Ukrajinski šah

Maja je Evropska unija sprožila postopek za priključitev Ukrajine gospodarskemu prostoru EU prek trgovinskega sporazuma, s katerim naj bi se Kijev pridružil "globokemu" in vsesplošnemu območju proste trgovine (v angleščini: deep and comprehensive free trade area – DCFTA). Zastrašujoče ime v resnici skriva kompleksno geopolitično igro med EU in Rusijo na eni od najbolj občutljivih šahovnic na svetu. Moskva ima Ukrajino za lastni vrtiček, s katerega izhaja ruska zgodovina in nad katerim je dolga stoletja izvajala oblast. Podpis sporazuma je predviden na političnem vrhu v Vilni v drugi polovici novembra, vendar glede na mednarodne pritiske, ki jih izvajajo vpletene države in ki so jim priča skoraj vsi mednarodni voditelji na vseh mogočih položajih v zadnjem mescu, lahko sklepamo, da končni rezultat še ni zapečaten. Evropska unija si iskreno želi širitev lastnega vplivnega območja. Novi, veliki trg v času večje gospodarske krize bi pomenil svež zrak za rast evropskega BDP. Po drugi strani pa bruseljski pristop prvič po skoraj desetih letih krši tiho premirje, ki sta ga sklenila George Bush in Vladimir Putin. Svetovna voditelja sta se v prejšnjem desetletju dogovorila, da se meje EU in Nata ne bodo več širile v smer Rusije, temveč samo še na Zahodni Balkan. Zadnji poskus širitve zahodnega vplivnega območja na račun Rusije je bila želja po priključitvi Gruzije in Ukrajine Severnoatlantski zvezi v Bukarešti leta 2008. Odgovor na takšno dejanje je bila invazija ruske vojske na severne dele gruzijske države. Moskva je zgodovinsko alergična na pomanjkanje "varnostnega pasu" med seboj in preostalimi velesilami. Ruski voditelji živijo v stalnem strah, da bodo tuje sile obkrožile medcelinsko državo. Še vedno osredotočena na koncept teritorialnega imperija in na temelje državne varnosti, ki izhajajo iz obdobja vestfalskih sporazumov, zavrača kakršnokoli potezo morebitnih nasprotnikov, ki bi lahko omejila njen mednarodni vpliv oziroma fizično omogočila približevanje "sovražnika". Evropska unija je v tem trenutku resen nasprotnik. Pod vplivom vzhodnoevropskih držav, ki so včasih živele pod trdo oblastjo in nadzorom Rdeče armade, zaustavlja trgovski sporazum z Moskvo, istočasno pa drugim nekdanjim sovjetskim državam ponuja roko sodelovanja. Za Putina, ki skuša vrniti moč in ugled lastni državi, so takšna dejanja nesprejemljiva. Premirje se je zlomilo. Rusija je v zadnjih letih dejansko naredila vse, da so se tudi najbolj zagrete elite rusofilov v Ukrajini začele spogledovati z Evropo. Sama je Kijev porinila v zahodni objem. Po vseh plinskih vojnah in gospodarsko-političnem izsiljevanju se je celo današnji predsednik Janukovič znašel v slepi ulici. Država je na robu propada: proračun je prazen, stopnja revščine pa pospešeno raste. Ukrajina potrebuje pomoč Mednarodnega denarnega sklada in preoblikovanje gospodarstva. EU ponuja celoten paket v zameno za podpis sporazuma in izpustitev Julije Timošenko iz zapora. Bruselj trdi, da DCFTA ne nasprotuje sodelovanju Ukrajine z Rusijo ter njeni priključitvi k carinskemu sporazumu z Belorusijo in Kazahstanom, ampak vse kaže, da malo preveč lahkotno sprejema tveganje, da bi zaradi prehitro izpeljanega postopka in premalo tehtnega premisleka v Ukrajini sprožila negativno verižno reakcijo, ki bi jo zelo težko nadzorovala. Ukrajina je razdeljena država. Krimski polotok je veliko ozemlje, ki ji ga je v času Sovjetske zveze podarila Rusija, v vzhodnem delu države je večina prebivalstva ruske narodnosti, v parlamentu se ruski jezik uporablja skoraj pogosteje kot domači in na zahodni meji Kijev še vedno lahko opazuje XIV. armado ruske vojske, ki nadzoruje samooklicano neodvisnost Transdnjestrske republike. Evropska unija želi čim prej končati ukrajinsko poglavje. Čuti pritisk, ker v prihodnjem letu komisiji in parlamentu potečeta mandata. Izredno dobrodošlo bi bilo, če bi EU skušala podpis s Kijevom pogajalsko povezati s podpisom sporazuma z Moskvo in tako pokazala vsemu svetu, da se ne predstavlja kot nasprotni imperij, temveč kot povezovalni faktor, ki v korist vseh narodov gradi največji trg na svetu. Trgovinski sporazum med EU in ZDA, ki se je letos začel oblikovati, bi se moral v prihodnjem desetletju podaljšati v smeri Moskve. Samo z večjim pragmatizmom ter dolgoročno vizijo lahko še naprej zagotavljamo varnost, stabilnost in medsebojno zaupanje na stari celini. Igra še ni končana. Upanje še obstaja, ker noben sporazum ne bo podpisan brez jasne podpore Nemčije, v Berlinu pa še nekaj časa ne bo izoblikovana vladna koalicija. Če bo Putin znal nežno zaigrati na prave note, bo mogoče Angela našla začasno primerno rešitev.