Pravosodje ureja zdravstvo

Odzivam se na članek S projektom Šilih do hitrejših sankcij za morebitne zdravniške napake ter primerjavo primerov Lukenda in Šilih.

Avtor članka, Janez Remškar, je nekdanji generalni direktor Onkološkega inštituta Ljubljana.
Avtor članka, Janez Remškar, je nekdanji generalni direktor Onkološkega inštituta Ljubljana. Foto: STA

V primeru Lukenda je šlo samo za nedopustno "zavlačevanje" sodstva, v drugem primeru je v ospredju dvoje. V primeru Šilih je Evropsko sodišč razsojalo o nevzdržni dolžini postopka v primeru nesrečne smrti mladega fanta, ne o samih postopkih zdravljenja, kjer sodišča z izvedenci niso našla jasnih dejstev, ki bi brez dvoma kazala na krivdo zdravnice.

Na drugi strani so starši ves čas stali na stališču, da je bila narejena zdravniška napaka. Težko verjamem, da bi sodišče stroki pogledalo skozi prste ob jasnih dokazih. Pred seboj smo imeli zadevo, ki je bila izjemno težka za obe strani; najprej za starše, ki so izgubili sina, nič manj pa za zdravnico, ki je, to verjamem, naredila vse, kar je v tistem trenutku znala in zmogla.

Del krivde v neurejeni dokumentaciji

Ob koncu procesa so starši verjetno doživeli le delno zadoščenje z mediacijo, ki strokovni del nesrečnega dogodka pušča na pol poti. Morda res tudi zaradi slabe medicinske dokumentacije. Morda.

Dejstvo je, da se je dogodek zgodil pred 23 leti, dejstvo je, da je bila tedaj dokumentacija v zdravstvenih zavodih urejena različno. Nekje je bila že tedaj urejena dobro (na primer v bolnišnici Golnik) in že tedaj boljše, kot je marsikje danes. To je moja izkušnja. Urejenega sistema tedaj ni bilo!

Naj poudarim, da razumem starše ob njihovem vztrajanju pri iskanju krivca. Sam ne vem, kako bi reagiral, če bi se mi zgodilo kaj podobnega.

Razumem pa tudi stisko in breme zdravnice, ki je v vsakem primeru želela narediti najboljše. Kaj torej narediti, da se nam podobni primeri ne bodo ponavljali? Ali so res le v dokumentaciji razlogi za zaplete ob in po nesrečnem dogodku?

"Pri nas sistem odkrivanja, prijavljanja, analize in sprejemanja ukrepov ob nepredvidenih nevarnih dogodkih ali napakah ne steče. Zakaj? Ker živimo v kulturi sramotenja in ker pravosodje vztraja, tudi ob nehoteni človeški napaki, pri kazenski odgovornosti posameznika." "Pri nas sistem odkrivanja, prijavljanja, analize in sprejemanja ukrepov ob nepredvidenih nevarnih dogodkih ali napakah ne steče. Zakaj? Ker živimo v kulturi sramotenja in ker pravosodje vztraja, tudi ob nehoteni človeški napaki, pri kazenski odgovornosti posameznika." Foto: Ana Kovač

Je rešitev res več administracije?

Resno sem zaskrbljen ob nastopu in načinu razmišljanja državne sekretarke na ministrstvu za pravosodje gospe Tine Brecelj. Ali res verjame, da bodo z administrativnim posegom pravosodja rešili vse? Ali ni to morda preveč tog in birokratski način razmišljanja?

Projekt Šilih naj bi po besedah gospe sekretarke omogočil jasen sistem sledljivosti medicinskih postopkov in odkrivanja napak ter hitrejšo sodno obravnavo. Bolnišnice bodo morale sprejeti protokole, smernice in pravila, iz katerih bo razviden natančen postopek zdravljenja.

"Točno se bo vedelo, kdo mora v postopku zdravljenja kaj storiti in kako se odzvati, da se zlo prepreči, še preden se zgodi," je dejala gospa Brecelj in dodala: "Zaveza pravosodnega resorja je dogovor, da ko je na mizi človeško življenje, takšne zadeve obravnavajo prednostno po načelih trdnega procesnega vodstva, kot je to značilno za specializirane kazenske zadeve."

Ali na ministrstvu za pravosodje (vodi ga Goran Klemenčič) res verjamejo, da bodo z administrativnim posegom pravosodja rešili vse? Ali na ministrstvu za pravosodje (vodi ga Goran Klemenčič) res verjamejo, da bodo z administrativnim posegom pravosodja rešili vse? Foto: Matej Leskovšek

Kultura sramotenja

Dobro. Ali je gospa prebrala kaj s področja neželenih nevarnih dogodkov v zdravstvu? Ali ve za zaključke študije (Harvard School of Public Health), da je največja ovira za preprečevanje napak v zdravstveni dejavnosti kaznovanje ljudi za človeško napako? In dalje: praviloma napaka v zdravstvu ni namerna, kjer posamezniki želijo napraviti stvar dobro, a jo delajo v nepopolnem sistemu, ki ima polno latentnih pomanjkljivosti in napak. Verjetno ve, da več kot 80 odstotkov napak v zdravstvu nastane zaradi sistemskih pomanjkljivosti, za katere niso odgovorni posamezniki. To so dejstva na podlagi raziskav v tujini.

Pri nas sistem odkrivanja, prijavljanja, analize in sprejemanja ukrepov ob nepredvidenih nevarnih dogodkih ali napakah ne steče. Zakaj? Ker živimo v kulturi sramotenja in ker pravosodje vztraja, tudi ob nehoteni človeški napaki, pri kazenski odgovornosti posameznika. Takoj moram poudariti, da je pri kakršnikoli spremembi zakonodaje treba najprej natančno opredeliti malomarnost, ki je pri našem delu mogoča in včasih tudi prisotna.

