O temah, ki so namenjene obmetavanju z gnojem

In to ozadje, čeprav manj glamurozno, je po mojem mnenju resnična novica nedeljskih volitev. Predvsem pa, žal, pove več tudi o slovenskem položaju.

Če odštejemo glasove diaspore, ki so vselej zvesti desnici, je bil volilni izkupiček obeh velikih sil skoraj identičen. V tem pat položaju je najzanimivejša zemljepisna razdelitev, ki poteka po starih zgodovinskih ločnicah. Kajkavska Hrvaška je šla levi sredini, Slavonija, Dalmacija in Vojna krajina HDZ in zaveznikom. In Istra regionalistom.

Imam teorijo, kako se je to zgodilo Začne se pri liku premierja Milanovića. Vzvišeni birokrat, ki v prostem času bere klasike škotskega razsvetljenstva, v delovnem času pa ošteva medije in ljudstvu deli nauke glede državljanskih kreposti. Nekakšen hrvaški Gregor Golobič s filozofskim poslanstvom Mihe Mazzinija, ki se zna v kriznih trenutkih iz ošabnega predavatelja preleviti v "muškega" šerifa in nas tako spomni, da se je kalil v isti politični družini kot Jankovićev prijatelj Bandić.

Z avtokratskim slogom vodenja, ki se zelo razlikuje od njegovega predhodnika Račana, je Milanović ukrojil stranko po svoji podobi in jo odločno pomaknil v smer zmernega, tehnokratskega liberalizma. To ni več levica po nobenem smiselnem merilu (glede tega imajo mladi marksisti prav), temveč etatistična sredina, ki v zavetju rdečih zastav izvaja "neoliberalne" politike – dokler pač gre in dokler koristi interesnim skupinam, zbranim okoli nje. Moderni center z balkanskim obrazom, če hočete.

Pod Milanovićem je SDP prodrla v prazen prostor, ki ga je za sabo pustil kolaps projekta zmerne, evropske HDZ Sanaderja in Kosorjeve. Desnica je zato morala poiskati novo nišo. Našla jo je v vrnitvi k "Tuđmanovemu duhu". Dejstvo, da je "vrnitev h koreninam" izvedel politik, ki je veljal za nekakšnega notranjega disidenta Tuđmanovega kroga, priča o tem, da je šlo za zavestno, cinično strateško odločitev.

Zakaj cinično? Ker je v praksi pomenila vrnitev v kulturni boj: osredotočanje na "ideološke teme" v gverilski strategiji spodkopavanja vladne legitimnosti. Spolna vzgoja v šolah, referendum o ustavni definiciji poroke, polemika glede dvojezičnih napisov v vzhodni Slavoniji. Nazadnje pa še kriza z migranti in tekma, kdo bo ravnal bolj ozkogledo, enostransko in neobzirno do sosedov. Zgodbo glede arbitraže lahko tudi razumemo v tem kontekstu.

Da ne bo pomote. Ne pravim, da so ta vprašanja nepomembna. Seveda so pomembna. Ljudi težko mobiliziraš z vprašanji, ki nikogar ne zanimajo (no, pri nas del desnice poskuša tudi to in, kot smo videli ob referendumu o arhivih, pri tem žanje imenitne uspehe).

Teme, ki so namenjene obmetavanju z gnojem Težava je v tem, da kulturni boj teme, ki se globoko dotikajo identitete ljudi – teme s področja religije, zgodovine, kulture, narodne zavesti, družine, spolnosti –, brutalno iztrga iz konteksta, da lahko, prežvečene in izločene skozi prebavne trakte medijskih mašinerij, služijo dnevnopolitičnemu obmetavanju z gnojem.

To se najpogosteje zgodi tam, kjer ne obstaja kultura razprave o občutljivih zadevah, in tedaj, ko se hoče ta vprašanja izločiti iz javne razprave ter po možnosti uveljaviti eno samo, edino pravilno rešitev. To se lahko zgodi na dva načina Najprej je tu klasična zgodba o grešnem kozlu. Oblast uporabi predsodke večine za utrjevanje lastne premoči. To je izvorni pomen pojma "kulturni boj": izvira iz 19. stoletja, ko je pruska država s kampanjo proti katoliški manjšini skušala utrditi svojo nadvlado znotraj združene Nemčije. Podobnih primerov imamo na pretek. Pomislimo na pokojnega Haiderja in njegovo sveto vojno proti dvojezičnosti.

Toda tehnokratska oblast stori nekaj precej drugačnega. V imenu "napredka" se loti "modernizacije družbe od zgoraj", pri čemer pogosto pride v navzkrižje s prepričanji večinske populacije. S tem na široko odpre vrata opoziciji, ki začne zagovarjati "interese ljudstva" nasproti "odtujenim elitam". Temu se reče populizem.

