Ponedeljek, 11. 7. 2016, 6.42
6 let, 6 mesecev
Noč, ko je (spet) jokal Ronaldo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,55
2
Vse je bilo pripravljeno za slavje.
Zmagovalci!
Domača reprezentanca, polna zvezdnikov iz vrhunskih nogometnih klubov, se je pričakovano uvrstila v finale evropskega prvenstva. Tam jo je čakalo največje presenečenje turnirja – ekipa, ki je prišla do tja s kombinacijo "taktične zrelosti" (beri: posvečanja velike večine pozornosti le obrambi), res občasnimi prebliski v napadu, golov z glavo, rokopisa odličnega trenerja in kančkom športne sreče, ki – kot nas vedno poučijo v televizijskih športnih prenosih – "spremlja hrabre".
Ne govorimo o včerajšnji noči na St. Denisu, ampak o tisti iz 4. julija 2004, ko se je zdelo, da je tekma z Grčijo za reprezentanco Portugalske, gostiteljico takratnega Eura, le še formalnost. Po obračunih s Španijo, Anglijo in Nizozemsko je Portugalsko le še zadnjih 90 minut igre ločilo od končne zmage.
Euro2016: zakaj se Putin drži za glavo, Orban pa mane roke
Francija - Nemčija: gre le za nogomet, v vsem drugem je zmagal Berlin
Kako je Portugalska prodala nogometno dušo
Islandski čudež - zgodba, večja od nogometa
Hrvaška vojna na vse ali nič
Grška tragedija in najstnikove solze
A te generacija Luisa Figa, Ruija Coste, Deca, Nuna Gomesa in drugih mojstrov nogometne igre, ki je veljala za najbolj talentirano v zgodovini portugalskega nogometa, nikoli ni dočakala.
Zgodila se je Grčija, največja nogometna napaka v sistemu vseh časov. Zgodil se je Angelos Charisteas, v svetovnem merilu nogometni "no-name", ki je v sezoni pred tem za Werder, takratnega prvaka Bundeslige, kot napadalec vsega skupaj zabil štiri gole, po nekaj epizodah na Nizozemskem in v Nemčiji pa svojo kariero končal nekje na Bližnjem vzhodu. Proti Portugalski je zabil "iz ničesar". In zgodil se je Otto Rehhagel, nemški trener, ki je v Grčijo tri leta pred tem dobesedno pribežal iz Kaiserslauterna, nekoč velikega nemškega kluba, v katerem se je sprl z vsem in vsakomer.
S tiste tekme, še zdaj travmatične za vsakega Portugalca, se nogometni planet danes večinoma spomni le enega prizora: otroških solz na obrazu najstnika, za katerega se je že takrat vedelo, da ga čaka velika kariera. To je bil Cristiano Ronaldo.
Na stadionu svetlobe v Lizboni je nekdo ugasnil luč. S tiste tekme, še zdaj travmatične za vsakega Portugalca, se nogometni planet danes večinoma spomni le enega prizora: otroških solz na obrazu najstnika, za katerega se je že takrat vedelo, da ga čaka velika kariera. To je bil Cristiano Ronaldo.
Mit o "evropskih Brazilcih"
Dvanajst let, tri lige prvakov, tri zlate žoge in več sto milijonov evrov prihodkov pozneje se je isti Cristiano Ronaldo vrnil v finale evropskega prvenstva. V tem času se je spremenilo vse. Soigralci v reprezentanci so odšli, ostal je le še veteranski branilec Ricardo Carvalho. Ronaldo je iz mozoljastega fanta z Madeire zrasel v CR7 – serijskega osvajalca lovorik in najdonosnejšo blagovno znamko sodobnega nogometa.
Portugalska je zašla v gospodarsko krizo, iz katere se še danes s težavo pobira. Na glavo se je obrnila tudi njena nogometna identiteta. Lahko bi rekli, da je prodala celo lastno dušo.
Že več desetletij poslušamo mite in legende o Portugalcih, "evropskih Brazilcih", častilcih kulta nogometne estetike, ki jim vedno znova "le nekaj" manjka do naslova. Najpogosteje so to kakšna napačna sodniška odločitev, nesoglasja znotraj moštva, pretirano "umiranje v lepoti", dober trener ali pomanjkanje napadalca ali dveh, ki bi bila sposobna v gol spreminjati predložke krilnih napadalcev. "Wingerjev", ki s svojimi "kolesi" in drugimi vragolijami veljajo za zaščitni znak nogometa te države ob Atlantskem oceanu.
