O neizpolnjenih pričakovanjih

… nasmejana, razigrana, polna energije, skratka, srečna in sveže zaljubljena. Tokrat je bila situacija zelo drugačna. Bila je bolj tiha, mirna, zaskrbljena, lahko bi rekla, da je bila žalostna.

Ker mi je blizu, sem jo vprašala, kaj se dogaja, in dobila njen odgovor. Pogledala me je in s težkim glasom rekla: Veš, Veronika, ne vem, ampak občutek imam, kot da je moj dragi postal nekaj drugega, kot je bil na začetku. Ali pa je ves čas bil tak in tega prej nisem opazila. Ampak ko razmišljam in gledam nazaj, sva se o stvareh, ki so danes težava, v bistvu pogovarjala. Zato ne razumem! O njih sva se celo strinjala. To mi je dajalo občutek, da deliva enako vizijo, da imava podoben pogled na življenje, na partnerstvo, v bistvu na to, kako naj bi bil odnos videti.

Vem, da smo si različni, da pričakujemo drugačne stvari v odnosu, da obstajajo zelo različni odnosi, eni so odprti, drugje svingajo, skratka, vem, da se morata dva dogovoriti in uskladiti, kaj je za njiju prav, da lahko skupaj rasteta in se razvijata. Ampak jaz vseeno ne razumem, kaj se dogaja z nama. V bistvu me zelo boli, prizadeta sem, žalostna in veš kaj, Veronika, v bistvu sem prestrašena. Prestrašena, ker ne vem, kam to pelje, pa tudi zato, ker se ujamem, da postajam zagrenjena, tečna baba, kar pa v bistvu nisem in si tudi ne želim biti.

Na začetku sva se na primer pogovarjala o tem, koliko časa si želiva preživeti skupaj in kako. Kar mi je kazal tudi z dejanji. Da me je videl oziroma da sva bila skupaj, sva bila pripravljena priti drug do drugega zgolj, da se vidiva, poljubiva in stisneva. Tudi med delovnikom sva se za kratke trenutke javila drug drugemu ali si poslala kakšen SMS. Ko sva pozno popoldne končala delo v službi, sva se vedno poklicala.

Zdaj pa imam občutek, da zanj to več ni tako pomembno, čeprav je on sam zatrjeval, da si tega in takega odnosa želi. To ni neka moja tiha, neizražena želja. Trudila sva se, da sva vse obveznosti prilagajala tako, da je ostal čas za naju.

Ko mi tako zaskrbljeno razlaga, jo vprašam o tem, kako je v odnosu zdaj, in nadaljuje svojo zgodbo.

Njegova pričakovanja morajo biti zadovoljena … Zdaj pa se mi zdi oziroma tako kar je, da je dela zmeraj več, pokliče me zmeraj manj, poslovne večerje postajajo zmeraj bolj pogoste in trajajo zmeraj dlje. In še bi lahko naštevala. Ob tem pa ima vedno takšne in drugačne razloge, ki jih moram jaz vedno razumeti. Spomnim se, ko sem ga enkrat poklicala 10 minut pozneje, ko sem šla iz službe, pa me je poklical on in mi rekel, da je zanj pomembno, da ga pokličem, da me sliši, ko končam.

Občutek imam, da morajo biti njegova pričakovanja vedno zadovoljena, na drugi strani pa kot da ne vidi, da se on tega povsem ne drži, in tega tudi ne sprevidi oziroma občuti, če mu to rečem. Že nekajkrat pa se je zgodilo tudi to, da se mi je zlagal ali prikril, zakril, zbrisal na primer elektronsko pošto, da je dosegel svoj cilj, ki je bil očitno drugačen od najinega, za katerega sva, ko sva se pogovarjala, imela enak pogled. Zato me je strah in ne vem, kaj naj si mislim. Se to lahko spremeni?

Odnosi ponavadi niso tako črno-beli Zgodba moje drage prijateljice je zgodba veliko odnosov, zato sem jo tudi napisala. V osnovi tukaj govorimo o neizpolnjenih pričakovanjih, o neizpolnjenih potrebah, ki jih ima vsak posameznik. Predvsem pa lahko vidimo šum v komunikaciji. Dejstvo je, da odnosi ponavadi niso tako črno-beli.

Velikokrat in morda vse prehitro se sami ujamemo v začaran krog razmišljanja in sklepov, ki ne temeljijo na slišanju in razumevanju tudi zgodbe in občutkov, ki prihajajo z druge strani, od naših partnerjev. Tudi oni imajo svoja čutenja in svoje sklepe. Ko sva se namreč s prijateljico pogovarjali, sem ugotovila, in prek najinega pogovora tudi ona, da se sama ni vprašala, zakaj se v njunem odnosu pojavljajo take situacije, nikoli se ni poskusila vživeti v njegovo vlogo in njega ni nikoli zares slišala. Pravzaprav je do njega pristopala z obtoževanji, na kar pa se je on odzval z obrambo.

Velikokrat slišimo, da se dva pogovarjata, in mislimo, da smo s tem naredili vse. A vprašanje je, kakšen je ta pogovor. Nekdo nas namreč lahko posluša, vendar ne vemo, ali nas zares sliši, razume in ali mi lahko slišimo in razumemo njega v tem, kar nam sporoča o sebi, ne o nas. Navsezadnje pa tudi, ali v pogovoru pridemo do ključnega – kako bova rešila nastalo težavo?

Bojte se dneva, ko pride obup Zapomnite pa si, da dokler partner doma še nerga, vas prosi in sprašuje, takrat je njegova želja do odnosa, kot sta ga imela, še enormna. Bojte se dneva, ko pride obup. Tam je ponavadi vse zaman. Dejstvo je seveda, da drugega lahko spremenimo le toliko, kolikor si tega želi sam. Če nas določena stvar tako moti in je partner ne želi, ne zmore, noče spremeniti, lahko vprašamo le sami sebe, ali lahko na način, ki ga živi drugi, živimo tudi mi. V nasprotnem primeru namreč začnemo dušiti drug drugega, postanemo sitni, zagrenjeni in hitro se zgodi, da začnemo iskati nadomestke (hobiji, delo, alkohol, tretje osebe).

Da partnerja ne boste začeli dojemati kot samoumevnega oziroma da ne bo postal siten in zahteven, bodite predvsem iskreni do sebe in govorite to, kar zares čutite in želite. Zato je zelo pomembno, da podajate svoje vrednote, želje, potrebe, način življenja nekomu takšne, kot jih v resnici imate, kajti dolgoročno ne boste nekaj, kar niste. Če pa drugemu iskreno poveste, kaj ste, kdo ste in kaj vam v življenju pomeni, dajete s tem drugemu možnost, da realno in iskreno sam pri sebi vidi, ali lahko na takšen način živi z vami. Ali še bolje rečeno, živita oba skupaj in srečna!