Sreda, 18. 11. 2015, 13.10
8 let
Temna stran razumevanja tragedije v Parizu
Peter Lah, jezuit, ki predava komunikologijo na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu
Mesec dni pred premiero sedmega dela Vojne zvezd so vojaki Islamske države sejali smrt med razvedrila iščočimi Parižani. Z napadom v največjem mestu Evropske unije so storilci pokazali, da so dobro pripravljeni in da lahko udarijo, kadar hočejo in kjer hočejo. Kaj želijo doseči in kako naj se človek odzove na teror?
Strategija teroristov je znana: zasejati strah in sprožiti nasilno reakcijo. Terorist nima nič proti svoji žrtvi. Ta je zanj zgolj sredstvo, ki izzove reakcijo: bodisi preplašenost in podreditev bodisi odpor in konflikt. Vendar se perverznost terorizma ne konča s tem, da nas postavi pred ti dve slabi alternativi. Veliko bolj tragično je spoznanje, da obe koristita terorističnemu strategu. Njegov cilj ni dobiti te ali one bitke, ampak sejati negotovost, nasilje in uničenje. Terorizem je asimetričen, en fanatičen terorist lahko ustrahuje milijon ljudi.
Slovenci imamo s terorjem žal bogate izkušnje, a ne kaže, da smo se pripravljeni učiti na njih. Citiram Kardelja v izvirnem jeziku: "Kod nekih drugova postoji bojazan od represalija, od uništavanja sela i ljudi … U ratu se ne smijemo plašiti uništavanja čitavih sela. Teror će bezuvjetno dovesti do oružane akcije. Treba izazvati njihovu akciju."*
Metoda terorista je nasilje, uničenje, smrt, iz katerih nastaneta utopični novi svet oziroma kruto streznjenje. Kardelj in boljševistični revolucionarji leta 1942 okupatorja niso napadali zato, da bi ga premagali – za kaj takega so bili preveč razumni. Ne, napadli so ga zato, da bi se okupator znesel nad njihovimi ljudmi, nad Hrvati in Slovenci, v upanju, da bodo v nastali zmedi in brezupu prevzeli oblast. Neposredno nasilje je za terorista zgolj detonator, ki sproži verižno reakcijo uničenja. (Večine Slovencev spomeniki Kardelju in Kidriču ne motijo, zato se bojim, da nas prej ali slej čaka grenak popravni izpit.)
Drugi krivijo muslimane kar počez, da se upirajo civilizaciji in modernizaciji, da so primitivni in nasilni. Ali pa opozarjajo na desetletja dolgo trpljenje muslimanov in Arabcev, na mesta, kjer enako nekrive žrtve štejejo ne v stotinah, ampak v stotisočih. Vse to drži. Nič od tega ne more upravičiti terorizma in ga še manj dokončno razložiti.
Napaka, jih je poučil Jezus.
Prvič, vseh nesreč in tragedij ni mogoče razumsko razložiti. Sprijaznite se s tem: življenje je skrivnost, ki je nikoli ne boste dokončno razumeli.
Drugič, ko iščete razloge za tragedijo, tega ne počnete iz ljubezni do resnice, niti ne iz nedolžne radovednosti, pač pa zato, ker vas je strah. Zato želite razložiti nesrečo ali najti krivca, ker ne morete sprejeti temeljnega dejstva: izredno ranljivi ste, nad življenjem imate zelo malo nadzora.
Zato: ne sprašujte se, s čim so si nesrečni Palestinci (ali Parižani) zaslužili takšen konec, zamislite se rajši nad lastno ranljivostjo in krhkostjo ter se vprašajte, kako se boste izognili podobnemu koncu. Konkretno: ne prepustite se paranoji, obenem pa poskrbite za boljšo gradnjo in nadzor.
Adam in Eva sta imela ves svet, le ena jablana jima je bila prepovedana. Morala sta imeti tudi to jablano, ne zato, ker bi jo potrebovala, ampak zato, ker nista imela zadosti. Nista sprejela omejitev, nista prenesla, da bi bila manj kot Bog. Težnja po popolnem nadzoru nad kriminalom privede do najvišje oblike kriminala: totalitarne policijske države.
Če ji bomo prisluhnili in šli v vojno (mimogrede, to so že storili naši bratranci na drugi strani Atlantika, lahko bi se kaj naučili iz njihove izkušnje), bomo le prilili olje na ogenj. Zlo namreč ni uvoženo od zunaj. Za vsakega kriminalca, ki k nam pride iz Afganistana ali Sirije, najdemo deset kriminalcev med nami. Še več: z vsakim nasilnim dejanjem je več nasilja na svetu.
Nasedel je temačnemu zapeljivcu in njegovim praznim obljubam o nesmrtnosti, o življenju brez težav. Na koncu je z lastnimi rokami uničil tisto, kar je želel ohraniti. Tragična usoda človeka – in kulture! –, ki ne sprejme svojih meja.
*Pri nekaterih tovariših obstaja strah pred represijo, pred uničevanjem vasi in ljudi ... V vojni se ne smemo bati uničevanja celih vasi. Teror bo brezpogojno privedel do oboroženih akcij. Potrebno je izzvati njihovo akcijo.