Verodostojnost evropske politike

V Evropi se zadnje čase veliko pametnih ljudi sprašuje, kakšna je pravzaprav verodostojnost bonitetnih hiš.

Človek si o bonitetnih hišah sicer lahko misli marsikaj, ampak vseeno se zdi, da bi bilo pred tem vprašanjem treba odgovoriti na neko drugo, po logiki stvari pravzaprav prvo: kakšna je verodostojnost evropske politike? Že nekaj časa je jasno, da obstajata za izhod iz krize le dve strategiji: bodisi en velik korak nazaj, torej vrnitev k nacionalnim valutam, bodisi še večji korak naprej v smeri učinkovitega institucionalnega zavarovanja obstoječe valute, torej poglobitev integracije, vzpostavitev nekakšnih Združenih držav Evrope. V vsakem primeru bodo politiki morali zbrati pogum in se odločiti. Dlje, ko bodo odlašali z odločitvijo, večja bo cena, ki jo bodo zanjo plačali državljani.

Kaj je torej z verodostojnostjo evropske politike? Več kot očitno je, da vprašanje meri na temeljno zadrego politike, ki je pozabila, kje je tisti poslednji vir, iz katerega črpa svojo legitimnost. V kapitalističnem režimu bi politika najbrž morala biti poslušna kapitalu, v demokraciji po isti logiki demosu ... Režima sta tukaj namenoma postavljena vsaksebi, kajti če kaj, potem je zadnja kriza prepričljivo pokazala prav to, da njuna povezava še zdaleč ni nujna, kot se je mislilo do zdaj, marveč povsem naključna. Najlepše se to demonstrira na primeru Kitajske: kapitalizem lahko zelo dobro uspeva tudi v okviru povsem nedemokratičnega sistema. Ali se demokracija na tem horizontu ne kaže ravno kot ovira?

Zadnja kriza pomeni tako v svojem bistvu krizo liberalne demokracije, s katero prihaja na dan notranje protislovje med kapitalom in demosom. To je mogoče ponazoriti tudi na manj abstraktnih primerih: ko se je Borut Pahor na začetku svojega mandata soočal z vse večjimi gospodarskimi težavami, je prišel na fiksno idejo, da se mora Slovenija za vsako ceno priključiti francosko-nemškemu vlaku. V ceno so bile seveda vštete vse tiste nesrečne reforme, ki so v malenkost drugačni obliki na mizi še danes. Pahor se pri tem kajpada ni vprašal, kaj si o vsem skupaj mislijo državljani. ''Če hočemo ostati odličnjaki ...'' Težava je v tem, da odličnjak v Pahorjevi govorici ne pomeni inteligentnega človeka, ampak pridnega piflarja, nekoga, ki nesposobnost kritičnega mišljenja nadomešča z učenjem predpisane snovi na pamet. (O tem veliko povedo že njegovi govori, iz katerih bi bilo mogoče sestaviti antologijo političnih klišejev – največ je, jasno, Tonyja Blaira, toda tudi kakšen Deng Xiaoping se najde zraven.) Ki torej ne razmišlja, ampak pridno izvršuje ukaze. Dejstvo, da so državljani njegov pristop zavrnili, daje temu narodu vendarle še neko upanje.

Kaj pa zdajšnji premier? Tudi on rad citira Tonyja Blaira, vendar zna biti – za razliko od Pahorja – originalen. Ampak v tem trenutku mu očitno ne kaže najbolje. Tudi njemu oz. njegovim reformam se demos iz različnih razlogov upira. Največja težava je v tem, da niti on nima vizije, s katero bi prepričal: vsepovsod ena sama negotovost, nobene predvidljivosti, nobenega žarka upanja, s pomočjo katerega bi bilo mogoče videti vsaj nejasne obrise tistega ''potem''. Nekaj časa sicer še ima, vendar ne prav veliko.

Ob vsem tem se je treba zavedati, da v primeru neuspeha te vlade obstaja zelo realna možnost, da bodo naslednjega premierja prišli nastaviti kar ''strici iz Evrope''. Vsekakor to ne bo prvi tak primer. Kdo ve, morda pa ni več daleč dan, ko se bo treba na referendumu odločati med demokracijo in kapitalizmom.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Sorodne vsebine

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano
{{headline}}
{{display_url}}
{{description1}} {{description2}}