Že več desetletij poslušamo mite in legende o Portugalcih, "evropskih Brazilcih", častilcih kulta nogometne estetike, ki jim vedno znova "le nekaj" manjka do naslova.
Kako je Portugalska postala Grčija
Ko smo ob novih polomih – se spomnite zadnjega svetovnega prvenstva, v katerem je Portugalska izpadla v skupini z Nemčijo, Gano in ZDA? – poslušali iste zgodbe, smo povsem prezrli, da Portugalska očitno "ni več to, kar je bila".
Da je bazen velemojstrov v tej državi vedno bolj prazen. Da so njeni klubi največ denarja prek kanalov, ki jih upravlja najvplivnejši svetovni nogometni agent Jorge Mendes, v resnici zaslužili s prodajo Južnoameričanov in ne domačih nogometašev. Da glavni zvezdniki reprezentance, če odštejemo CR7 in Pepeja, igrajo v Monacu, Fenerbahčeju, Southamptonu, Sportingu in drugih klubih iz drugega evropskega nogometnega razreda. Da celo najuspešnejši portugalski trener vseh časov Jose Mourinho, ki je nekoč v Chelsea in Real Madrid pripeljal "pol reprezentance", po vrnitvi v Anglijo v klube, ki jih vodi, ne novači več portugalskih nogometašev.
Vse, kar je Portugalska torej morala storiti, je bilo najti moža za selektorsko klop, ki bo to novo realnost sprejel in jo skušal obrniti v svoj prid. Fernando Santos se je vrnil iz Grčije. In Portugalska je postala – Grčija.
Vse, kar je Portugalska torej morala storiti, je bilo najti moža za selektorsko klop.
Ena zmaga na sedmih tekmah po 90 minutah
Primerjava se ponuja sama po sebi. V skupini je Portugalska, tako kot Grčija leta 2004, visela tako rekoč do zadnjega. Če se je Grčija rešila s častnim golom pri porazu proti Rusiji, ki ji je ob istem številu točk prinesel boljšo gol razliko od Španije, je bila Portugalska v zadnji tekmi v skupini že klinično mrtva. Pri madžarskem vodstvu z 2:1 bi ji moral zadnji žebelj v krsto zabiti napadalec Szalai. Namesto s 3:1 se je končalo s 3:3.
Portugalska se je s tremi remiji v konkurenci Madžarske, Islandije in Avstrije prebila naprej – zahvaljujoč zgolj novemu tekmovalnemu sistemu, ki je napredovanje prvič v zgodovini Eura omogočil tudi večini tretjeuvrščenih reprezentanc.
Med štirimi tekmami v izločilnih bojih je Portugalska enkrat napredovala po enajstmetrovkah (Poljska), dvakrat po podaljških, pri čemer proti Hrvaški do 117. minute ni streljala v okvir vrat, in enkrat po 90 minutah. Zmaga proti Walesu, za katerega zaradi kartonov ni igral eden od dveh motorjev ekipe (Ramsey), je edina portugalska zmaga v rednem delu tekem na celotnem prvenstvu. Ena od sedmih.
Grčija je leta 2004 po 90 minutah dobila – tri. Od šestih.
Portugalcem je zgodovinski prvi naslov evropskih prvakov prinesel rezervist Eder.
Ederjev prvi gol v sezoni
Morda je od včeraj prav Portugalska 2016 ena največjih nogometnih napak v sistemu vseh časov. Franciji se je zgodil Eder, v svetovnem merilu nogometni "no-name", ki v sezoni pred tem za angleški Swansea in francoski Lille – oba sta vse prej kot velikana evropskega nogometa – ni zabil gola. Kot napadalec. Proti Portugalski je zadel "iz ničesar". S 30 metrov, obkrožen s tremi igralci, potem ko so Francozi imeli žogo iz avta. Po letu dni.
Eder, "devetka" stare šole, zelo verjetno sploh ne bi stopil na igrišče, če se ne bi poškodoval Cristiano Ronaldo, po novem klasični in ne več krilni napadalec.
Na Euru sta se portugalskim nasprotnikom izmenoma dogajala Nani in Quaresma, že zdavnaj odpisana iz vrhov vrhunskega nogometa, označena kot ostarela "cirkusanta", dovolj dobra le za turško ligo ali naftne dolarje na Bližnjem vzhodu. In vedno znova se jim je zgodil Fernando Santos, ki je mešal postave, menjaval bočne igralce in "štoperske" pare, postavitve na sredini igrišča, formacije, taktike in posegal po trikih iz nikoli prazne "omare norosti".
Enako kot dvanajst let pred tem Rehhagel na klopi Grčije, ki je vsakič znova sestavo ekipo in število branilcev v zadnji vrsti prilagodil nasprotniku.
Nogomet vedno znova piše nenavadne zgodbe s simbolnimi loki, vrednimi mojstrov svetovne literature.
Kost za glodanje: kakšne so zasluge CR7 za naslov prvaka?
Nogomet vedno znova piše nenavadne zgodbe s simbolnimi loki, vrednimi mojstrov svetovne literature. Zdaj nam je nogomet vrgel še eno kost za glodanje: kolikšen je bil dejanski prispevek Cristiana Ronalda k naslovu evropskega prvaka?
Poglejmo številke. V treh tekmah v skupini je CR7 streljal z rekordnim številom praznih nabojev, zapravil pa je tudi enajstmetrovko. Zabil je le Madžarski – dvakrat. Na tekmi proti Hrvaški ga do tiste zloglasne 117. minute ni bilo, pri golu proti Poljski ni sodeloval. V finalu ga od osme minute tako rekoč ni bilo več na igrišču, že v prvem polčasu ga je Santos zamenjal.
Zabil in podal je proti Walesu, obenem pa je na vseh tekmah nase ves čas vezal nasprotnikove branilce, zato so imeli njegovi soigralci več prostora, bodo rekli njegovi zagovorniki. Osvojil je finale lige prvakov in evropskega prvenstva, ne da bi imel v obeh tekmah pomembno vlogo, če odštejemo streljanje enajstmetrovk proti Atleticu, bodo trdili Ronaldovi nasprotniki. In verjetno dodali, da je iz prvega prostega strela za Portugalsko na turnirju, ki ga ni streljal CR7, njegov soigralec Rafael zadel okvir vrat – kar Ronaldu v šestih tekmah ni uspelo.
V vsakem primeru je bilo dovolj za nove solze. Tokrat sreče. Dvanajst let pozneje.
Kaj nam je prinesel Euro 2016
Euro 2016 ni ponudil vrhunskega nogometa. Potrdil je, da reprezentančni nogomet caplja daleč za klubskim. Na prvenstvu ni bilo ekipe, ki bi se vtisnila v spomin po igri in ki bi v nogomet prinesla karkoli novega. Posledično na Euru ni bilo igralca, ki bi blestel na vseh tekmah. Morda je častna izjema Gareth Bale.
Razširitev turnirja na 24 reprezentanc ima dobro in slabo plat. Dobra je, ker je tekmovalni sistem ponudil dramatične zaključne boje v skupine. Slaba je, ker je prva dva kroga nagrajeval špekulativno igro na rezultat in taktiziranje.
Kljub temu je Euro 2016 v širšem politično-družbenem smislu prinesel dvoje:
- V časih, ko so vrhunski nogometni klubi postali korporacije, registrirane v "off-shore" območjih, ki jih financira tajkunski, naftni, špekulativni ali drug kapital, se vse bolj zdi, da postaja reprezentančni nogomet zadnja oaza ljubiteljev "pravega" nogometa. Tistih, ki jih ne zanima spolirani korporativni prestiž, ampak vse kaj drugega. Razloge za navdušenje nad islandskim čudežem in uspehi "malih" (Walesa, Madžarske, Severne Irske …) gre tako prej kot v nogometnih razlogih iskati tudi v uporu ljubiteljev nogometa po vsem svetu proti globalizaciji, ki je pometla z identitetami številnih klubov in jih z visokimi cenami vstopnic za tekme dokončno iztrgala iz njihovega okolja.
- Euro 2016 je sovpadal s politično zelo burnim obdobjem v Evropi: brexitom, vrhom v Varšavi, utapljanjem beguncev v Sredozemlju, terorističnimi napadi v Turčiji, krepitvijo (skrajne) desnice … Vtis je, da nogomet spet vse bolj služi "nadaljevanju vojne z drugimi sredstvi". V času Eura je tako podobo današnje Evrope najbolje odražal Marseille, kjer so angleški navijači skandirali k odhodu iz EU, poljski pa v najbolj arabskem mestu v Franciji marširali s transparentom Branilci Evrope. Oboje so napadali organizirani ruski huligani, ki so prej spominjali na kakšno paravojaško enoto.
2