Petek, 22. 6. 2018, 0.01
5 let, 8 mesecev
Urbani portreti
Samo Rugelj: Izumiranje (pop)kulture na Slovenskem
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,27
Konec tedna bo eden najbolj vročih v tem letu za tiste, ki imajo radi knjige. Na Rožniku bo namreč ponovno podelitev kresnikove nagrade za najboljši slovenski roman preteklega leta, v sklepni izbor pa je žirija tokrat uvrstila romane Draga Jančarja (In ljubezen tudi), Štefana Kardoša (Vse moje Amerike), Florjana Lipuša (Gramoz), Sarivala Sosiča (Starec in jaz) in Vlada Žabota (Sveti boj). Med ljubitelji slovenske literature se že nekaj tednov krešejo mnenja, kdo bo tokratni prejemnik te prestižne nagrade, saj ta romanu zagotovi širšo prepoznavnost ter vedno znova poskrbi tudi za izboljšano prodajo in kakšen ponatis (ali dva).
To je dobro: kresnik je ena redkih uveljavljenih literarnih nagrad, ki neposredno spodbudi kupovanje in branje nagrajenega romana, nekaj dodatne pozornosti pa dobijo vsa dela, ki se uvrstijo med pet nominiranih.
Še dobro torej, da ga imamo, saj smo na splošno v zadnjih letih v Sloveniji priča veliki eroziji aktivne participacije pri uživanju kulture in popkulture na vseh področjih. Za aktivno participacijo sam namreč štejem tisto, ki ni povezana zgolj z vložkom prostega časa, temveč tudi z vložkom denarja.
Začelo se je že pred leti pri filmu, nadaljuje se pri knjigah in še kje.
Obisk kina nekoč in danes
Če pogledamo kinoobisk v Sloveniji od osamosvojitve naprej (vse podatke je priskrbelo podjetje Cenex), vidimo nekaj značilnih odmikov navzdol in navzgor. Leto 1992 se je začelo na precej nizki ravni, saj smo bili takrat priča (tudi) distribucijskim težavam predvajanja filmov.
V tistim času so se poslovna razmerja, torej kdo bo v Sloveniji distribuiral filme posameznih studiev, z novo državo pri nas prenovila in postavila na sveže temelje. Že leto 1994 je pokazalo, kakšen je običajen obisk slovenskih kinodvoran (ta se je že približal 2,5 milijona prodanih vstopnic letno), ki je leta 1996 narasel na skoraj najvišjega v zadnjega četrt stoletja in prišel do nekako tri milijone prodanih vstopnic, torej 1,5 vstopnice letno na Slovenca.
Slovenski filmski gledalci so se potem za nekaj časa upehali, saj je bilo naslednje obdobje do leta 2001 pospremljeno z negativnim trendom, ki ga je začelo navzgor za nekaj časa obračati odpiranje kinocentrov, ki so kinoobisk spet povečali.
Relativno stabilno obdobje kinoobiska med 2,5 in tremi milijoni letno prodanih vstopnic je tako trajalo približno desetletje, do leta 2012, ko so se kazalniki zaradi različnih razlogov (zdrahe v filmski panogi, spremenjeni koncepti ameriške filmske produkcije, ki vse bolj temeljilo na superjunakih, širokopasovne povezave, ki omogočajo /nelegalno/ pretakanje velikih datotek itn.) spet obrnili navzdol.
Tako zadnji dve leti beležimo kinoobisk, ki je spet nekje na ravni tistega iz leta 1993 in znaša nekako dva milijona prodanih vstopnic letno. To pomeni, da zdaj Slovenec v povprečju kino ponovno obišče samo enkrat letno.
A to še ni vse. Če pogledamo lestvico petnajstih najbolj gledanih filmov v slovenskih kinodvoranah v lanskem letu, vidimo, da prevladujejo predvsem otroški in mladinski filmi ali risanke (takih filmov je kar sedem: Jaz baraba 3, Mali šef, slovenski Košarkar naj bo, Smrkci: skrita vas, Avtomobili 3, Bikec Ferdinand ter Lepotica in zver), potem nadaljevanja in filmi, ki temeljijo na prej že znani vsebini (tudi teh je sedem: Petdeset odtenkov teme, Hitri in drzni 8, novi Pirati s Karibov, Vojna zvezd: Poslednji jedi, Obalna straža, Umor na Orient Ekspresu in Tisto), samo en film med petnajstimi najbolj gledanimi pa je tak, da ga lahko imamo za nekaj izvirnega. Gre seveda za film Deželo La La, ki je bil tudi največji lanski nagrajenec.
V Sloveniji smo torej priča situaciji, ko je obisk kina padel na raven z začetka devetdesetih, obenem pa so najbolj gledani filmi večinoma namenjeni otrokom ali pa tistim, ki gledajo nadaljevanja in že vnaprej znane filmske zgodbe. Vse to pomeni veliko monokulturizacijo slovenskega kinoobčinstva in prav nič ne kaže, da bi se to v bližnji prihodnosti lahko kaj dosti spremenilo.
