Šah mat!

Doma je bila iz Egipta in dan zatem, ko smo zaključili analizo takratnega mednarodnega položaja njene države in morebitnega nasledstva predsednika Mubaraka s strani njegovega sina Gamaila, je prišla k meni in mi hitela razlagati, da imajo v Egiptu žene lahko izredno velik vpliv na moške. Pogovor, ki ga je izredno težko pozabiti, je nadaljevala z resnim tonom in mi zaupala, da bi se bila nekega dne pripravljena poročiti s predvidenim Mubarakovim naslednikom ter se tako kot ženska boriti za bolj demokratičen, odprt in sodoben Egipt. Vsak dan znova, ko poslušam poročila iz Kaira, se sprašujem, kje je danes tista drzna deklica in upam, da se iz realpolitičnih razlogov ni poročila z nesojenim predsednikom države faraonov. V Egiptu smo priča ponovni vrnitvi moči vojaške elite, ki državo prek gospodarskega sistema kontrolira že štirideset let. Vsi nekdanji predsedniki, ki so sprejeli in podpirali preprosto resnico, da je vojska odgovorna za vodo, eletriko, kruh, mleko, testenine, vozila ali cement, so dolga leta preživeli na oblasti. Predsednik Mursi, ki ga je odnesla kontrarevolucija nekaj tednov nazaj, očitno ni razumel, da je bila revolucija na trgu Tahrir leta 2011 namenjena le Mubaraku, da je vojska takratno dogajanje sprejela, ker ni želela nasledstva sina Gamaila, in da brez kompromisa z najvplivnejšo elito ni mogoče preživeti, ker Egipt temelji na kemalistični logiki vodenja države, znotraj katere imajo zadnjo besedo generali, samooklicani čuvaji države. Egipt ostaja vojaška republika. Posledice padca prvega demokratično izvoljenega predsednika v Kairu imajo precej široke geopolitične posledice. Potem ko je po 85 letih priprav in vztrajnega delovanja v arabski družbi Muslimanska bratovščina s podporo protestnikov končno prišla na oblast, je zgolj v nekaj mesecih nečastno izgubila ves politični potencial. V enem letu se je izkazala za nesposobno pri vodenju države. V enem letu je naredila toliko zunanjih in notranjih napak, da ji je uspelo razočarati večino prebivalstva. V enem letu je izgubila ves mednarodni kredit in v neprijeten položaj postavila z njo povezane stranke, ki vladajo v deželah arabske pomladi, za katerimi je ves čas stala finančna podpora katarskega emira Khalifa al-Tahani, njegove televizije Al-Jazeera ter tudi podpora Turčije predsednika Erdogana. Predstavnik Ankare je Morsia podpiral za to, ker je želel v islamskem svetu – zlasti doma – uveljaviti logiko, da je izvoljeni predstavnik ljudstva, ki ima večino glasov, močnejši od kateregakoli generala. Al-Tahani, ki je želel iz male državice v Perzijiskem zalivu narediti novo vplivno politično silo, je nudil denarno podporo vsem gibanjem Muslimanske bratovščine, ki so izkoristili val protestov v Tuniziji, Libiji in Egiptu, financiral je opozicijske sile v Siriji, kjer ima prijateljska Turčija velike apetite, nudil pa je tudi finančno preživetje Hamasu v Gazi. Al Jazeera je dogodke redno pokrivala, podpirala in na primer v Libiji z manipuliranjem informacij celo sprožila demonstracije. Dve leti je šlo vse po načrtih. Savdska Arabija, Arabski emirati in Kuvajt so bili kot nasprotniki Muslimanske bratovščine, zavezniki ZDA, tihi zavezniki Izraela in zagovorniki konservativne stabilnosti, ki zahteva glavno vlogo Riada v islamskem svetu, poraženci. Ampak v nekaj potezah je prišlo do dramatičnega preobrata. Erdoganu se je zgodil trg Taksim, na katerem je bilo možno slišati glas mlade generacije, ki je protestirala proti turškemu in egiptovskemu voditelju. Katarski emir Al-Tahani je 25. junija letos odstopil in vodenje države kot tudi njene zunanje politike predal sinu Tamimu, potem ko se je novembra 2012 izvedelo, da Washington pritiska na Morsia, da ga je Barack Obama decembra lani osebno prosil za primernejšo politično držo, prav tako mu je marca 2013 nudil posredovanje pri Al Baradeju in Amri Mursa, ter da je 23. junija 2013 general Al Sisi že postavil Mursiju ultimat in Pentagonu sporočil načrt prevzema oblasti. Ko je trideset milijonov protestnikov na ulicah po vsej državi julija vojski v Egiptu ponovno podarilo legitimnost za protiudar, je prišlo do šah mat pozicije. Savdska Arabija, Kuvajt in Emirati so takoj zagotovili 12 milijard dolarjev podpore in se vrnili med glavne igralce zapletene bližnje vzhodne igre. Al Jazeera, ki zadnjim protestom ni nudila skoraj nobene medijske pokritosti, je izgubila velik del ugleda in zaupanja, in to prav v času, ko vstopa tudi v ameriški informativni prostor. Vse se je spremenilo, da se ponovno ni nič spremenilo. Le Muslimanska bratovščina je izgubila zgodovinsko priložnost, ki je mogoče nikoli več ne bo dobila, in ZDA so s svojo nespretno zunanjo politiko ''neangažiranja brez strategije'' razočarale prav vse igralce. Eden največjih diplomatov vseh časov, George Kennan, je zapisal: ''Če želiš voditi mednarodno politiko, moraš biti vrtnar, ne mehanik.''