Gospo državno sekretarko sprašujem, zakaj v Sloveniji v prometu, tudi v primeru alkoholiziranega voznika, govorimo o nesreči, v zdravstvu pa takoj, še preden steče preiskava, o napaki.

Neupoštevanje zapisanega

Projekt Šilih naj bi po njenih besedah državo zavezal k učinkovitejšemu ugotavljanju odgovornosti v primerih zdravniških napak. Zanimivo. Ali gospa morda ne ve, da so v Sloveniji že skoraj vse bolnišnice akreditirane? S tem imajo oziroma morajo imeti tudi točno določene postopke, kako se vodi dokumentacija, kaj, kdaj in kdo mora kaj zapisati in se podpisati.

Zapisano je, kako mora biti videti vsa dokumentacija. Zapisano imamo tudi, kako se ravna v primeru nepredvidenih nevarnih dogodkov. Vse je zapisano.

Torej? Zakaj zapisanega ne spoštujemo? Ali se ji zdi, da to velja le za medicino? Zakaj pri nas ne spoštujemo niti sklenjenega in zapisanega na ustavnem sodišču? Ali je prepričana, da tožilstvo in pravosodje deluje natančno po zakonodaji? Ali verjame, da so bančniki in njihovi prijatelji vse delali po zakonih?

Zdravstvo je le del zbirokratizirane družbe

Zakaj vsa ta vprašanja? Ne želim opravičevati zdravstva, želim pokazati na okolje, v katerem živimo. Pri nas napišemo veliko zakonov, pravil, ki se jih ne držimo. To je naša skupna rak rana. Zdravstvo je le del te družbe. Še več, v zdravstvu, medicini imamo danes kadrovske, organizacijske nedoslednosti.

Glede na sodobne zahteve po potrebnih izkušnjah strokovnjakov imamo preveliko razdrobljenost. Marsikje imamo težave z usposobljenostjo, izurjenostjo posameznikov. Če se, brez obtoževanja posameznika, vrnem 23 let v preteklost, se lahko vprašam: ali je bila mlada zdravnica povsem usposobljena za reševanje najtežjih primerov? Koliko izkušenj je imela? Ali danes morda nikjer v zdravstvu nimamo pridnih, prizadevnih posameznikov, ki pa vendarle niso povsem usposobljeni tudi za najtežje primere?

V Skandinaviji bolnikom in svojcem sporočajo celo dogodke, kjer bi se napaka skoraj zgodila in so jo pravočasno preprečili. V Skandinaviji bolnikom in svojcem sporočajo celo dogodke, kjer bi se napaka skoraj zgodila in so jo pravočasno preprečili. Foto: Reuters

Napredni skandinavski model

Če odgovori na ta vprašanja niso jasni v smislu varnosti bolnikov, se takoj postavi vprašanje, kdo je za to odgovoren. Verjetno nedosleden sistem, ne posameznik. Kot mlad specializant sem pred 40 leti začel dežurati v klinični instituciji po enem letu, ne da bi imel izkušnje z nekaterimi za oživljenje bolnika nujnimi posegi. Ampak tedaj se o teh stvareh ni govorilo, ker smo imeli odlično zdravstvo.

Zdaj, potem ko se je pred 17 leti v ZDA začelo ugotavljati, da vsega v zdravstvu ne naredimo dobro, je treba spremeniti vse: sistem in kulturo.

V državah, kjer so to naredili, so najprej definirali, kaj je malomarnost, nato pa opredelili odškodninsko odgovornost bolnišnice in posameznika. Svojci imajo ob tem v vsakem primeru možnost tožbe. V Skandinaviji so šli še korak naprej, kajti bolnikom in svojcem sporočajo celo dogodke, kjer bi se napaka skoraj zgodila in so jo pravočasno preprečili. Kaj so dosegli s tem? Povečali so zaupanje v medicino in število tožb je padlo. Kljub mnogokrat težkim posledicam ljudje razumejo, da je lahko še tako dober strokovnjak pri delu zmotljiv.

Kam pelje skrivanje napak?

In kako je pri nas? Kultura med nami je taka, da smo privoščljivi. Ko se nekomu zgodi nesreča, takoj vemo o njem povedati nekaj slabega. Kazenska zakonodaja nehoteno človeško napako opredeli kot kaznivo dejanje. Vse to vodi do skrivanja, kar so v svetu že ugotovili. Pa še nekaj.

Med nami v praksi še vedno velja avtoriteta starejšega, profesorja, primarija, ne glede na objektivno stanje, kar je nevzdržno. To so v letalstvu že zdavnaj izključili. Pred leti so piloti trdili, da je vzrok za veliko večino nesreč tehnična napaka. Z natančno analizo so spoznali, da je prav nasprotno. In tako ima danes vsak član posadke, tudi najmlajši, nalogo, da ob koncu poleta na pripravljen formular napiše anonimno poročilo o poteku nepredvidenih dogodkov med poletom. Na ta način so pridobili številne podatke, na podlagi katerih izdelujejo protokole, ki zagotavljajo vse varnejše letenje.

Pri nas v zdravstvu to ne steče. Zapleti se skrivajo ali jih uvrstimo v kategorijo komplikacije, kar se dogaja zaradi strahu pred diskreditacijo in kaznovanjem. Tako vse ostaja po starem.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

1
  • kernest / 09.01.2017. ob 20:46

    Sej to bi bilo razumljivo, ampak kje drugje. Pri nas te takle naslov lahko spravi le v smeh. Mal iz obupa in mal iz komičnih vzgibov .....

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano