Oprosti

Lahko je ena izmed najmočnejših besed v našem besednjaku, lahko pa je tudi ena izmed najbolj pomenljivih – ko jo slišimo od drugih ali ko jo izrečemo sami. Lahko je vse prej kot preprosta. Zveni lahko povsem prazno ali pa ima veliko zdravilno moč.

Če nekdo nekaj naredi narobe, pa naj bo to namerno ali nenamerno, s tem drugim okoli sebe povzroči bolečino. Načne, prelomi ali izgubi se tudi nadvse pomembno zaupanje. Kakovostnega odnosa brez zaupanja pa ne more biti. In to velja za katerikoli odnos, partnerstvo, prijateljstvo, sorodstvene vezi ali posel. Zato moramo zaupanje pridobiti nazaj. Da ga v polnosti pridobimo, pa je pomembno tudi besedno opravičilo. Ljudje brez iskrenega opravičila namreč ne morejo iti popolnoma in kot bi si zares želeli naprej.

Marsikdo bi rekel: "Saj je vendar le beseda. Pomembno je, da delam drugače." To je že res, a vseeno smo ljudje tako razvita bitja, da med seboj tudi besedno komuniciramo. Da je torej občutje v telesu popolno, mora biti oboje, zvok in slika. To je tako, kot če gledate televizijo in ni zvoka ali slike oz. če zvok in slika nista usklajena. V tem primeru nekaj manjka.

Vendar pa zgolj beseda resnično nima nikakršnega pomena, če ni izrečena s pravim namenom oziroma če posameznik, ki jo izreka, tega ne misli iskreno. Dejstvo namreč je, da prizadeta oseba to vedno čuti! Človek čuti, kdaj imajo oziroma kašen pomen imajo izrečene besede. Razlog za to so način govora in barva glasu, odziv telesa, očesni stik in vse to se združi in poveže v možganih.

Ljudje rečemo, da to preprosto vemo. Telo nam to sporoča. Zato je bolje, da z opravičilom počakate, če ga ne nameravate izreči iskreno, kot pa da rečete: "Oprosti, ampak ni mi žal." Bolje je, da se ne opravičite, dokler tega zares ne čutite, saj bi s tem povzročili še večjo bolečino in poglabljali nezaupanje.

Kako se opravičiti? Ko posameznik naredi napako in se zave, da je nekaj storil narobe, je za dobro nadaljevanje odnosa izrednega pomena napako priznati, jo ovrednotiti. To najbolje naredimo tako, da se v prvi vrsti ne zagovarjamo, ne pojasnjujemo, ne opravičujemo ali napaki ne zmanjšujemo pomena. Še posebej pa ne poskušamo napake prikriti!

Preprosto rečemo, na primer: "Res je. Storil/-a sem napako. To nikakor ni bilo prav. Ne bo se ponovilo. Oprosti mi, prosim!" Tak način iskrenega opravičila je pomemben zato, ker prizadeti osebi daste jasno vedeti, da za dejanje ali izrečene besede nimate izgovorov, da resno mislite. Da prevzemate odgovornost.

S tem prizadetega po eni strani umirite ter mu povrnete upanje in moč, ki mu jo na drugi strani odvzamete. Vzamete mu moč napadanja in iskanja resnice. Te zdaj ne išče več, saj jo je našel! Opravičilu mora slediti pogovor ali več njih (odvisno od storjene napake in prizadetosti), da se ponovno pridobi razumevanje. Če so prvi odzivi prikrivanje, zagovarjanje, minimiziranje, prenašanje krivde na drugega ali pa če rečete "Oprosti, ampak …", prizadetega ne boste mogli umiriti. Prizadeta oseba si želi biti slišana in razumljena, želi vedeti, da razumete, kaj ste ji povzročili, kaj se znotraj nje dogaja.

Ko besedo oprosti zlorabimo Tako zelo pomembno besedo, kot je oprosti, pa se lahko tudi zlorablja, če se jo v nedogled izreka brez temeljne spremembe obnašanja in upa na odpuščanje. To se pogosto dogaja v partnerstvih, kjer je prisoten alkohol in v tistih dneh tudi kaj nasilja, temu pa vedno znova sledi opravičevanje nasilnega, da mu je žal, da tega ni naredil namenoma.

Ali pa v primerih, ko so v afektu izrečene poniževalne besede ali grožnje z odhodom. Mislim, da si ljudje v odnosih preprosto ne bi smeli dovoliti prestopiti določenih meja in izrekati bolečih besed. Grožnje z odhodom ali prekinitvijo odnosa bi morale biti uporabljene zgolj in izključno takrat, ko se bodo tudi izvedle. Kajti dogaja se, da hočeš nočeš to v človeku pusti posledice in povečuje nezaupanje. Tisti oprosti kmalu ni več dovolj, da bi spravil stvari na svoje mesto.

Zakaj bi se opravičeval, če se nimam za kaj opravičiti? Kaj pa, ko sem obsojen po krivici? Marsikdo si misli: "Zakaj bi se opravičeval, če se nimam za kaj opravičiti?" Ko se ti zgodi krivica, se je težko opravičiti. Vendar pa je mogoče, da ste osebo prizadeli, ne da bi to sploh vedeli. Ljudje smo si namreč različni, stvari različno vidimo, dojemamo in razumemo. Zato je pomembno, da se skušamo vsakič pogovoriti in se skušati vživeti v drugo osebo. Treba je poslušati in ob tem skušati slišati in razumeti občutja drug drugega. Morda pa se bosta obe strani na koncu druga drugi opravičili in na ta način odnos še poglobili, saj se bosta še globlje spoznali.

Vsak človek dela napake. Še vedno pa je največja napaka, če se iz te ničesar ne naučimo. Da iz napake potegnemo nekaj pozitivnega, si jo moramo najprej priznati, jo ovrednotiti in v prihodnje ravnati drugače. Ob tem pa ne smemo pozabiti na tisto osebo, ki jo je naša napaka prizadela. Da se ta oseba lahko pomiri in začne ponovno vzpostavljati zaupanje, potrebuje drugačno delovanje, ob tem pa tudi iskren pogled v oči, čemur naj sledi beseda oprosti, ki izvira iz notranjosti.