Spopad titanov

Pred dnevi je italijanski diplomaciji uspelo osvoboditi novinarja časnika La Stampa Domenica Quirica iz petmesečnega ujetništva, v katerem so ga imeli nekateri uporniki, vpleteni v sirsko državljansko vojno. Quirico je izkušen novinar, ki je revolucijo v Damasku osebno zelo dobro spoznal pred dvema letoma. Takrat je kot poročevalec s terena iskreno verjel v upor proti predsedniku Al Asadu in v pozitivno energijo ljudstva. Na italijanski televiziji v zadnjih dneh zdaj vidno pretresen pojasnjuje, da je demokratična revolucija v Siriji mrtva. Začetna želja po odstranitvi diktatorja in vzpostavitvi demokracije se je sprevrgla v nenadzorovano in vsesplošno versko-politično obračunavanje vseh akterjev. Vsak vojni spopad s časom izgubi prvotno jasnost. Črno-bele slike, ki omogočajo vsaj delno razlikovanje med dobrim in zlim, z vsakim novim mesecem bledijo in sledijo toku usode, ki zahteva, da se vsi udeleženci spopadov "umažejo". Znotraj tako zapletenega okvira je treba danes umestiti mednarodno nastopanje predsednikov ZDA in Rusije, ki na plečih Sirije lomita kopja diplomacije in oblikujeta novo ravnovesje moči v svetu. Po besedah medijskega mogotca in tesnega prijatelja Henryja Kissingerja Conrada Blacka, ki je pred kratkim izdal knjigo Orlov polet, v kateri analizira težave ameriške politike, je Barack Obama simbol pomanjkanja voditeljskih sposobnosti, ki so pripeljale do dramatične oziroma največje erozije ameriške oblasti v sodobni zgodovini. Kritike, uperjene proti ameriškemu predsedniku – ki naj bi bil kriv za neučinkovitost diplomacije, za vrsto nenadzorovanih revolucij zaradi neutemeljenega prepričanja, da v arabski svet lahko z lepimi govori prinese harmonijo in da mu lahko uspe tam, kjer so se vsi izkazali za nesposobne, samo zato, ker je prvi temnopolti predsednik –, se v zadnjih dneh vedno bolj vrstijo. Kriv za stopnjevanje te reakcije pa je tudi Vladimir Putin. Ruska federacija, po dolgih letih zatona in zato željna ponovnega strateškega pomena na mednarodnem odru, v sirski krizi vidi primeren trenutek za dokončno vrnitev v veliko svetovno igro. Za prevzem vloge predsednik Putin neusmiljeno in izredno premišljeno izkorišča vsako Obamovo napako. Napada željne ZDA so Al Asadu za svoj prag potrpežljivosti postavile prepoved uporabe kemičnega orožja, a so zdaj, ko je Al Asad po nasvetu Moskve pripravljen podpisati mednarodno konvencijo o prepovedi uporabe kemičnega orožja in celoten arzenal postaviti pod mednarodni nadzor, ujete v lastno past. Napad je zamrznjen. V kratkem bodo Združeni narodi izdali poročilo strokovnjakov o uporabi omenjenega orožja, iz katerega verjetno ne bo mogoče razbrati uporabnika, ki je 29. avgusta letos v bližini Damaska zagrešil več kot tisoč smrtnih žrtev, in besedni spopad se bo preselil v Generalno skupščino ZN, ki bo zasedala v New Yorku. Ampak pred tem je Putin poskrbel za potezo, ki je presenetila vse politike in analitike. Prek agencije Ketchum, ki skrbi za promocijo vseh večjih ruskih investicij v ZDA, je posredoval pismo časopisu New York Times, ki je do konca ponižalo ameriškega predsednika. Genialna poteza, naslovljena na vse Američane, je v resnici namenjena svetovni javnosti. Ruski voditelj spominja, kako so Združeni narodi nastali iz skupnega boja proti nacifašizmu in kako nihče ne sme dovoliti, da bi OZN dočakala usodo Društva narodov. Rusija – ki lahko tako podvoji svoj mednarodni pomen – za rešitev krize zahteva uporabo edine mednarodne organizacije, pristojne za svetovni mir, in to po tem, ko je bila v zadnjih mesecih tudi na terenu vedno korak pred ZDA: prva je poslala vojno mornarico pred sirske plaže, prva je ponudila diplomatsko rešitev za kemično orožje, uporabe katerega ne zanika, ampak ga pripisuje verskim skrajnežem, in prva je povedala, da ne bo preklicala dobave orožja uradni vojski, medtem ko ameriška pomoč revolucionarjem še vedno prihaja po tajnih kanalih prek Jordanije. Putin ponuja Obami roko pri reševanju iranske krize, če ta umiri tone v sirski, in ga elegantno opozarja, da se v govorih, ki imajo mednarodni odmev, ni primerno naslanjati na teorijo ameriške posebnosti oziroma naroda, usojenega velikim podvigom, ker je "Bog vse narode ustvaril enake". S tem citatom iz ameriške deklaracije neodvisnosti v resnici želi posredno kolega Obamo, "s katerim odnos temelji na vedno večjem medsebojnem zaupanju", spomniti, da tudi Rusija v sebi nosi prepričanost o lastni posebnosti. Fjodor Dostojevski ga je opisal kot narod, ki "nosi v sebi Boga", Gogolj kot narod, ki preostalim kaže pravo pot, filozof Solovjev pa kot tretji Rim. Očitno se je Rusija vrnila in očitno bomo še priča zanimivim spopadom med titani.