Slovenija, dežela brez mestnega življenja?

Dogovorila sva se, da bo moji rubriki naslov Urbani portreti. Dobro leto pozneje ugotavljam, da jo bo mogoče treba preimenovati v Neurbane portrete. Zakaj? Predstavljajte si, da bi Slovenijo v enem letu zapustila več kot četrtina prebivalcev. Še lani nas je bilo simboličnih dva milijona, morda celo nekaj več, leto pozneje, zdaj, pred božičem, pa bi ugotovili, da nas je zgolj še milijon in pol. Ali pa celo manj. Kako bi to čutili?

Padec za 30 odstotkov v enem samem letu! Ker je konec leta pred vrati, se skupaj že vlečejo razne statistike. Mene zanimajo predvsem tiste, ki se nanašajo na (pop)kulturo, saj so te eden najbolj zanesljivih kazalnikov, kaj se s slovensko družbo dogaja v socialnem, družabnem smislu.

Kino je v tem smislu še posebej pomenljiv, v svojih statističnih pregledih ga vodijo tudi razni državni uradi. Zakaj? Zato, seveda, ker se je treba od doma odpraviti do mesta prikazovanja, se ga udeležiti na kraju dogajanja, kar v podaljšku pomeni, da kinoobiskovalci tvorijo eno največjih družbenih skupin vsaj približno urbano aktivnih ljudi v mestih (druge velike skupine so na primer še obiskovalci gledališč in glasbenih koncertov). Vanj predvsem zahajajo mladi (do trideset let), ki so gonilna sila naše prihodnosti. Vse napovedi kažejo, da bo kinoobisk v Sloveniji letos za približno trideset odstotkov manjši kot lani! Lani so slovenske kinodvorane prodale 2,2 milijona vstopnic, torej približno eno vstopnico na prebivalca, letos bo to povprečje padlo na že skoraj strašljivih 0,8 kinovstopnice na Slovenca oziroma 1,6 milijona prodanih vstopnic. Vsega skupaj to pomeni kar 600 tisoč manj prodanih kino vstopnic v enem samem letu! Z drugimi besedami: kot da bi se prebivalstvo celotne Ljubljanske kotline odločilo, da letos povsem bojkotira obisk kina. Nazadnje smo imeli take številke leta 1992, ko je zaradi osamosvojitve Slovenije bil resen zastoj pritoka novih filmov. Letos tega ni bilo, če odštejemo (začasno?) prekinitev sodelovanja med filmskim distributerjem Blitz in Kolosejem v zadnjem delu leta, kar je otežilo (ne pa onemogočilo) ogled nekaterih filmov v Ljubljani. Kaj se nam je torej zgodilo?

(De)urbanizacija? Letošnje leto po svojem kinoobisku najbrž ni povsem relevantno. Filmska ponudba na splošno je bila slabša kot prejšnja leta, slovenski filmi so bili bolj ali manj "mrtvi že ob prihodu". Nekaj je k padcu gotovo prispevala tudi novoletna ukinitev revije Premiera, ki je kot edina tovrstna, torej filmsko specializirana revija s širokim dosegom kontinuirano in sistematično pokrivala prihajajoči kinoprogram. A to, skupaj s povsod navzočo gospodarsko krizo, manjšimi prihodki, piratizacijo itn., ne more dovolj dobro pojasniti takega padca. Tak padec je po mojem mnenju znak širših družbenih sprememb življenjskega stila Slovencev. Zanimivo je namreč še eno obstransko dejstvo. Ne pada obisk vseh predvajanih filmov. Pred nekaj tedni je namreč začelo igrati nadaljevanje Butca in butca, najbrž najbolj "butastega" filmov vseh časov, kjer njegovih obiskovalcev ni ustavilo niti dejstvo, da ga v Ljubljani sploh ne prikazujejo. Že do zdaj si ga je ogledalo skoraj 55 tisoč gledalcev, do konca svojega predvajanja pa se bo najbrž približal Diktatorju (kjer je bil glavni "Borat" Sacha Baron Cohen) izpred dveh let, ki je v kino privabil približno 70 tisoč ljudi. Lahkotni, pokvarjeno smešni in odštekani filmi v Sloveniji torej še vedno najdejo svoje gledalce. Veliko gledalcev. Precej drugačna slika pa je pri filmih za nekoliko resnejše občinstvo, kjer vsi že nekaj časa opažamo velike padce obiska. Naj navedem primer, ki sem ga nedavno obdelal tudi v svoji knjigi Izgubljeni bralec.

