Nepripravljeni v novo krizo strumno naprej

POUDARKI:

- Stanje duha na globalnih finančnih trgih je za novo finančno krizo idealno.
- Borze so postale odvisne od centralnih bank. Če centralne banke ne dajo več zdravila, sledi korekcija.
- V preteklosti so finančni svetovalci za ustrezno ocenili še čisto vsako bilanco slovenske banke, ki jo je bilo treba pozneje rešiti z davkoplačevalskim denarjem.
- Dejstvo je, da se v državnem proračunu ni v temelju čisto nič spremenilo.
- Pripravljenost na reforme je v Sloveniji splahnela takoj, ko je ECB stabilizirala finančne pogoje v evro območju in s tem tudi naše pogoje zadolževanja.
- Z ECB-jevimi nakupi naših obveznic rastejo tudi apetiti po višanju plač, pokojnin, državnih investicijah …
- Ob prvem večjem znižanju gospodarske rasti bomo ponovno gasilsko mašili deficit, tako kot na začetku krize leta 2009.
 

Globalna finančna stabilnost

Mednarodni denarni sklad (MDS) je pred kratkim objavil Poročilo o globalni finančni stabilnosti, v katerem ugotavlja, da je verjetnost nastopa nove finančne krize najvišja po letu 2008. Med razlogi se grmada slabih posojil na Kitajskem zgolj najbolj sočno bere. Načrtne črnogledosti pri tem MDS ne gre očitati, saj mu razumni ljudje pogosto očitajo ravno nasprotno. Če se tveganja uresničijo, lahko po oceni MDS globalno gospodarstvo do 2020 izgubi skoraj 4 odstotke bruto dohodka.

Stanje duha na globalnih finančnih trgih je za novo finančno krizo ravno pravo. Sprehodimo se v mislih 2, 3 mesece nazaj. Dvig obrestnih mer v ZDA, ohlajanje kitajskega gospodarstva, padec cen surovin in geopolitični pretresi v Evropi in na Bližnjem vzhodu so bili razlog za skoraj 20-odstotno znižanje cen delnic.

Iz situacije, ko centralna banka preneha izjemne krizne ukrepe z razlago, da gre gospodarstvu dobro, hitro pridemo v situacijo, ko se sprašujemo, ali smo (tudi) zaradi tega v ponovni recesiji.

Posledično ostra negativna reakcija trga in pogledovanje po centralno-bančnem nebu v pričakovanju novih čudežev. Borze so postale odvisne od centralnih bank. Če centralne banke ne dajo več zdravila (mogoče bi bilo ustrezneje reči mamila), sledi korekcija. Več istega je potrebno zgolj, da se borzni balon ne razpoči. Samo pomislite, kaj se bo na borzah zgodilo, ko bo ameriška uradna statistika prvič objavila kvartal negativne gospodarske rasti.

Vreme v evro deželi in pod Alpami

Države z evrom bodo seveda delile usodo preostalega sveta. Če je motor evropskega okrevanja, Nemčija, močno občutljiva na kitajsko ekonomsko ohlajanje, potem je jasno, da so opozorila MDS relevantna tudi pri nas. Denimo, da nismo pretirano pesimistični, in scenariju MDS damo 20-odstotno verjetnost. Vsekakor dovolj, da se vprašamo, ali smo na novo krizo dovolj pripravljeni.     

Na prvo žogo bi odgovorili pritrdilno. Imamo najvišjo rast v evro deželi in izšli bomo iz postopka odprave presežnega proračunskega primanjkljaja (čeprav le za las). Zadolžujemo se po rekordno nizki ceni.

Banke smo dokapitalizirali (pajdaške celo zaprli), enih smo se že znebili z državnih pleč. Evropski bančni regulator (EBA) sicer opozarja na problem slabih posojil (Slovenija ima z 28 % drugi največji delež), vendar se pri nas najdejo tudi optimisti, ki na podlagi istega vira sklepajo, da velikih težav s slabimi posojili pri nas ni, saj imamo z 61 % tudi največ slabih posojil pokritih z rezervacijami.

Ne nazadnje, ne gre spregledati dejstva, da se skladno s predvolilno obljubo predsednika vlade Mira Cerarja na ključne položaje v državi zdaj res kadruje sposobne in etične ljudi. V primeru viharja bodo torej za krmilom pravi ljudje.

