Se seks v kinu (še) prodaja ali Petdeset odtenkov prvinskega nagona

Naša dvorana je bila skoraj polna, sosednje tri pa sploh. Ali bo film Petdeset odtenkov sive hit, ni vprašanje, v predprodaji je bilo po vsej Sloveniji prodanih že več kot 11 tisoč vstopnic. Nejasno je le to, kako velik hit bo. Postavlja se namreč vprašanje, ali lahko obljuba provokativnih seksualnih filmskih prizorov v tretjem tisočletju še spravi v kino gledalce v približno tolikšnem številu, kot je tej knjižni trilogiji v zadnjih letih uspelo pritegniti bralcev, no, menda predvsem bralk.

Lani so se vse tri knjige iz serije Petdesetih odtenkov ponovno uvrstile med približno trideset najbolj branih knjig v slovenskih splošnih knjižnicah. Vsako od njih si je izposodilo pet tisoč bralcev. Za primerjavo: Inferno Dana Browna na drugem mestu je imel osem tisoč izposoj, In v gorah odzvanja Khaleda Hosseinija na petem mestu približno sedem tisoč. Več o polnočnem filmu po naslednjem informativnem bloku.

V tretjem tisočletju v kinu ni seksa Od zadnjega velikega erotičnega filmskega hita bo kmalu minilo četrt stoletja. Prvinski nagon, ki se ga večina spominja po tem, kako je Sharon Stone sede na stolu razprla in potem spet prekrižala svoje dolge noge, je prišel na spored zdaj že kar daljnega leta 1993 in takrat zgolj v Ljubljani pritegnil več kot 55 tisoč gledalcev.

V naslednjih letih je šlo s tem žanrom samo navzdol. Nespodobno povabilo (1993, 41 tisoč gledalcev, vsi podatki so za Ljubljano) je nespodobnost predvsem obljubljalo, potem pa je le malo ponudilo, Striptiz (1994, 35 tisoč gledalcev) je zacementiral kariero Demi Moore, čeprav je Demi v njem korakala zgoraj brez, v Prvinskem nagonu 2 deset let pozneje (2006, 21 tisoč gledalcev) pa je bila Sharon zgolj še bleda senca same sebe. Kaj se je zgodilo s seksom na filmskem platnu? Dve reči. Filmi, predvsem ameriški, so se v tretjem tisočletju povsem infantilizirali ter mutirali v brezspolne literarne, stripovske in fantazijske priredbe, kjer vrhunec erotike običajno predstavlja sramežljiv poljub glavnih junakov ob koncu filma, najverjetneje po tem, ko je bil tako ali drugače spet rešen svet. Poglejmo svetove Harryja Potterja in Somraka, Gospodarja prstanov in Hobitov, Iger lakote in vseh stripovskih univerzumov od Batmana in Spidermana do Ironmana in Thora. Veliko čarovnij, nadnaravnega in mišic, pa skoraj nič čutnosti. Druga reč je bila porast filmskega nasilja v kinu. Ameriški sistem ocenjevanja primernosti konkretnega filma za določeno starost gledalcev že dolgo časa favorizira nasilje pred seksom in erotiko. Medtem ko mora biti film že res precej krvav in nasilje res zelo eksplicitno, da si film zasluži rating R, ki v Ameriki najstnikom omogoča ogled zgolj v spremstvu starejših, je enako strogo obravnavano že malce bolj kvantaško govorjenje (o seksu), kar tovrstnim vsebinam povsem zapira vrata pred obsežnejšim predvajanjem. Ker je ameriška filmska industrija najmočnejša na svetu, se je ta trend razlezel tudi drugod. Včasih ni bilo tako.

Vroča filmska preteklost V drugi polovici 60. let prejšnjega stoletja sta danska ljubezensko-erotična filma Kozel v raju (1966, 56 tisoč gledalcev) in Odkritje ljubezni (1969, 55 tisoč gledalcev) prebila vse takratne okvire za ta žanr, postala drugi in pa prvi najbolj gledan film posameznega leta ter bila ogrodje za poznejšo programsko usmeritev ljubljanskega kina Sloga. Tudi sedemdeseta so bila vroča. Odprla jih je domača Hladnikova Maškarada, ki je leta 1971 v prvem predvajanju v Ljubljani v kino privabila več kot 25 tisoč gledalcev, dvanajst let pozneje pa ob ponovnem predvajanju še dodatnih 31 tisoč. Mazurka v postelji je bil leta 1972 še en danski hit, ki je postavil nove standarde, saj je v kino privabil več kot 83 tisoč gledalcev in postal najbolj gledan film leta, artistični Bertoluccijev "pornič" Zadnji tango v Parizu z Marlonom Brandom, znan po svoji izvirni uporabi masla, pa je leta 1974 segel do skoraj 50 tisoč gledalcev in se prebil na drugo mesto gledanosti. Konec desetletja so svoje naredile še nemške Grške smokvice (1979, 56 tisoč gledalcev), ki so prav tako odnesle srebrno medaljo gledanosti. V osemdesetih sta se proti vrhu zavihtela še zdaj dokaj znana Emanuela (1980, 41 tisoč gledalcev, drugi najbolj gledan film leta) in pa avstralski ABC ljubezni in seksa (1981, 42 tisoč gledalcev, tudi drugi najbolj gledan film leta). Nadaljevanje je bilo brutalno. Najprej je bil tu italijanski film Kaligula (1982, skoraj 50 tisoč gledalcev, tudi drugo mesto leta), leto za njim je na naš spored prišel japonski film Cesarstvo čutil (sicer posnet že leta 1976), ki je kar kričal po ogledu zaradi eksplicitnih erotičnih prizorov.

