Petek, 18. 5. 2018, 0.01
5 let, 11 mesecev
Urbani portreti
Samo Rugelj: Kako še lahko skrajšati čakalne dobe v zdravstvu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,80
6
Stanje zdravstvenega sistema je ena pomembnejših tem tokratnih predvolilnih kampanj in seveda tudi vsakdanjih kavarniških pogovorov. Natančneje, vse politične stranke zagotavljajo, da bodo skrajšale čakalne dobe v zdravstvu.
Ne bom se spuščal v namene in obljubljeno rešitev tega problema, bom pa predstavil primer iz prakse, ki na neki način razkriva tudi občasno paradoksalnost čakalnih dob v zdravstvu na Slovenskem.
Čakalne dobe pogosto namreč niso kar absoluten in vseprisoten problem. Na isto preiskavo lahko na raznih koncih Slovenije čakaš zelo različno: od dva tedna pa tudi do pol leta. Preden pa izpostavim en zelo pozitiven primer, naj zapišem nekaj besed o zdravnikih.
Zdravniki so sposobni in pametni
Nedavno sem se udeležil zabave ob praznovanju abrahama, na kateri se je zbralo tudi lepo število zdravnikov. Kar nekaj jih je bilo z moje srednje šole. Ne vem, ali sem že postregel z anekdoto, vendar sem hodil v gimnazijo, kjer nas je pri eni prvih ur v prvem letniku učitelj zgodovine spraševal, s kakšnim uspehom smo izdelali osnovno šolo. V razredu nas je bilo 37 in ko je vprašal, koliko nas je bilo v zadnjem razredu takrat še osemletke prav dobrih, je roko dvignil samo eden od nas. Vsi drugi smo bili namreč odlični.
Podobno je bilo tudi po drugih razredih te kar velike srednje šole. Medtem ko so najboljši kadri iz našega razreda večinoma zajadrali v čisto naravoslovje, od matematike in fizike do biologije, in postali profesorji na fakultetah in podobno, se je kar nekaj zelo dobrih, tudi najboljših dijakov iz paralelnih razredov odločilo za študij medicine. V večini so ga uspešno dokončali in danes delajo kot priznani zdravniki.
Študij medicine je bil pred več kot tremi desetletji, tako je tudi danes, eden najzahtevnejših študijev, kar jih je. Zahteva disciplino, inteligenco, pridnost in sposobnost pomnjenja, pa tudi predanost poslanstvu. Študij medicine je zgolj osnova, ki vodi v enega najzahtevnejših in odgovornih poklicev, kar jih obstaja. Bodimo pošteni: za dobre zdravnike so tudi danes potrebni najboljši človeški kadri, kar jih je.
Kako se torej lahko zgodi, da organizacija takih osnovnih reči, kot so čakalne dobe za različne preiskave, tako šepa, če so zraven najboljši človeški kadri? Odgovor je verjetno preprost: po eni strani je organizacija preiskav predvsem logistična, ne pa toliko strokovna dejavnost, po drugi pa organizacija preiskav in pregledov ni zgolj v zdravniških, temveč tudi v menedžerskih rokah posamezne zdravstvene institucije.
Nekaj pa imamo pri njihovem čim bolj tekočem poteku seveda tudi pacienti s svojo iznajdljivostjo in prilagodljivostjo. Treba si je pač priznati: Slovenci smo precej neprilagodljivi in bi imeli najraje, da bi bile vse naše potrebe, s tem pa tudi zdravniške preiskave, potešene praktično takoj in hkrati na voljo za naslednjim vogalom. Žal to ni mogoče.
Nikoli ne bomo imeli dovolj davkoplačevalskega denarja, da bi to lahko zagotovili. Vendar to ni edina pot. Obstajajo še druge.
Ena temelji na naslednjem pregovoru: če ne gre gora k Mohamedu, mora pač Mohamed h gori.
Primer Los Angelesa
Ne vem, ali ste že bili kdaj v mestu angelov oz. kaki drugi podobno gigantski metropoli. Naj vam to široko razpotegnjeno mesto orišem v enem stavku. Gre za gost preplet bolj ali manj povezanih naselij in cest, ki se raztezajo desetine kilometrov daleč na vsako stran od središča, na širšem območju tega mesta pa živi skoraj dvajset milijonov ljudi. Skoraj vsak polnoletnik ima seveda avtomobil, brez njega si v tem mestu namreč zelo nebogljen.
