Poletje, ko bi namesto Nemcev lahko Slovenci postali svetovni nogometni prvaki

Večina Slovencev še vedno meni, da smo vsaj tako sposobni kot Nemci. Če ne bi naše elite kradle, bi bili enako uspešni in bogati kot Nemci, še v nogometu bi jih lahko premagali.

Poletje, ko bi namesto Nemcev lahko Slovenci postali svetovni nogometni prvaki

Čeprav nismo postali svetovni nogometni prvaki, pa si zaslužimo vsaj medaljo za vztrajnost: občutek izjemnosti, češ da je v Sloveniji vse drugače in boljše kot drugje, je pri nas odporen proti vsem udarcev in šokom! Prepričani smo, da za nas ne veljajo niti pravne niti ekonomske zakonitosti. Vseeno smo ta teden doživeli srečanje z resničnostjo. Preden to utemeljim, vas želim popeljati na kratek izlet v literaturo.

Izbrisana Pisatelj Miha Mazzini je pravkar izdal roman Izbrisana, pripoved o Zali, ki se je rodila v Kragujevcu, a od četrtega meseca živi v Sloveniji. Ko rodi v ljubljanski porodnišnici, ugotovi, da v registru stalnih prebivalcev Republike Slovenije ne obstaja več.

Dva dogodka iz romana, ki ga to poletje preprosto morate prebrati:

Prvi prizor: direktorica porodnišnice Zali ne dovoli, da bi vzela svojega otroka iz porodnišnice, namesto tega začne manipulirati s posvojitvijo. Zala ji zagrozi, da jo bo tožila. Slovenska direktorica ji z glasom v barvi sovraštva odgovori: "To je dežela sorodstva, ne prava! In koga imate vi? Nikogar! Zaradi vaše trme bo tudi vaš sin tak! Brez vez in poznanstev, nihče!"

Drugi prizor: Zalina teta je živela v Ameriki, na obisk v Slovenijo so prišli samo enkrat. Zalin "oče je vzel dopust in jih vodil po vseh lepotah Jugoslavije, kar jih je bilo mogoče ujeti v enodnevne izlete. Poleg podzemnih jam, morja in gora je vključil tudi hidroelektrarno in spomenik padlim borcem." Ob odhodu je tetin mož, Američan, "vsakemu porinil v dlan še bankovec za dolar. Ko so odšli skozi mejno kontrolo na letališču, je Zalin oče bankovec raztrgal na drobne koščke, jih treščil ob tla, in ker ga niso ubogali, marveč frfotali v vetru, jih je poskušal sklatiti s pljuvanjem. Preklel je Američane in v edino tolažbo so mu bile govorice, da tudi Jugoslavija dela atomsko bombo."

Mazzinijeva zgodba se dogaja maja 1992. Povsem enaki vzorci vedenja Slovencev so v letu 2014.

Si lahko predstavljate prvi prizor namesto v porodnišnici na zavodu za zaposlovanje ali na kadrovskem razgovoru za zaposlitev v državnem podjetju leta 2014? Koliko znancev poznate, ki so v zadnjem desetletju dobili službo na poštenem razpisu, ne pa zato, ker je nekdo nekoga poznal?

Si lahko predstavljate drugi prizor leta 2014, ko politiki vpijejo, da je privatizacija veleizdaja ali da je treba Helios vzeti tujcem in ga vrniti delavcem (potem ko so novi lastniki zanj plačali četrt milijarde evrov), ali da političarka, ki si želi službe v Bruslju, odžene tuje kupce samo zato, da ji uspe na predčasnih volitvah priti v parlament?

Vam smem mimogrede omeniti, da je ključni razlog, zakaj slovenska podjetja nimajo možnosti za razvoj, njihova prevelika prezadolženost, zaradi česar nujno potrebujejo svež kapital – a tega pač ni v Sloveniji, žal.