V formo umetniškega filma zapakirana dramska srhljivka je šokirala s svojim koncem, v katerem je ljubimka svojega partnerja ritualno kastrirala, kar je na neki način, v okviru konvencionalne kinematografije, presegel šele Gaspar Noe s svojo surovo in od konca proti začetku povedano zgodbo o posilstvu Nepovratno skoraj natančno četrt stoletja pozneje. Film Cesarstvo čutil je takrat pritegnil skoraj 60 tisoč gledalcev in postal najbolj gledan film leta, kar je številka, ki je v Ljubljani že nekaj let ni dosegel noben od novodobnih hollywoodskih hitov, ovešenih z najnovejšimi posebnimi učinki, 3D-tehnologijo in še čim. Potem pa je sledil vrhunec, ki je samo še enkrat dokazal, da Slovenci dremo v kino na ogled žgečkljivih prizorov. Sredi osemdesetih, leta 1986, so slovensko prestolnico skoraj do vročice ogrele pornografske Strasti (to je bil prvi erotični hit iz Amerike pri nas), ki si jih je v ta pomenljivi kino prišlo ogledat več kot sto tisoč gledalcev (bile so tudi najbolj gledan film leta) ali skoraj toliko, kot dandanes Kinodvor pritegne gledalcev v okviru enega koledarskega leta. Vroča osemdeseta je torej na začetku devetdesetih sklenil Prvinski nagon, ki je bil najbolj gledan film tistega leta, od takrat pa se je erotično rezilo v kinu precej skrhalo. In tako pridemo do Petdesetih odtenkov.

Petdeset odtenkov – rekapitulacija O tej knjižni trilogiji je znano praktično vse. Sprva pisana kot fanovska literatura s prirejenimi junaki iz knjižne serije Somrak je bila najprej objavljena v samozaložbi kot elektronska in tudi tiskana knjiga, dokler je ni spomladi 2012 pod svoje okrilje vzela založba Vintage. V naslednjih mesecih in letih je serija obnorela svet, v režiji založbe Učila tudi Slovenijo, ter si pridobila veliko navdušencev in hkrati tudi veliko sovražnikov, ki se ob njeni omembi s studom obračajo stran. A Petdeset odtenkov si je po svoje utrlo pot v pop kulturo, saj je po plazu fantazijske (Harry Potter), kriminalne (Stieg Larsson), vampirske (Somrak) in distopične (Igre lakote) literature sprožilo še pravo poplavo in industrijo erotične literature, ki je do današnjih dni komajda začela pojenjati, nanjo pa so se tako ali drugače "priklopile" tudi resnejše kulturne institucije od naše operne hiše naprej – ravno včeraj sem, na primer, od ugledne spletne prodajne galerije fotografij dobil ponudbo za Petdeset odtenkov umetnosti; kolekcijo eksplicitno erotičnih klasičnih slikarij. Tudi film je že ob začetku predvajanja pred dnevi povsem razdelil javnost, saj so njegovi ocenjevalci na IMDb kar tekmovali, kdo bo zmagal z večjim številom najvišjih in pa najnižjih ocen. Tako je imel film v prvih dneh ocenjevanja kar 40 odstotkov najvišjih in 40 odstotkov najnižjih ocen, kar je povsem neobičajna porazdelitev, v trenutku oddajanja tega besedila pa so v vodstvu "sovražniki odtenkov", ki so že v več kot polovici vseh ocenjevanj filmu prisodili najnižjo mogočo oceno. Nadaljevanje "boja" sledi v prihodnjih dneh.

Nekaj odtenkov filma Kaj vas torej čaka v kinu? Občutena erotika ali agresivni sadomazohizem? Novodobno Čedno dekle ali dolgočasno preigravanje kvaziromantičnih vzorcev z nenavadnimi spolnimi praksami? Sodobna Pepelka ali moderna verzija Lepotice in zveri? Malo enega in malo drugega. Petdeset odtenkov sive je film, ki bo vabil predvsem tiste, ki so brali knjigo, na kateri temelji, vsaj enako intenzivno pa bo odvračal tiste, ki knjige niso hoteli pogledati niti od daleč. Nekateri bodo rekli, ali to je vse, drugim bo preveč tudi to. Tisti, ki so čakali na kak res ekspliciten erotični presežek, bodo morali čakati naprej, tisti, ki so pričakovali malce bolj vročo romantično zgodbo z možnostjo razvoja, pa si bodo želeli čimprejšnjega nadaljevanja.

Za nekatere bo film dobrodošlo opravičilo za ogled v kinu, če namreč niso brali knjig, si bodo pa vsaj ogledali film, drugim bo to, da niso brali knjig, dovolj dober argument tudi za to, da ne bodo gledali niti filma. Nekaterim se bo zdel nadrealističen in poln umetnih dialogov, drugim se bo zdel sanjski in prepričljiv, saj bodo v glavnih igralcih podoživljali svoje literarne junake. Kritiki bodo tekmovali v tem, kdo bo na bolj izviren način raztrgal film, oboževalci in oboževalke pa se na to ne bodo ozirali in bodo množično kupovali vstopnice za pozne predstave, da bodo lahko v miru uživali v filmu. Kaj pa jaz? Rekel bom podobno, kot sem rekel že ob knjigah: ni problem, če si človek ogleda ta film, problem je, če bo to edini film, ki ga je v kinu videl v zadnjem času. Z ženo si bova za valentinovo pogledala kak res dober film, v kino pa bova naslednjič šla ob bolj spodobni uri.