Stres in strah v en glas

Čustva obarvajo naše življenje. Zaradi veselja in sreče smo mirni in zadovoljni, strah pa je intenzivno čustvo, zaradi katerega se počutimo žive, pripravi nas tudi do sprememb v življenju. Povezujemo ga predvsem s stresom in tesnobno, pogosto pa tudi z občutkom, da nečesa nimamo pod nadzorom. Spreminja naš srčni utrip, vpliva na glas in samozavest. V glasu pa se kažejo samozavest, vznemirjenje in naše doživljanje sveta.

Stres, strah, anksioznost

Stresorji so dražljaji in dogodki, ki za naš organizem predstavljajo grožnjo in v nas sprožijo procese prilagajanja. Razdelimo jih lahko na fiziološke, kognitivne in psihogene. Med fiziološke stresorje štejemo mraz, vročino, bolečino, izčrpanost, močan hrup, pomanjkanje spanja, utrujenost in telesne poškodbe. Med kognitivne stresorje spadajo dogodki, ki presegajo človekove delovne sposobnosti, med psihogene pa neprijetni, ogrožajoči notranji dražljaji (strah, napetost, grožnja, psihična nevarnost ipd.).

Grlo in glas – znaka čustvenega naboja v nas

Stres lahko prepoznamo prek verbalnih ali neverbalnih indikatorjev. Govor kot posebna oblika kompleksnega motoričnega vedenja je za stres še posebej občutljiv. Običajno skušamo stresno situacijo prikrivati. Pri vsebini nam to največkrat uspe, pri načinu govora pa ne. Pravimo, da se v barvi glasu skriva resnica. Najmanj nadziramo kvantiteto govora in njegov razpored. Pojavljati se začnejo tudi nevsebinske motnje: od ponavljanja besed in stavkov do jecljanja. Če človek molči, je to največkrat posledica izgube nadzora ali slabega načrtovanja.

Stres lahko prepoznamo tudi po drugih neverbalnih indikatorjih, na primer po mišični napetosti. Prepoznamo jo kot običajno obliko napetosti ali pa kot togost, pri kateri prihaja do posebnih gibov rok in ostalega telesa. Pojavi se tudi spremenjeno dihanje. Na splošno bi lahko rekli, da stres prepoznamo predvsem po slabem videzu, nervoznem ravnanju, prebavnih težavah, nezainteresiranosti za družbo. Problemi drugih so povsem v ozadju, pojavijo se anksioznost, raztresenost, usmeritev vase ali celo depresija.

Anksioznost pod drobnogledom

Anksioznost je čustveno stanje, ki ga posameznik doživlja kot bojazen, spremljajo pa jo tudi nekatere telesne motnje. Strah in anksioznost spremljata povečano vznemirjenje in aktivacija avtonomnega živčevja. Poenostavljeno bi lahko rekli, da nas strah mobilizira in telo pripravi na spremembe, ki jih moramo narediti.

Anksioznost in strah lahko opazujemo na fiziološki, doživljajski in vedenjski ravni. Na fiziološki ravni gre za občutek psihičnega nemira in nezmožnost, da bi se sprostili. Pojavijo se spremembe v srčno-žilnem sistemu, poveča se srčni utrip. Prav tako se poveča frekvenca dihanja, zmanjša pa se njegova amplituda. Ob tem se lahko pojavijo še občutki tesnobe in stiskanja pri srcu, motnje v prebavnem sistemu, prehranjevanju in spanju. Na doživljajski ravni gre za zaskrbljenost, občutek negotovosti, bojazni, utesnjenosti, nemoči, nemira. Na vedenjski ravni pa se kaže simptomatika v telesni drži, gibanju in mimiki. Napetost mišičja je povečana, oseba ima včasih občutek, da je ostala brez besed, da je obnemela, izgubila glas. Tako stas kot glas prestrašene osebe kažeta, da se počuti šibko, da ne izžareva energije in da je zakrčena.