Slovenija je nekaj posebnega Tri lekcije, ker sila gravitacije vedno deluje navzdol, ne pa navzgor:

1. Ta teden je prišlo boleče srečanje z realnostjo, da slovensko pravo ne more biti drugačno od mednarodnega: Slovenija bo po dveh desetletjih morala povrniti škodo opeharjenim varčevalcem Ljubljanske banke. Ves čas smo se delali, da lahko prelisičimo Hrvate in Bosance, zapitek ob koncu dneva pa je naslednji: Hrvati naše največje banke dve desetletji niso spustili na svoj trg, da bi lahko poslovala, na Balkanu smo v divjih prevzemih zaradi lastnih napak izgubili stotine milijonov, zdaj, ko smo finančno na tleh, pa bomo morali plačati nekaj sto milijonov odškodnine.

2. Lekcija iz športa: brazilski trener Luiz Felipe Scolari je po sramotnem porazu proti Nemčiji in Nizozemski na letošnjem svetovnem prvenstvu nemudoma odstopil. Mi pa imamo še vedno selektorja, ki je izgubil že tri volitve zapored, pa še vedno vztraja pri svoji funkciji.

3. Dlje ko bomo odlašali s spoznanjem, da ne moremo goljufati ekonomskih zakonitosti, bolj nam bo padal življenjski standard. Ne moremo v nedogled več trošiti za nespremenjen način življenja, ne moremo porabiti več, kot ustvarimo. Igračkanje odhajajoče premierke z odganjanjem tujih snubcev vpliva na naše denarnice: tanjše so, ker bo kupnina manjša. Mercator smo predzadnjič prodajali po 221 evrov za delnico, a je politika preprečila prodajo, zdaj smo ga prodali po 86 evrov za delnico.

Sanje o Slovencih kot Nemcih Večina Slovencev pa še vedno meni, da smo vsaj tako sposobni, kot so Nemci. Naša težava je zgolj to, da so naše elite pokradle toliko stotin milijonov, da smo zdaj revni.

Kdaj si bomo nehali lagati, da smo kot Nemci, kajti očitno je, da nismo?

Trdim, da je evforija podeljevanja posojil, ki jih danes odplačujemo davkoplačevalci, samo pospešila razkroj gnilega v Sloveniji. Sistem naše socialne države, naših delovnih navad in odnosa do dela, obseg javnega sektorja in oteževanja dela podjetnikom z nerazumnimi predpisi, nezmožnost spremeniti zdravstveni sistem in prilagoditi šolskega so nevzdržni, zato smo v krizi. Zaradi tega smo revni, kraja elit pa je to samo še poglobila.

Nemški kancler Gerhard Schröder je spomladi 2003 predstavil svoj program Agenda 2010, ki je predstavljal največji rez v nemški sistem socialne države po drugi svetovni vojni. Schröderjevi ukrepi so se nanašali na spodbude za gospodarstvo, sistem socialne varnosti in umestitev Nemčije na globalnem trgu: občutno znižanje davkov, rezi v zdravstvene pravice in pravice ob brezposelnosti ter znižanje pokojnin.

Nemčija je danes motor EU, ima najnižjo brezposelnost, njihove korporacije, kot sta na primer BMW in Volkswagen, se širijo na azijske trge.

Katero od reform, ki bi spremenila zdajšnje stanje, smo bili zmožni sprejeti v zadnjem desetletju? V Nemčiji so socialni partnerji našli kompromise, da so bili vsi pripravljeni podpreti reforme. Pri nas je socialni dialog razumljen kot poligon za izsiljevanje, kjer vsakdo dobi še več, kot ima zdaj.

Poletje, ki bo prineslo ohladitev Za nami so volitve, pred nami, glede na vremensko napoved, končno poletje. Dokončno postaja jasno, da v Sloveniji ne govorimo več istega jezika. Še vedno sicer govorimo slovenščino, a se v njej nekako ne razumemo več. Večina ne razume manjšine. Upajmo, da se bodo kljub poletnim temperaturam glave ohladile, slovenščino, ki jo govorimo običajni državljani, pa bo spet razumela tudi politična elita, ki sestavlja novo vlado.

Imejte lepe počitnice!

Počitnice tudi za kolumniste Spoštovani bralci, tudi kolumnisti odhajajo na počitnice, z novimi imeni in novimi kolumnisti se spet beremo konec avgusta. Uredništvo

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano