O dveh skušnjavah po pokolu v Parizu

Trenutek, ko pariške ulice še smrdijo po smodniku in je kri žrtev na stenah uredništva tednika Charlie Hebdo še sveža.
O dveh skušnjavah po pokolu v Parizu

Nas pa prevevata globoka žalost in zgroženost spričo nasilnega sovraštva, ki ga širijo zamaskirani napadalci.

Poboj novinarjev in policistov, sredi evropskega velemesta in pri belem dnevu, na zavest Evropejcev deluje podobno, kot je napad na Svetovni trgovinski center v New Yorku in na Pentagon deloval na Američane. Ranjen je medij, ključna inštitucija naše civilizacije, četrta veja oblasti, temelj demokratične in svobodne družbe!

Brez kritike bi življenje hitro postalo duhamorno Karkoli si človek že misli o Charlie Hebdo – da je pogosto vulgaren, neokusen, nespoštljiv –, ostaja dejstvo, da je časopis. Zahodne civilizacije si ni mogoče zamisliti brez svobode izražanja in tiska, ki ostaja njen pomemben temelj tudi takrat, kadar v konkretnih zgodovinskih okoliščinah določeni ljudje in inštitucije to svobodo zlorabijo ali z njo ravnajo kot svinja z mehom.

Naša civilizacija tako močno verjame v človekovo dostojanstvo, da spoštuje tudi človeka, ki se očitno moti ali zlonamerno izkoristi svojo svobodo. Na tovrstne zablode in izpade se ne odzove s surovo silo državnega aparata, ampak upa, da bodo zreli ljudje znali ločiti zrnje od plev.

Charlie Hebdo in njemu podobni mediji znajo biti nadležni. A so tudi majhni in nepomembni. Po njih pogosto posegajo tisti, ki imajo razvite možgane in močan želodec. Prav zato, ker so majhni in kot čeri štrlijo iz morja normalnih, splošnih časopisov ali oddaj, so praviloma dobrodošla dopolnitev prevladujočemu medijskemu ekosistemu in hkrati njegova relativizacija, kritika, brez katere bi življenje hitro postalo duhamorno.

Pomembno, da ne podležemo dvema skušnjavama Potem ko bomo pokopali ubite, preboleli začetni šok in se vrnili k vsakodnevnim opravilom, bo prišel tudi čas za resno analizo. V vmesnem času, ko je rana še živa, pa je pomembno, da ne podležemo dvema skušnjavama.

Prvič Prva je ta, da bi dogodek odpravili kot nekaj tujega, uvoženega, kot izraz slepega in nasilnega fundamentalizma, ki smo ga Evropejci že zdavnaj prerasli. Naredili bi veliko napako. Prvič zato, ker to preprosto ne drži: storilci so verjetno zrasli na evropski zemlji, morda celo v istem mestu kot njihove žrtve. Poleg tega ljudje z zgodovinskim spominom vedo, da so se podobne reči zgodile tudi pri nas in da se zgodba lahko v vsakem trenutku ponovi: Bosna v devetdesetih letih prejšnjega stoletja; komunistično, nacistično in fašistično državno nasilje nad disidenti in njihovimi družinami; umazane državljanske vojne in revolucije; uničujoče, z industrijsko močjo in vrhunsko znanostjo podprte vojne, skratka, desetine in stotine milijonov pobitih mož, žena, otrok in starcev. Pa sem se omejil le na Evropo 20. stoletja po Kristusu.

Ločnica med mirom in vojno, med dobroto in hudobijo ne sovpada z mejo med Evropo in Bližnjim vzhodom, med krščanstvom in islamom, med sekulariziranim Zahodom in religioznim preostankom sveta.

Ta ločnica gre po sredi vsakega človeka, vsake skupnosti, vsake države in vsake kulture. Našega miru ne ogrožajo le zavedeni, zakrinkani, arabske slogane kričoči dvajset- in tridesetletniki, po možnosti "uvoženi" iz daljnih dežel. Mir v moji deželi je ogrožen takrat, ko sem nestrpen do soseda, s katerim se ne strinjam ali mu zavidam, pa tudi takrat, ko molčim in nič ne ukrenem proti objestnežem in nasilnežem okrog sebe.

Drugič Druga skušnjava je v tem, da bi iz žrtev poboja naredili svetnike. Da ne bo nesporazuma: nič, kar so kot novinarji storili, ne more upravičiti zločinskega dejanja njihovih krvnikov. Ampak to še ne pomeni, da je bilo vse, kar so storili, lepo in prav. Tako, kot je bil Svetovni trgovinski center simbol za marsikateri problem globaliziranega finančnega in trgovinskega sistema ter je bil Pentagon simbol vojaške prevlade Zahoda, je Charlie Hebdo simbol določene lahkotnosti in neodgovornosti, ki je značilna za zahodne novinarje in medije.

Prav bi bilo, da se po tem, ko bomo novinarji in javni komunikatorji pokopali svoje umrle, zamislimo tudi nad tem vidikom svojega dela. Svoboda govora in tiska vendar ne more biti v tem, da lahko počnem, karkoli hočem, ne da bi se mi bilo treba bati negativnih posledic za svoje besede in dejanja.

Če z besedo prizadenem soseda ali spodkopavam temelje skupnega življenja, potem je prav, da za to nosim posledice. Pa ne zagovarjam samocenzure. Sam sebe cenzuriram takrat, ko se bojim ali se udinjam. Ko pa se izogibam besed, ki bi prizadele soseda ali rušile najin skupni dom, skratka, ko sem obziren in uvideven, takrat sem šele zares svoboden.

Kot povsod velja tudi tukaj: če se mi samemu ne uspe vzgojiti in civilizirati, bodo to storili drugi namesto mene in zame. Verjetno s tršimi metodami, kot bi jih uporabil jaz sam.

Peter Lah je jezuit, predava komunikologijo na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu.
Je suis Charlie. Jaz sem Charlie. Tri preproste besede. Ker ni besed in razlogov, ki bi upravičile uboje. Ker ne razumemo, zakaj se je tragedija v Parizu zgodila. Ker ne želimo verjeti, da se terorizem dogaja vsem nam. Ker smo upali, da glas orožja in terorja ne bo prevladal. Ker ne vemo, če naslednja krogla ne bo zadela prav nas. Ker ugotavljamo, da se med seboj ne znamo pogovarjati. Ker ne spoštujemo drugačnosti in drugačnega razmišljanja. Ker se ne razumemo in se nekateri niti ne poskušajo pogovoriti in dogovoriti. Ker mnogi ne vidijo naprej od svojega nosu. Ker nočemo verjeti, da svet ni takšen, kot bi si ga želeli. Ker ne vemo, ali se takšnega sveta naši potomci lahko veselijo. Zato smo vsi mi Charlie. Zato vsak od nas še vedno upa na lepši svet. Ker si ga želimo in zaslužimo. Uredništvo Planet Siol.net

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano