V slovenski politiki so lahko uspešni samo luzerji

Plače slovenskih poslancev so med 3.500 in 4.600 evri bruto na mesec. To je znesek brez dodatkov, udeležba v raznih komisijah poslanske plače še občutno dvigne. Ministrova plača je med 4.600 in 5.200 evri bruto. Predsedniki državnega zbora, vlade in republike se uvrščajo v najvišji, 65. plačni razred, njihova mesečna bruto plača brez dodatkov znaša 5.400 evrov. So našteti zneski med 3.500 in 5.400 evri bruto tako mikavni, da bi vstopili v areno slovenske politike, kjer boste dnevno v nevarnosti, da bo nekdo od vaših tekmecev v javnost poslal anonimko o vaših grehih, spopadali se boste z ideološkimi insinuacijami in ujeti boste v paradigmo naših in vaših? Sedem smrtnih grehov = sedem vrst politikov Brez velikih statističnih napak lahko vse slovenske politike glede na motiv, zakaj so politiki, razvrstimo v sedem skupin, tako kot je v krščanstvu sedem smrtnih grehov glede na človekove lastnosti. Sedem skupin politikov so: 1. Brezposelni Ta skupina politikov postaja vedno večja, v politiko so vstopili iz skupine trenutno 112.560 brezposelnih Slovencev. Poglejte na primer sezname kandidatov za državnozborske poslance na volitvah 13. julija ali kandidate za župane in občinske svetnike na lokalnih volitvah prejšnjo nedeljo – kategorija zaposlitev: trenutno brezposeln. 2. Lovci na privilegije Nedvomno zelo velika skupina politikov pri nas, ki išče ugodnosti zase in za svoje omrežje (zlasti ožje družinske člane). So izraziti zastonjkarji: njihov vsakdan mineva ob izjemno majhni količini dela za službo, brezplačnih kosilih in kavah, sestankih s pomembnimi in vplivnimi ljudmi, večernem sedenju v prvih vrstah na prireditvah, prilizovanju drugih ljudi, dostopu do zaupnih informacij (si predstavljate, kakšne informacije so na primer dobili poslanci, ki so bili v preiskovalni komisiji za podeljevanje slabih posojil?), dostopu do ministrov in direktorjev iz njihove stranke, vplivanju na kolege politike, delanju malih uslug v zameno za … 3. Politika kot poslovni model Slovenijo razumejo kot naše malo podjetje: prek vplivanja na javne razpise in dodeljevanja državnih poslov vplivajo na to, kdo bo služil z državo. Vplivajo na ustvarjanje potrebe na državni ali občinski ravni. Ni nujno, da želijo zgolj zagotoviti posel prijatelju, politiko izkoriščajo tudi za koristi svoje ulice, vasi, občine ali pokrajine. 4. Politika kot etapa vseživljenjskega učenja Skupina politikov, ki so se zavestno odločili za manjše mesečne prihodke kot investicijo v prihodnje priložnosti, je ena najmanjših. Pomembno jim je zlasti, da bodo imeli v svojem življenjepisu zapisano pomembno politično funkcijo, saj naj bi jim to dvignilo ugled sposobnega strokovnjaka. Še dragocenejši je network, ki ga ustvarjajo na politični funkciji. Svoj kratkotrajni izlet v politiko izkoristijo kot odskočno desko na bolje plačano delovno mesto v praviloma državno podjetje, njegov nadzorni svet ali kakšno mednarodno institucijo, v katero vsaka država imenuje svojega kandidata. Tipični predstavniki te kategorije slovenskih politikov so profesorji, na primer Maks Tajnikar, Bogomir Kovač, Jože P. Damijan, Rajko Pirnat … (Vprašanje za milijon evrov: se bo tej skupini pridružila tudi A. B.?) 5. Avanturisti Simbol te kategorije slovenskih politikov je Gašpar Gašpar Mišič, sledi mu Gregor Virant (oba imata sicer tudi bolj ali manj izrazite motive še nekaterih tu opisanih značilnosti slovenskih politikov). Politike avanturiste "odlikujejo" izjemno pomanjkanje samokritičnosti, visoka nagnjenost k ekstravaganci in obsesivna nagnjenost k medijski izpostavljenosti. Menijo, da so frajerji, ker se jim nihče ne upa iskreno povedati, da so glede na svoje dosežke podpovprečneži. 6. Zvezdniki Dovolj zgodaj so se zavedli, da ne bodo postali filmske zvezde, zato to kompenzirajo: v politiki se obnašajo kot holivudarji. Poganja jih obsedenost z lastno lepoto, nastopanjem pred mediji, občutkom, da morajo pred kamero delovati lepi in po možnosti še pametni. So znanilci novih modnih trendov. Tipičen predstavnik te kategorije slovenskih politikov je Borut Pahor. 