Tehnokratska oblast rojeva populistično reakcijo. To je vzorec, ki se tako pogosto ponavlja, da ga lahko imamo za stalnico zgodovine. Weimarska Nemčija, Chiracova Francija, Montijeva Italija. Morda bo vladavina Merklove kmalu pripeljala do česa podobnega. Dinamika je preprosta. Vsaka politika sledi določeni ideologiji, določeni viziji družbe. Če oblast, namesto da bi ideje, ki usmerjajo njeno delovanje, izpostavila v odprtem soočenju alternativ, vlada v imenu "zdravega razuma", "poštenja", "pozitivne energije" in podobnih puhlic, spodkopava tla legitimni opoziciji.

Kaj naj v tem primeru reče opozicija: mi smo pa proti poštenju? Mi imamo bolj zdrav razum od vas? Mi zagovarjamo negativno energijo? Ostaneta ji le dve poti. Lahko se usmeri v osebno diskreditacijo – torej pokaže, da so oblastniki pokvarjenci – ali pa se loti razkrinkavanja resničnih namer, ki se skrivajo za nasprotnikovo neideološko masko.

Ko kdo reče, da je za istospolne poroke v imenu "zdravega razuma", ali zagovarja odprtje meja, ker to zahteva občečloveška morala, lahko upravičeno pričakujemo, da bo nasprotnik začel razkrinkavati agendo, ki tiči za temi stališči.

Toda nihče ni ravno pošten, ko opisuje ideje nasprotnikov Vedno jih poenostavi, zraven pa še malo izkrivi in jih prikaže bolj absurdne, kot so v resnici. V političnem boju nihče nima interesa, da bi nasprotna stališča prikazal v pravi luči. Poleg tega moramo, če hočemo mobilizirati ljudi, nasprotnika prikazati kot nevarno grožnjo.

Tako začnejo po svetu hoditi čudne pošasti, razni klerofašizmi, diabolične teorije spola, levi fašizmi in podobni monstrumi. Širjenje karikatur nasprotnikovih idej, da bi na njih gradili delitev mi – oni, je tisto, kar danes razumemo pod pojmom kulturni boj.

V politično manj zrelih družbah to hitro degenerira v paranoidno ozračje. Druga stran ni več legitimni nasprotnik, temveč perfidni zarotnik, njegovi podporniki pa zaslepljenci, ki jim je treba odpreti oči.

Oblast se odzove tako, da nasprotnike razglasi za nevarne demagoge, njihove volivce pa za neumne kmetavze. Tako dobimo tisto neprebavljivo mešanico arogance, užaljenosti in tekmovanja v tem, kdo je večja žrtev, kar je značilno za družbe, ujete v začarani krog kulturnega boja.

Hrvaška se je po štirih letih izčrpavajoče pozicijske vojne znašla razklana na dvoje, s tretjo silo, katere glavna prednost je, da ne spada v nobenega od obeh polov. Izkazalo se je, da je redukcija politike na "vprašanje vrednot" obtičala v živem blatu zgodovinskih delitev.

V resnici seveda ni šlo za vrednote – te se ne morejo artikulirati skozi politiko, temveč kvečjemu skozi kulturo in civilno družbo –, ampak za manipulacijo s kulturnimi identitetami. Toda te je v pluralnih državah s protislovnim zgodovinskim spominom in globokimi regionalnimi razlikami zelo težko zagrabiti s preprostimi formulami.

"Ljudstvo" v ednini živi le v retoriki populistov Vsaka nacija je zapletena mreža različnih "ljudstev", ki imajo svoje kulturne vzorce in prakse sobivanja; da niti ne omenjam razrednih razlik (ki so na Hrvaškem večje kot pri nas). Milanović je to dojel pred svojimi nasprotniki in začel igrati na karto regionalnih stereotipov. "Miroljubno tamburaško Hrvaško", kot se je izrazil, je poklical na pomoč proti "vročekrvni guslaški Hrvaški". In ta se je odzvala na njegov klic.

Ko je razpravo o politikah zamenjal spopad identitet, rezultat ni bil, kot so si morda želeli nekateri, razpad na protikomunistično in protifašistično, prav tako ne na urbano in podeželsko Hrvaško. Na dan je privrela mnogo starejša, trdovratnejša delitev na "kajkavsko" in "štokavsko", "habsburško" in "otomansko" Hrvaško. Na eni strani pokornost razsvetljenim monarhom, na drugi ponosna hajduška tradicija siljenja z glavo skozi zid. Seveda tu manjka še tretja Hrvaška: tista "čakavska", "beneška". O njej morda kdaj drugič.

Vse to velja jemati z zrnom soli Vendar ni odveč nauk, da se retorika, ki se sklicuje na razlike med "normalnimi" in "zaslepljenimi", med "naprednimi" in "zagamanimi" državljani, pogosto izteče v globoke brazde, ki jih je ustvarila zgodovina.

Politika, ki gre v to smer, bi morala pomisliti vsaj, ali ji takšna delitev koristi.