Peter Lah: Lubi Slouenci ...

Novo leto je in s tem čas za voščila. Trubar nam vošči, da bi stali inu obstali. Moje voščilo bo malo daljše, a nič manj iz srca.
Peter Lah: Lubi Slouenci ...

Nemalo prahu je dvignil predbožični nagovor papeža Frančiška sodelavcem v Vatikanu, v katerem jim je namesto pohval in čestitk izprašal vest. Na kratko je opisal 15 bolezni, za katere so dovzetni njegovi sodelavci.

Pa ne le oni, ampak vsi uradniki in ljudje na pomembnih položajih. Mediji so se kot sestradani volkovi zagrizli v novico: Papež bere levite škofom, kardinalom in monsinjorjem! Kakor sta predvidljivi njihova privoščljivost in lakota po senzacijah, tako ne preseneča, da so mediji zadevo narobe razumeli. A o tem pozneje.

Apartčiki, birokrati in politiki Država za normalno delovanje potrebuje sposobne in profesionalne uradnike ter državnike. Pri nas se zdi, da prevladujejo apartčiki, birokrati in ne ravno bleščeči politiki.

Aparatčik se odlikuje po preprosti veri in zvestobi sistemu. To je vera, ki najbolje uspeva v odsotnosti razsodnosti in razuma: res je tisto, kar reče šef, toliko bolj, če enako govori tudi Šef. Šef z veliko in oni z malo začetnico seveda dobro vesta, da zvestoba ni zastonj, zato poskrbita za svojega vernika. Državni aparat v socializmu je deloval po tem načelu in glede na slovenski model demokratizacije (smo za spremembo, ampak tako, da se razen imena ne bo nič spremenilo) ne more presenečati, da javni sektor povečini še vedno deluje po tem načelu.

Z logiko aparatčika si razložimo tako neutrudno oddajanje volilnega glasu za vedno istega pod drugim imenom kot tudi trdoživost tako imenovane upokojenske stranke. Jedro te stranke so (bili) povečini privilegirani upokojenci, tako imenovani "borci", uspešno so pod svoj dežnik pritegnili še druge upokojence, ki jih je strah pred prihodnostjo. Njihova politika je daleč od pameti ali socialne pravičnosti. Svoj kos pogače hočejo, in to čim večjega, drugo jih ne zanima.

Birokrat Za razliko od aparatčika, ki deluje po tisočletni klientelistično-klanovski logiki, je birokrat nezakonski otrok razsvetljenstva in civilizacije. Šefa je zamenjal pravilnik, paragraf, se pravi, mrtva črka zakona. Poznam podjetnika, ki je šel skozi vse pisarne od občinskega uradnika do ministra ter pojasnjeval, da se je v določeni predpis prikradla tipkarska napaka, zaradi katere mu propada sto tisoče evrov vredna investicija.

Pokazal jim je besedilo, ki ga je sprejela vlada, in nemški izvirnik, iz katerega so Slovenci prepisovali. Decimalna vejica je bila narobe postavljena, slovenski predpis je desetkrat strožji od nemškega, nemogoče ga je izvajati. Zaman. Birokrat deluje po črki zakona, ne po zdravi pameti.

Drugi primer: policijska zaseda z radarjem na kraju in ob času, ko je verjetnost, da bi se zgodila nesreča, najmanjša. Človek bi si mislil, da je hitrost omejena zato, da se zmanjša verjetnost nesreče, in da bodo policisti nadzorovali predvsem kritične odseke ob kritičnih urah. Spet smola za zdravo pamet! Za birokrata-policista je omejitev pač zato, da "pokasira" in se znese nad nebogljenim plenom. Take policije človek seveda ne more spoštovati in je upoštevati, le boji se je lahko in se ji izogiba.

Politik Osebno mi je ljubši izraz politikant, a je malo neroden, zato ostajam pri politiku. Gre za tipa, ki meče slabo luč na sicer izredno pomemben in lep poklic. To je človek, ki pod krinko skrbi za skupno dobro hrani le svoj ego in svojo denarnico. To, da dobiček deli s svojimi sorodniki ali pajdaši, ne spremeni dejstva, da gre za popoln preobrat, radikalno perverzijo. Ni razlike med takim politikom in očetom, ki zlorabi svojega otroka, mamo, ki v dojenčkovo mleko prilije alkohol zato, da lahko v miru gre na zabavo, zaposlenim, ki kariero gradi na truplih svojih sodelavcev. Namesto da bi dajal življenje, ga jemlje. Parazit je.

Ta bolezen se v Sloveniji kaže na posebno žalosten način, ko politiki gradijo svoj uspeh na tem, da naščuvajo ljudi drugega proti drugemu. Slovenska tranzicijska elita se ohranja pri življenju skoraj izključno na račun sporov, zamer in nevoščljivosti. Uspešna je tista družba, v kateri je prostor za vsakega dobromislečega člana, naj je moški ali ženska, črn ali bel, Janšev ali Kučanov, cerkven ali laičen …

A kaj, ko veliko današnjih politikov v taki družbi ne bi preživelo, še manj pa botri, ki se ob tako sprtem ljudstvu nemoteno mastijo, ko mu pijejo kri. Ko bi le uredniki in novinarji imeli toliko pameti in poguma, da bi zavrnili kolaboracijo s takim režimom!

Pozitivna privoščljivost Za novo leto vam, rojaki in vsi ljudje dobre volje, ne želim, da bi srečali čim manj aparatčikov, birokratov in politikov. Na to ne jaz ne vi nimamo vpliva. Ta svet je pač nepopoln, zato je velika verjetnost, da boste naleteli tudi na te ljudi. Pač pa vam voščim, da bi zbrali pogum za profesionalno opravljanje svoje službe. Moč za razmišljanje kot državniki. Če boste to storili, potem vam zagotavljam, da boste srečali manj aparatčikov, birokratov ter politikov in več spodobnih uslužbencev.

Iz srca vam želim tisto najvišjo obliko zadovoljstva, ki jo imata mama in oče, ki otroku privoščita najboljše, ko skrbita za otroka in ga vzgajata v dobrega človeka. Da bi bili veseli sosedovega uspeha, da bi sosedu privoščili, da živi v zdravju in miru, in da bi nekaj storili za to. Ni drugega recepta za srečo: človek je srečen takrat, ko so srečni ljudje okrog njega. Če boste namreč otroka (ali soseda, sodelavko …) pitali z ambicioznim egoizmom, ga boste morali na stara leta podkupiti ali pa se z vami pač ne bo ukvarjal. Če pa vzgojite dobrega, velikodušnega človeka, bo to dobro tudi za vas. Zrel altruizem je najvišja oblika sebičnosti!

Saj res: papež in mediji Zakaj je večina medijev napačno razumela Frančiška, ko je izprašal vest svojim sodelavcem? Zato, ker Frančišek ni ne aparatčik, ne birokrat in tudi ne politik. Njegov cilj ni podrejene ponižati, uživati ob gubah na njihovih obrazih in madežih na njihovih oblekah ali jih celo potisniti v blato. Pač pa skupaj z njimi želi narediti realistično analizo stanja in postati boljši. Samo za to gre.

Frančišek je oče, gospodar, državnik. On ne kritizira od zunaj in ne deli nasvetov od zgoraj, ampak stopi med sodelavce in skupaj z njimi pogleda v ogledalo, da se bo videl umiti in počesati. Neverbalna govorica na fotografijah z letošnjega božičnega sprejema je vsaj toliko pomenljiva kot njegove besede, še posebej, če jo primerjamo s preteklimi leti.

Peter Lah je jezuit, predava komunikologijo na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano