Prehranska dieta, ki deluje

To je čas, ko pride na svoj račun t. i. "slimming", torej shujševalna industrija, od kozmetične prek športno-rekreacijske do prehranske, svoj piskrček pa seveda pristavijo tudi založniki z raznimi priročniki, ki promovirajo različne prehranske koncepte. Če moram izpostaviti enega, ki je meni pred dvema letoma dejansko spremenil življenje, je to paleo način prehranjevanja in bivanja.

O čem te ne učijo v šoli Prejšnji teden smo se tako v ljubljanskem Konzorciju pogovarjali o knjigi Praktični paleo, ki je pravkar izšla pri Mladinski knjigi, in Sanda Šukarov, voditeljica pogovora in tudi urednica knjige, me je za začetek, ko je bilo v občinstvu še kar nekaj čebljanja, vprašala: "Kako in kje pa ste se vi srečali s paleo prehranjevanjem? Kako to, da ste se tako ogreli zanj?" (Za nepoučene: paleo prehranjevanje temelji na izločanju: a) predelanih živil, b) živil, ki vsebujejo žita, in pa c) mlečnih živil iz vsakdanje prehrane.) Zajel sem sapo, da bi začel neposredno odgovarjati na to vprašanje, potem pa mi je skozi glavo zdrvelo nekaj drugega in sem začel: "V šoli te žal skoraj ničesar ne naučijo o nekaterih stvareh, ki se pozneje v življenju izkažejo za praktično najpomembnejše. Skoraj ničesar te ne naučijo o tem, kako si poiskati pravega partnerja, s katerim boš preživljal življenje, ali o vzgoji otrok.

Skoraj ničesar te ne naučijo o tem, kako upravljati z denarjem, ki ga služiš, kar potem najbolj usmerja materialno plat tvojega življenja. In skoraj ničesar te ne naučijo niti o tem, kako se v resnici pravilno in zdravo prehranjevati, in kako s tako prehrano in načinom življenja skozi čas zadržati in ohranjati svoje zdravje." Ob teh besedah je občinstvo utihnilo, jaz pa sem se lahko v naslednjih trenutkih zbral, saj sem želel nadaljevati svojo osebno zgodbo.

Osebna zgodba Za seboj imam skoraj 15 let pouka in študija naravoslovja od biologije in kemije naprej. V raznih oblikah in na različnih ravneh sem dal skozi zgradbo in delovanje človeškega telesa, vključno z njegovo prebavo in različnimi tipi hrane, ki jo človek potrebuje za svoje življenje.

Na razne načine sem kar nekajkrat slišal marsikaj o tem, kaj se s hrano dogaja na njeni poti skozi telo, kako se prebavlja, v kaj se razgrajuje in kako potem telo uporablja snovi, pridobljene s prebavo. Klasično prehransko piramido sem si v tem času ogledal z vseh strani, tradicionalno nutricionistično mantro ogljikovi hidrati-beljakovine-maščobe-vitamini-minerali pa bi vam zlahka povedal tudi sredi noči. Človek bi pomislil, da sem bil v zvezi s tem, kaj je dobra in prava prehrana, dodobra seznanjen, in da v zvezi s tem zame vsaj v osnovi ni velikih skrivnosti. Marsikdo drug je imel tovrstnega učenja veliko manj. V resnici pa se do pred dveh let nisem znal ravno pametno prehranjevati. V dveh desetletjih po koncu študija mi je telesna teža začela počasi, zelo počasi, a nezadržno naraščati. Sprva temu nisem posvečal nobene pozornosti. Še več, nad tem sem bil celo navdušen, saj sem bil za svojo višino precej suh, in me je dodatnih deset kilogramov v naslednjem desetletju šele spravilo k teži, s katero sem bil končno podoben normalnemu človeku. A naraščanje se tukaj ni ustavilo Teža je rasla naprej, jaz pa nisem vedel, kaj naj storim. Ko sem nazadnje prišel v bližino za moje pojme neverjetnih 90 kilogramov (ob koncu študija sem jih imel pod 70), sem se začel resneje upirati, bolj paziti, kaj jem ipd., vendar to ni imelo nobenega vidnega učinka.

Teža je rasla naprej, naposled je padla celo skrajna severna kota devetdeset, in na žalost se ni ustavilo niti pri njej. Tudi trening maratona, ki sem se ga lotil pred dobrima dvema letoma, v zvezi s tem ni dal kakega otipljivega rezultata, in v cilj dunajskega maratona sem pritekel z enako težo, kot sem jo imel štiri mesece poprej, ko sem po dolgih letih spet bolj intenzivno stopil na tekaško stezo. Odločilno je bilo poletje, nekaj mesecev pozneje, ko je žena začela urejati knjigo Paleorecept, ki jo je naši založbi priporočil in jo tudi prevedel Branko Gradišnik. "Ej," je rekla, "eden od pomembnih stranskih učinkov paleoprehrane, poleg očitne pomladitve in boljšega počutja ter večje življenjske energije, je tudi ta, da ti zniža telesno težo na naravno."

Postal sem drug človek Prisluhnil sem, začel brati knjigo, ki jo je napisal biokemik Robb Wolf (pritegnila so me njegova dovolj tehtna in na znanosti utemeljena strokovna izvajanja) in nekaj pozneje sva se lotila 30-dnevnega preizkusa prehranjevanja po tej metodi. Po mesecu dni sva bila z rezultati zadovoljna, čeprav ni bilo preprosto, navajenost na jutranje rogljičke, opoldanske testenine in pogoste sendviče je bila namreč velika, zato sva ta način prehranjevanja nadaljevala in par mesecev po začetku eksperimenta sem se zbudil s približno desetimi kilogrami manj. Postal sem drug človek. Dve leti pozneje se palea držim približno 80-odstotno, kar pomeni, da sem ter tja, vendar kontrolirano, obiščem svojo najljubšo picerijo, v kavo pa si občasno natočim tudi nekaj mleka (ne pijem pa več tistih ogromnih skodelic bele kave, ki sem jih prej lokal čez dan), vendar pa me, čeprav korakam vse bliže abrahamu, blagajničarke v bližnji restavraciji, kamor hodim na malico, občasno vprašajo, če bom hrano morda plačal s študentskimi boni. Ja, že trkam na les.

Dieta, ki deluje Endokrinolog, zdravnik Robert Lustig, v svoji knjigi Mastna laž, ki je letos izšla tudi pri nas in v kateri problematizira uživanje sladkorja v raznih oblikah, v dokumentarcu Pitanje (Fed Up), ki bo kmalu začel igrati v ameriških kinodvoranah, pa analizira sodobni način prehranjevanja, lepo razloži, katera dieta resnično deluje in zakaj. Vse je logično. Lustig namreč trdi, da deluje … praktično vsaka dieta. Dieta po definiciji človeku namreč začasno precej spremeni običajen način prehranjevanja, iz katerega za določen čas izloči določene vsebine, bodisi po zvrsteh hrane bodisi v smislu njihove kalorične vrednosti (o magičnih kapsulah na tem mestu ne bomo izgubljali besed). To ima seveda učinek, ki ga vidimo v obliki izgubljene teže. Po Lustigu se problem pojavi, ko … prenehamo z dieto. Dieta ima namreč nek rok trajanja, ki vključuje odrekanje in prilaganje, ko pa je ta čas mimo, se, sploh če je bila dieta zelo oddaljena od našega siceršnjega načina prehranjevanja, stare prehranjevalne navade hitro povrnejo. Človek od diete tudi zbeži, saj mu je predstavljala vsakodnevni napor in frustracijo. Zato ima le redko katera dieta učinke več kot dve leti, večina ljudi pa v tem času že pride nazaj na "preddietno" težo. Ali pa še više. Meja je samo nebo. Kaj je povzročilo dvig teže? Rešitev za ohranjanje telesne teže po Lustigu je torej v tem, da ugotovimo, kje in v katerih segmentih smo se narobe prehranjevali v osnovi, in kaj je dejansko povzročilo dvig naše teže, to pa moramo spremeniti in uravnotežiti tudi po koncu dietnega obdobja. In ravno to je tisto, kar je, vsaj meni, omogočila paleo prehrana.

Tudi zdaj, ko se je ne držim več striktno, mi pomaga ohranjati znižano težo, saj mi je vgradila nekakšno kontrolo, koliko neustreznih živil lahko pojem brez pretiranega "težnostnega" učinka, ob tem pa mi je omogočila, da se lahko občasno tudi tako ali drugače posladkam, čemur se pač težko odrečem (samonagrajevanje pa je pomemben del človekovega bivanja, ne glede na to, kako pritlehno se zdi). Zdaj bo kmalu dve leti, odkar sem se lotil prvega meseca palea. Njegov učinek trdno drži. Čez kako leto bom spet poročal o novem stanju. Pogovor o paleokonceptu prehranjevanja v Konzorciju bi moral trajati eno uro, a se je razvlekel krepko čez poldrugo uro. Ljudje niso nehali spraševati, "bosonogi profesor palea" Marko Roblek pa je virtuozno odgovarjal tudi na najbolj zapletena vprašanja.

Poletje bo kmalu v zraku, sem si mislil, hujšat se mudi.