Reka avtomobilov je zato tako rekoč dan in noč neusahljiva, obenem pa tam sploh ni nenavadno, da se je treba na kak opravek odpeljati eno uro stran. Opravki, ki v "slovenskem merilu" obsegajo vožnje iz Ljubljane do Maribora ali iz središča države na Obalo, do Kočevja ali pa do Novega mesta, so tam nekaj povsem vsakdanjega. Morda so razdalje pri nas do teh destinacij sicer daljše, vendar pa je naš promet kljub vsem popravilom avtocest veliko bolj tekoč. Večurna vožnja z avtom je nekaj, kar se tam počne dnevno in o čemer se skoraj nihče ne sprašuje. Če padeš v resen prometni zamašek, si lahko sredi mesta hitro ob izgubljeno uro ali dve.
Če bi se torej v Los Angelesu razvedelo, da je treba za neko zdravstveno preiskavo na enem koncu mesta čakati desetkrat manj časa kot na drugem, bi se ljudje v trenutku preusmerili tja, kjer je čakalna doba tako kratka. Posledica bi bila – najbrž –, da bi se čas čakalnih dob povsod približno uravnotežil.
V Sloveniji pa ni tako.
Slikanje z magnetno resonanco – resnična zgodba
Pred kratkim je eden od članov naše družine dobil napotnico za slikanje z magnetno resonanco z oznako Hitro, pri tem pa so ga opozorili, da so čakalne dobe za to preiskavo po Sloveniji zelo različne. Usedli smo se za računalnik, v strica Googla vtipkali "slikanje z magnetno resonanco, čakalne dobe" in na portalu www.cakalnedobe.si dobili seznam slovenskih ponudnikov teh storitev, ki jih izvajajo na podlagi napotnice.
Dejansko so bile pri čakalnih dobah desetkratne razlike – takšne so tudi v času tega pisanja sredi maja. Medtem ko na primer čakalna doba pri podjetju MDT&T iz Maribora za napotnico Hitro znaša 14 dni, v ljubljanskem kliničnem centru čakalna doba za taisto napotnico znaša 171 dni. "So take razlike v resnici mogoče, je na drugem koncu Slovenije res mogoče priti na slikanje v zgolj 14 dneh?" smo se spraševali in kot vsi državljani poklicali navedeno številko.
So mogoče! Za slikanje je bilo dejansko treba čakati celo manj kot 14 dni, vendar pa smo dobili termin v nedeljo sredi dneva. Najprej smo seveda pomislili na pomoto, ko pa smo izvedeli, da je termin pravi, se je na hitro postavilo še vprašanje, ali naj namenimo nedeljo za to, da se odpeljemo na drugi konec Slovenije. Zakaj pa ne, je bil jasen in odločen odgovor.
Tudi na zgledno urejeni lokaciji, kjer poteka slikanje, je vse teklo kot po maslu. Termin je bil določen na deset minut natančno, v praksi pa je bilo treba počakati 7 (sedem!) minut, ker je prejšnji pacient med slikanjem premaknil nogo in je bilo treba slikanje ponoviti.
Kako je to mogoče, da nekje zadeve tako dobro potekajo, kje drugje pa so desetkrat počasnejši? "Delamo v več izmenah, 12 ur na dan, sedem dni v tednu in skrbimo za to, da se nam vmes ne pojavi kak nepotreben izpad," je bil kratek in jasen odgovor.
To je bilo res. Najprej smo dobili pošto s pisnim terminom slikanja, dva dni pred napovedano preiskavo so nam poslali še telefonsko sporočilo (SMS) z opozorilom na dogovorjeni termin. Potem so nas še poklicali, ali bomo zagotovo prišli, sicer bi za ta termin na hitro prenaročili koga drugega.
Pomislili smo, kolikokrat se nam je že zgodilo, da so nas iz zdravstvenega doma pred naročenim datumom poklicali, da preverijo, ali bomo res prišli. Skoraj nikoli – taki primeri so izredno redki (izjema so samoplačniške storitve) in v praksi je gotovo kar nekaj pacientov, ki k zdravniku ne pridejo na dogovorjeni termin.
Tudi to povzroča ohranjanje zdajšnjih čakalnih dob.
Izvidi kot izkaz delovne etike
Po koncu te nedeljske preiskave je ostalo samo še vprašanje, kdaj bodo nared izvidi, ki bodo osnova za pregled pri specialistu.
"Običajno je rok en teden," je rekel tamkajšnji vodja preiskave.
"Bi šlo morda hitreje? Malo se mudi, sklep je otečen in ortoped bi rad vedel, kako ravnati naprej," je bila izrečena mila prošnja z naše strani.
"Dobro, morda bomo naredili do srede, vas pokličemo," se je hitro zmehčal.
Izvidi so bili nared že v ponedeljek, naslednji dan.
6