7. Vztrajneži To so tisti slovenski politiki, pri katerih ob gledanju televizijskega dnevnika običajno zavzdihnemo: pa ne že spet ta! Za njih je značilna nezmožnost spoznanja, da vztrajnost ni kriterij za kakovost. V primarni socializaciji jih starši niso naučili, kdaj se spodobi zapustiti zabavo, na kateri so gostje, ne pa gostitelji. Tipičen predstavnik te kategorije slovenskih politikov je Janez Janša. Prodajalci megle Slovensko politiko odlikuje tudi izvrstna marketinška akcija o strokovnjakih in novih obrazih. Borut Pahor je namreč kot predsednik vlade v slovenski politični diskurz prinesel puhlico, da je v politiki treba dati prostor strokovnjakom. Ta krilatica je dvojna neumnost, in sicer: - ker je prav njegova ekipa tako imenovanih uglednih strokovnjakov povsem odpovedala pri reformah države, ki so nujno potrebne kot odgovor na spremenjene razmere, obenem pa najbolj zadolžila Slovenijo; - ker je politika po svoji definiciji prostor za politike, ki sprejemajo politične odločitve in nosijo politično odgovornost. Zdravnik mora sprejeti strokovno odločitev, politik pa politično. Karkoli je zunaj tega, je tlakovana pot v zlorabo politike za lastne interese izbrane klike. Toda od vlade Boruta Pahorja dalje slovenski volivci gojijo mantro o novih obrazih, ki bodo neomadeževani ustvarjali politiko kot zastopanje interesa javnosti. Zakaj to ni mogoče? Temelje negativne kadrovske selekcije je slovenska politika postavila že na začetku samostojne Slovenije. Razkril jih je Ivan Oman, ko je javno rekel: "Ni važno, da je pismen, važno, da je naš!" Slovensko politiko tudi danes poganja vodilo: ni važno, kaj znaš, važno je, da si naš. Zato ostaja blokovska delitev na naše in vaše, zato v slovenski politiki ni mogoče uspeti sposobnim, ki bi smeli razmišljati s svojo glavo, zato predsedniki strank nimajo dostojnih naslednikov, imajo zgolj svoje kopije. A vsaka kopija je le še slabša od originala. So res ti ljudje vodili našo državo? Zato se ne čudite nad imeni politikov izvršne veje oblasti, ki smo jih imeli (zaradi dolžine kolumne bom po spominu naštel le nekatere): Borut Pahor kot predsednik vlade, ki je na primer komaj čakal božič 2010, saj bo "Slovenija takrat v prvi skupini držav, ki bodo iz recesije izšle kot dolgoročne zmagovalke". Oboževalci so njegove izjave in z realnostjo sprte napovedi zbrali v antologiji pahorizmov. Ampak, kot bi rekel B. P.: So what! Zdravstvena ministrica Alenka Trop Skaza je konec letošnjega marca po komaj enem mesecu ugotovila, da ne bi bila več ministrica, ker potem njen mož ne bi mogel več služiti na državnih jaslih. Igor Maher, črnograditelj z rekordno najkrajšim ministrskim stažem, je v vladi Alenke Bratušek ministroval manj kot sto ur. Henrik Gjerkeš, mladi DeSUS-ov minister, je konec leta 2010 odstopil, potem ko je noč prebil na treznjenju na policiji. Ali je alkoholiziran poškodoval službeni avto ali je res bila samo počena guma, ni bilo nikoli zares pojasnjeno. Roko Žarnič, Pahorjev minister za okolje, se je najprej zapletel v pojasnjevanje svojega dvojnega državljanstva, nato pa v prepričevanje javnosti, da vendarle tudi kaj dela. Priznati pa mu je treba, da je svoj mandat dokončal. Anton Rous, nekdanji državni sekretar v kabinetu Janeza Janše, ki je ta položaj dobil le zato, da stranka DeSUS vladi ne bi povzročala prevelikih težav. Ko se je s stranko razšel, je odletel tudi iz kabineta. Kar je delal, ni pustilo vidnih sledi. Tit Turnšek, ki so mu Hrvati v Zavrču vzeli obveščevalni kombi, napolnjen z najdražjo opremo, kar smo si jo lahko privoščili. Vseeno je lahko postal slovenski veleposlanik na Kitajskem, toda tudi ta njegov mandat je zaznamoval škandal, ko mu je žena vdrla v stanovanje. Danes je Tit Turnšek predsednik Zveze borcev za vrednote NOB, na tej funkciji do zdaj še ni imel odmevnejšega škandala, če odmislimo njegove intervjuje v medijih. Alojz Krapež, ki je v televizijski oddaji skočil v milnico, da bi javnost le prepričal, kako čiste roke ima, pa čeprav je njegovo ministrstvo za obrambo prodalo tri stanovanja za častnike Slovenske vojske, da je njemu lahko kupilo 117 kvadratov veliko stanovanje. Boris Štefanec je najboljši! In prosim, ne zgražajte se, kako je lahko Boris Štefanec predsednik protikorupcijske komisije. Dokler bo slovensko politiko poganjalo načelo ni važno, kaj zna, važno, da je naš, so med seboj na smrt sprti Boris Štefanec in njegova namestnika najboljši senat KPK, kar ga lahko slovenska politika imenuje. S Štefanečevim senatom politika sporoča, da nobenemu sposobnemu, ki ga ne bo mogla nadzorovati, ne bo nikoli dovolila priti na čelo te institucije. Politika kot umetnost mogočega Lepota slovenske politike pa je tudi v tem, da se Alenka Bratušek vrača na parket domače slovenske politike. Potem ko so jo evropski poslanci izžvižgali zaradi njene nesposobnosti, jo doma čaka služba državnozborske poslanke. Dovolite mi, da se ponovim. Kakšno plačo bo prejemala iz davkov, ki jih vi plačujete v slovenski proračun, si lahko preberete na začetku te kolumne.