Tako stas kot glas prestrašene osebe kažeta, da se počuti šibko, da ne izžareva energije in da je zakrčena.

Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Glas na odru

Naše grlo je orodje za sporazumevanje. Kadar smo prestrašeni in napeti, umolkne. Pravimo, da se pritaji. Posebno tisti, ki nastopajo na odru, pogosto izkusijo, kako je, ko ti »zmanjka besed«, ko želiš nekaj povedati, pa ne moreš. Kadar pa smo sproščeni, naš glas odmeva in prek grla ubesedimo vse tisto, kar želimo povedati. Sproščenost v glasu nas naredi močne in srečne. Ko slišimo svoj močni glas, lažje nastane tudi nepogrešljiva samozavest. Glasnejši, kot zmoremo biti, močnejši in čistejši, kot je naš glas, bolj raste naša samozavest. Tako kot so nekoč poslušali odmevne voditelje, recimo Martina Luthra Kinga, danes sledimo priljubljenim pevcem, ki nas na koncertih s pesmimi samozavestno popeljejo do ekstaze.

Čustva v našem glasu

O čustvih govorimo, ko se v človeku pojavi stanje vznemirjenosti. To je najosnovnejše doživljanje lastne osebnosti. Čustva se kažejo na treh ravneh, in sicer kot:

a) čustveno doživljanje (npr. doživljanje jeze),

b) čustveno vedenje (npr. kričanje na izvor jeze),

c) fiziološke spremembe v telesu (npr. zardevanje, hitrejše bitje srca).

Nobenega čustva ne doživljamo ločeno, samo na eni ravni, vedno je rezultat vzajemnega delovanja na vseh treh ravneh. Ob doživljanju strahu navadno občutimo pospešeno bitje srca, pospešeno dihanje, prebledevanje, ostajamo brez glasu itd. Kmalu so ugotovili, da lahko čustva merimo tudi samo na osnovi sprememb v aktivnosti srca, krvnih žil, dihalnih mišic, žlez izločanja ipd. V teh procesih ima najpomembnejšo vlogo avtonomno živčevje, to je nezavedno ali po domače avtomatsko živčevje, ki ga sestavljata simpatični in parasimpatični sistem. Simpatični sistem aktivira telesne odzive in povzroči vznemirjenje, parasimpatični pa to umirja. Delovanje obeh poteka usklajeno – če simpatični pospeši dihanje, ga parasimpatični umiri.

Reakcij, ki spremljajo čustva, ne moremo opazovati s prostim očesom. Da bi jih kljub temu lahko spremljali, obstaja niz naprav, od oscilografa in amplifikatorja do različnih vrst poligrafov, ki jim danes rečemo detektorji laži.

Trije vidiki glasu

Raziskovalci ločijo tri vidike glasu, na podlagi katerih sklepajo o različnih čustvenih stanjih.

1. Osnovni glas (angl. voice set) je stalni, temeljni zvočni glas posameznika. Odvisen je od posameznikovih anatomskih posebnosti in njegovega glasovnega aparata, spola, starosti, zdravstvenega stanja, narečja ipd.

2. Lastnosti glasu so odvisne od spola, starosti, zdravstvenega stanja, situacije, kontrole ustnic in glasilk, načina dihanja, kontrole artikulacije, resonance, tempa, barve ipd.

3. Vokalizacija je jasen izgovor samoglasnikov, prehod soglasnikov v samoglasnike.

Značilnosti, ki določajo glas, so:

a) smeh, jok, šepet, cviljenje, vriskanje, vzklikanje, godrnjanje, javkanje, ječanje, stokanje, riganje, zehanje, pokašljevanje ipd.,

b) jakost, višina, tempo in obseg govora,

c) skupine zvokov, nosljanje, vzdihi, pokašljevanje, zvoki ustnic in jezika.