Kupovanje knjig nekoč in danes
Aktivna participacija na knjižnem polju je seveda tista, ki je povezana z nakupom knjige v slovenščini, ne zgolj z njihovim branjem. Podatki o slovenskem knjižnem trgu niso tako natančni kot pri filmu, a nekaj splošnih trendov se vseeno lahko opazi. Tudi na tem področju v zadnjem desetletju opažamo dramatične pomike navzdol. Na nedavnem založniškem kongresu so bili, kot vsako leto, predstavljeni osnovni kazalniki panoge in večina najpomembnejših je spet zanihala navzdol.
Zmanjšal se je tako promet panoge, ki je v zadnjih desetih letih, gledano revalorizirano, padel že za več kot polovico, zmanjšalo se je število izdanih naslovov, ki jo od nekdanjih 6.000 izdanih knjig letno padlo za približno četrtino, na približno 4.500, zmanjšalo se je število zaposlenih v panogi, dodana vrednost na zaposlenega, naklade slovenskega leposlovja za odrasle itn. Tudi v letošnjem letu, pravkar ga bo minila polovica, se negativni trendi žal nadaljujejo.
Seveda to ne pomeni, da gre slabo vsem segmentom prodaje knjig. Žanrske knjige, ki so v velikem obsegu na prodaj tudi na neknjigarniških površinah, otroške knjige, kakšna slovenska kriminalka, biografija in še kaj, vse to še vedno pritegne zanimanje kupcev knjig, kar je povsem podobno kot pri obiskovalcih kinodvoran. V obeh primerih prevladujejo zabavne vsebine.
A vendar se v teh časih nova definicija knjižne uspešnice glasi povsem drugače kot v preteklosti. Medtem ko je bila knjižna uspešnica še pred kratkim tista knjiga, ki je s svojo prodajo "nosila" celoten program založbe, je v novih časih, kot na primer pravi Andrej Blatnik, to knjiga, ki ji uspe pokriti stroške. Knjižna uspešnica je torej knjiga, ki ne prinese izgube.
Seveda, v teh predpoletnih časih marsikdo poseže po knjigi za počitniško branje. Izpraznijo se knjižne police v knjižnicah, pa tudi prodajna mesta na bencinskih črpalkah, v supermarketih in še kje. A pri teh gre za nakupovanje knjig iz precej zožene knjižne ponudbe, ki je na voljo na teh lokacijah.
Medtem pa so knjige nekaj zahtevnejših žanrov, od najboljših primerkov stvarne literature do najboljših leposlovnih dosežkov domačih in tujih avtorjev, vse bolj osamljene in vse bolj omejene na knjižnično prodajo, kar pomeni, da bodo – če se bodo ti trendi nadaljevali – te knjigi javnosti za izposojo v knjižnicah na voljo le še pod pogojem, če se bo z javnimi sredstvi skoraj v celoti financiralo njihovo nastajanje in izid. Vse to je namreč povezano s številom tistih, ki načrtno kupujejo knjige.
Število tistih, ki sistematično ustvarjajo svojo domačo knjižnico in znotraj nje nabirajo knjige specifičnih vsebin, ki jih osebno zanimajo, z željo, da si v približno dveh desetletjih zapolnijo knjižno omaro (torej da nakupijo kakšnih 500 knjig v dveh desetletjih), se je od konca prejšnjega tisočletja do leta 2014, ko je bila narejena ponovna raziskava na to temo, kar prepolovilo.
Če s(m)o tisti, ki s(m)o že zakorakali v zadnjo tretjino ali četrtino svoje službene kariere že precej utirjeni v svoje filmsko-gledalske in knjižno-nakupne navade in je na to temo težko veliko spremeniti, potem se je zanimivo zazreti v mlajšo generacijo in pogledati, kakšen odnos ima do aktivne participacije pri uživanju (pop)kulturnih vsebin.
Naj en delček tega odgovora ponazori naslednja zgodba.
Trg republike, petek zvečer
Oni dan je prijateljica razlagala, kaj se je zgodilo prejšnji petek zvečer. Šla je skozi središče Ljubljane in prišla na trg pred parlamentom, ko je tam naletela na množico mladih, ki je zasedala osvetljeni prostor. Gledala je naokoli in si mislila, da gre za nekakšno zborovanje ali za protest. Pri eni skupini je nekdo igral kitaro, preostali pa so ga spremljali s petjem ali pa gledali v svoj telefon.
Pri drugi je okoli krožila steklenica vina, tretja skupina se niti ni pogovarjala in na telefonih verjetno osveževala svoj status na Facebooku.
Prijateljica jih je nekaj časa opazovala, potem pa se ji je posvetilo. Ni šlo za nobeno zborovanje, niti za protest. Mladi so na tak način preživljali svoj petkov večer. Tik pred koncem dovoljene večerne prodaje alkohola so si kupili steklenico ali dve, potem pa se zavlekli na trg, kjer so počasi praznili nakupljeno, se malce pogovarjali, večino časa pa bili zaposleni s svojimi pametnimi telefoni.
Življenjski stil teh mladih ob koncih tedna, ko je največ časa tudi za kulturno udejstvovanje, je obenem ogledalo prihodnosti množične (pop)kulture na Slovenskem.
Ko jih tako gledaš in razmišljaš o njih, se petkov obisk kina, nakup in branje knjige, ogled kakšne aktualne predstave ali razstave zdijo daleč, zelo daleč stran.