Francoska Amelié, leta 2002 Francoska romantična komedija Amelié iz leta 2002 je bila eden od najbolj izpostavljenih francoskih filmov v zadnjih 15 letih. Poleg kritiškega odobravanja pa je postal nekakšen simbol nove francoske kinematografije (predvsem s perspektive nefrancoskega gledalca), saj je pritegnil množice gledalcev po vsem svetu in pokazal, da je francoski film še vedno lahko zelo gledljiv, ob tem pa ohranja tudi svojo avtentično avtorsko plat. Tudi v Sloveniji, še posebej v Ljubljani, je film naletel na velik gledalski in ugoden kritiški odziv, in sicer že takoj po svojem prihodu na redni kinospored (obisk filma v prvem koncu tedna v Ljubljani: 3.262), pa tudi v nadaljevanju njegovega prikazovanja. Končni obisk filma v Ljubljani je namreč dosegel skoraj desetkratnik obiska v prvem koncu tedna prikazovanja (povprečje končnega obiska pri standardnih filmih je tri- ali pa štirikratnik obiska v prvem koncu tedna).

Filmi takšne vrste so tradicionalno namenjeni t. i. urbanemu občinstvu, zato ni presenetljivo, da je Amelié zgolj v Ljubljani dosegla skoraj dve tretjini celotnega slovenskega obiska tega filma.

Francoska Prijatelja, leta 2012 Deset let pozneje, leta 2012, je prišel na spored francoski film Prijatelja (Intouchables), prefinjena komična drama, kjer sta v ospredju zaradi nesreče hromi in zato depresivni belopolti bogataš in njegov flegmatični, a zadovoljni temnopolti butler, ki pri bogatašu dobi zaposlitev in mu sčasoma vrne veselje do življenja ter obudi tudi njegovo ljubezensko življenje. Film Prijatelja je postal najbolj gledan francoski film vseh časov po svetu, soliden odziv gledalcev pa je imel tudi v Ljubljani. Vseeno pa med obiskom Amelié in Prijateljev lahko hitro ugotovimo nekaj pomembnih razlik. Najbolj izstopajoča je seveda ta, da je bil ogled filma Prijatelja prvi konec tedna kar štirikrat nižji kot Amelié (3.262 za Amelié proti 807 za Prijatelja), kar je že takoj nekoliko zamejilo končni doseg tega filma. Ne glede na to, da je bil skupni ljubljanski obisk Prijateljev skoraj dvajsetkrat višji od njegovega prvega konca tedna, je bilo končno število gledalcev vseeno skoraj pol nižje od tistih pri Amelié. V samo desetih letih je torej število gledalcev komunikativnih francoskih filmov v Ljubljani padlo na polovico, in to ne glede na to, da je tradicionalni ljubljanski filmski festival, ki naj bi kultiviral kinoobčinstvo, v tem času doživel velik razmah in da je Kinodvor v tem času več kot okrepil svoje poslanstvo! Ne glede na to pa je ljubljanski kinoobisk Prijateljev vseeno še vedno predstavljal skoraj štiri petine celotnega slovenskega obiska tega filma.

Kaj se dogaja? Najmanj dvoje. Najprej to, da (tudi) drugje po Sloveniji nimajo razvitega preudarnega ukvarjanja z zahtevnejšimi filmi, ki zahtevajo specifično, ne pa formulaično obravnavo. Prijatelja je bil namreč specifičen film, pri katerem je bilo sprva pač treba aktivirati inovatorsko občinstvo, ki potem po mehanizmu ljudskega glasu začne spodbujati tudi druge gledalce. Kot drugo pa zelo nizek obisk po Sloveniji pomeni, da se, ne glede na to, da smo praktično v vseh večjih mestih v zadnjih desetih letih dobili kinosredišča (te imajo Koper, Kranj, Ljubljana, Celje, Novo mesto, Maribor in Murska Sobota), vseeno srečujemo z nekakšno deurbanizacijo mladega resnejšega aktivnega prebivalstva, ki kulturne vsebine preprosto vse manj spremlja na tak način, da se odpravi od doma. (Na tem mestu moram pripomniti, da sem za ponazoritev tega trenda izbral zgolj ta dva filma, podobnih primerov bi lahko naštel še precej več.) Če (in kako) mladi filmske vsebine spremljajo doma, pa je že drugo, morda malce bolj filozofsko vprašanje.

Nadaljnji padec leta 2014 Nadaljnji strahovit padec kinooobiska v letošnjem letu kaže, da je erozija resnejšega filmskega občinstva vse večja in večja in da je ta ostala relativno čvrsta zgolj še v jasno določenih nišah filmske kulture, ki jo recimo v Ljubljani tvorita Kinodvor in Liffe. V zgolj dvanajstih letih se je Slovenija iz dežele, kjer je film, tudi slovenski (v obdobju 1998–2003), relativno dobro cvetel, spremenila v urbano puščavo iz poapokaliptičnih filmov, kjer se mladi ljudje najraje zadržujejo doma, od koder jih sem ter tja spravijo zgolj še razvpiti filmi. Ti seveda niso sinonim za mestno življenje, kjer naj bi se rojevale družbene pobude in nove ideje. Naslednjič se bodo najbrž ti gledalci v večjem številu spravili od doma na valentinovo prihodnje leto, ko na spored prihaja Petdeset odtenkov sive, ki mu nekateri že napovedujejo, da bo postal največji filmski hit leta 2015 v Sloveniji. Vstopnice za prve predstave so namreč že razprodane.