Izražanje čustev temelji na prirojenem nevrofiziološkem mehanizmu, prepoznavanja čustev pa se moramo naučiti. Tako se otroku ni treba naučiti, da lahko z jokom izrazi neugodje, mati pa šele z učenjem ve, kdaj je otrok lačen, moker, kdaj ga nekaj boli, kdaj je prestrašen ali kdaj si želi bližine.

Sodobni detektor laži in telesne spremembe

Sodobni detektor laži je zasnovan tako, da osebi postavljamo različna vprašanja, hkrati pa opazujemo, kaj se z njo dogaja na telesni oz. fiziološki ravni. Dihanje opazujemo na dveh mestih, opazujemo pa tudi, kako čustveno vzburjenje sproži spremembo v krvnem tlaku. Merimo lahko tudi spremembe v delovanju srca, možganov, temperaturi, mišični napetosti in glasu.

Analiza glasu

V grlu je naša moč. Intenzivna čustva pustijo sledi v govorjenju: izjave so kratke, enostavne, stereotipne in se ponavljajo. Čustva so naravni psihični pojavi, ki jih spremljajo obrazni in glasovni izrazi – signali, nezavedni vidiki sporočil, na primer napake v slovnici, napake in spodrsljaji v govoru ali izogibanje določenim temam. Čustveno napetost lahko merimo tudi z razmerjem med številom besed, ki izražajo ugodje, in številom besed, ki izražajo neugodje.

Iz govora znamo prebrati še nekaj značilnosti. P/g je razmerje med pridevniki in glagoli, s/g je razmerje med samostalniki in glagoli. Analize kažejo, da pri komuniciranju z nadrejenimi večkrat oklevamo, pogovor tudi načrtujemo. Razmerje s/g je večje, ko osebe govorcem ne ugajajo. Manjše razmerje s/g je značilno za bolj spontane, manj načrtovane, bolj osebne, čustvene in intimne osebe.

Glasovne napake, ki izdajajo, da nas je strah

Največ takih napak se pojavlja med laganjem, zadrego in kadar ne vemo, kaj želimo.

V glasu zaznamo:

– zapolnjene odmore (npr. eee, aaaaa, eh),

– popravljanje že izrečenih stavkov,

– jecljanje,

– delno ali popolno izpustitev besed, rabo pomensko neustreznih besed,

– govorne spodrsljaje,

– ponavljanje vprašanj,

– drugo.

Značilnosti glasu v povezavi z občutenimi čustvi

Samo pomislimo, kolikokrat že na podlagi telefonskega pogovora ugotavljamo, kakšna je oseba – ali je poštena ali kaj prikriva, ali je samozavestna ali se česa boji, ali nas njen glas privlači ipd. Na podlagi glasu torej lahko sklepamo, kakšna so čustva neke osebe, in lažje razumemo, kaj se dogaja z njo.       

Z analizo glasu se veliko ukvarja vojaška psihologija, zlasti varnostne službe skušajo odkrivati potencialne nevarnosti in prevare. Aktivna čustva (jeza, strah, presenečenje) so raziskovalci povezovali z glasnostjo, višino, hitrim tempom in velikimi spremembami v glasnosti in višini glasu, manj aktivna čustva pa predstavljajo tihi, počasni in nizki zvočni vzorci. V glasovnih izrazih čustev lahko prepoznavamo predvsem prijetnost oz. neprijetnost glasu in energijsko raven besede. Nekaterih drugih značilnosti samo s sluhom ne moremo zaznati, pomagamo pa si lahko z vibrografom ali spektrografom in psihološkim evaluatorjem stresa (PSE), ki beležita mikrotresljaje v glasu. Zato so strokovnjaki razvili različne naprave, ki na osnovi barve glasu oz. spektralne analize glasu zaznajo, kdaj posameznik laže.

Več vsebin na spletni strani Tvoje grlo je tvoja moč.