Odtujevalci države

Ta trditev je resnična v prav isti meri, v kateri je resnično tudi dejstvo, da Slovenija pred očmi vseh razpada na svoje regionalne, bolje politično-prostorske sestavine. Te odražajo ritem, s katerim gospodarska in socialna kriza pustošita po državi. Osrednja, ljubljanska regija je še naprej odporna proti krizi. Podložena s substratom državnega uradništva je optimalno preskrbljena iz proračuna. Večinski segmenti javne uprave v prestolnici so sami sebi namen, bolje, prek njih se pretoči toliko in toliko sredstev, ki spričo enigmatičnih razpisnih pogojev omogočajo napajanje institucij, v katerih "prebivalci" prestolnice prihajajo do življenjskega optimuma, pač glede na položaj, v katerem se hierarhično nahajajo. Vsa zgodba avtocestnega križa, zviševanja prvotnih stroškov, aneksiranja izhodiščnih pogodb se je zgodila v prestolnici. V njej domuje tudi Dars, tu so Telekom, Mobitel, banke, zavarovalnice, Delo, Dnevnik, RTV SLO in drugi organizmi tranzicijskega gospodarstva, ki so pretežno v državni lasti. V njihove nadzorne svete in uprave (in v serije manjših struktur, ukrojenih po istem kopitu) politika v prestolnici delegira svoje mandarine, jih odpoklicuje, prerazporeja na nove dolžnosti ali pošilja v bolj ali manj nezaslužen pokoj. Mediji so polni zgodb o sporih med koalicijskimi partnerji zdajšnje vlade, pri čemer se pazljivo izmikajo temu, da bi opozorili na cikličnost takšnega dogajanja: bazen, v katerem se rekrutirajo eksistence, ki potem upravljajo s prestolniško politiko, je plitev, predvsem pa tranzicijsko zaprt. Recimo temu, da nekaj sto ali tisoč ljudi neprenehoma kroži s funkcije na funkcijo, že od Drnovškovih časov. Ljubljanski sindikati (med njimi je najmočnejši Semoličev) vselej poskrbijo, da se javnemu sektorju in politiki, ki iz njega določa dogajanje v državnem gospodarstvu, ne bo nič zgodilo. In mediji so tukaj, da s sladkorno peno konfetov prelijejo grdo stvarnost, vselej, ko le-ta zapreti, da se bo v celoti razodela preostalim prebivalcem. Slovenska občila so zgolj preslikava abnormalnega stanja v državnem gospodarstvu, nič drugega. Tako gre za zaprto kasto, ki poustvarja model nekdanje Zveze komunistov. Ta je bila v manjšini, a je vladala državi, in še več, zanjo je bilo vselej poskrbljeno: zgodbe o Kučanovih, Kocijančičevih in Stanovnikovih vilah (in vilah njihovih soborcev) so najboljši dokaz, kako so ti gospodje do premoženja prihajali zgolj prek politike, ta pa jim ga je zagotavljala iz proračuna. Vanj smo prispevali vsi. Ta sloj "državljanov" je tudi življenjsko zainteresiran za odhod na volitve: skoraj dvetretjinska podpora, ki jo je takšen parazitski model deležen v ljubljanskih volilnih enotah, kaže, koliko malo ti ljudje razmišljajo, da bi kdaj dali oblast (beri privilegije) iz rok. Njihov odnos do tega je religiozne narave, zato se tudi zbirajo v svetišču najbogatejšega božanstva Zorana Jankovića, v Stožicah. Tam jih obletno prepevanje revolucionarnih viž utrjuje v občutku edinstvenosti in skorajda nadnaravne poklicanosti v elitno "opravilo eno", služenju lastnim koristim in verski ideologiji partije, ki vse skupaj poganja. V preostalih delih države je situacija bistveno drugačna. Jedrna homogenost republike razpada, bolj ko se oddaljujemo od njenega središča. Severozahodne regije so najmanj zainteresirane za sodelovanje v takšni parlamentarni "demokraciji". Udeležba na voliščih v vzhodnih kohezijskih regijah republike je vsako leto slabša – kako bi tudi ne bila: na Koroškem, Štajerskem, v Podravju in deloma Posavju ljudje množično odhajajo na delo v Avstrijo. Slovenijo vse manj zaznavajo kot svojo domovino, a ker gospodarska rast v naši severni sosedi rešuje tudi brezposelnost v naši domovini, je tudi to voda na mlin ljubljanski politiki.

Na zahodnih delih države ljudje odhajajo v Italijo. Poučna je zgodba kmetov iz Vipavske doline, ki so se ob ignoriranju Fructala odločili, da drugo leto namesto breskev sadijo koruzo in jo prodajajo v Furlaniji - Julijski krajini.

Brezbrižni ljudje na obrobju, hkrati pa močno motivirana čreda v prestolnici, so glasba za ušesa tranzicijske politike. Serije zgrešenih in popolnoma neučinkovitih ukrepov (davčni primež, birokratizacija vseh postopkov in podobno) niso neinteligentni in slepi, nasprotno, njihov logični namen je priskutiti državo vsem državljanom in jih odgnati od udeležbe na volitvah, na katerih se edino lahko kaj spremeni. Sami vedo, da bodo tako ali tako preživeli, na račun ljudstva.

Edini težavi, ki ju v resnici imajo, sta Evropska zveza in Združene države Amerike. Nastajajoč skupen gospodarski prostor dveh celin bo zlomil tudi slovensko partijo in parazitno strukturo njenih deležnikov, če je ne bo prej posrkalo vase krčevito zadolževanje, s katerim si za zdaj še ohranjajo glavo nad vodo. Tedaj, ob koncu slovenske zgodovine novega veka, lahko koga še postane sram. Četudi se to ni zgodilo že sedemdeset let.