Pa še druga zgodba

Rekordno gospodarsko rast smo imeli tudi 2007. Proračunskega primanjkljaja takrat sploh ni bilo. Banke so tudi bile po zatrjevanju vseh odgovornih v dobri kondiciji. Spomnim se, kako je julija 2009 takratna uprava NLB novemu nadzornemu svetu zatrjevala o trdnosti banke. Pokritost slabih posojil z rezervacijami je namreč bila prek 170 odstotkov. Si predstavljate, za vsak slab evro sta bila na strani skoraj dva evra za kritje izgub. Trdno kot kamen in kost, a ne? Vse drugo je zgodovina.

Verjetno ni presenetljivo, da me vsi omenjeni pozitivni rezultati težko impresionirajo. Dejstvo je, da se v državnem proračunu ni v temelju čisto nič spremenilo. Pripravljenost reformirati je splahnela takoj, ko je ECB stabilizirala finančne pogoje v evro območju in s tem tudi naše pogoje zadolževanja. Proporcionalni z nakupi ECB naših obveznic pa rastejo tudi apetiti po višanju plač, pokojnin, državnih investicijah … Ob prvem večjem znižanju gospodarske rasti pa bomo ponovno gasilsko mašili deficit, tako kot na začetku krize.

Namesto odpiranja šampanjcev ob najvišji stopnji pokritja slabih posojil z rezervacijami se je treba vprašati, koliko slabih posojil ni pokritih z rezervacijami. Teh je po podatkih EBA za 11 odstotkov vseh posojil. Tretji najvišji delež v Evropi, v "dobri" družbi Italije, Irske in Portugalske. V finančno trdnih državah so deleži nekritih slabih posojil znatno nižji. Za primerjavo, v Avstriji 3,5 %, v Nemčiji pa 2 %.

No, ampak v krizi smo se veliko naučili

Mogoče, vendar dvomim.

Pogoji poslovanja bank se zaostrujejo. Slovenske banke so letos dosegle donosnost na kapital, ki je primerljiva z evropskim povprečjem, vendar jim bo tako težje nadaljevati. In ne glede na to, kako se sliši bogokletno, banke morajo poslovati z dobičkom, če želijo ostati kapitalsko trdne, zato je tveganje njihove dobičkonosnosti pomembno.

Najprej so tu stalni pritiski posvečene javnosti, naj banke več kreditirajo. Glede na še vedno prisoten problem s slabimi posojili je to zelo tvegano početje. Potem so tu še negativne obrestne mere na depozite bank pri Evropski centralni banki, uvedene v lanskem letu in dodatno znižane na -0,4 % marca letos. Za tovrstne ukrepe ECB so dobri razlogi, čeprav se z vsemi ne strinjamo.

Raziskave kažejo, da sicer v omejenem obsegu, vendar vseeno stimulirajo ekonomsko aktivnost. Vendar potegnejo za sabo tudi določene negativne učinke, ki so potencialno slabši v državah, ki imajo podobne strukturne težave, kot jih ima Slovenija. To še posebej velja za negativne obrestne mere, kot omenja, na primer, Nobelovec Joseph Stiglitz in kažejo izkušnje z negativnimi obrestnimi merami na Japonskem.   

Negativne obrestne mere so dejavnik, ki bo zmanjšal dobičkonosnost bank. Na to se lahko odzovejo z zvišanjem marže (kar bi bilo logično) ali poiščejo "rezerve". Če se ponovno ozremo po bližnji zgodovini, nas je lahko tega tudi strah.

Izhajam iz raziskave, ki se je ukvarjala z obnašanjem bank v krizi. Soočeni s težavami imajo  bankirji težnjo k podcenjevanju tveganj. To je bolj izrazito v primeru kapitalsko šibkih majhnih bank in bank v državni lasti. Čeprav privlačna, je teza, da so bili za težave naših bank krivi tujci, popolnoma zgrešena. Slabo upravljanje s tveganji, bodisi namerno bodisi zaradi neznanja, je bil razlog, da je skrbni pregled slovenskega bančnega sistema v 2013 za tuje banke ugotovil primanjkljaj kapitala v višini 86 % predhodno poročanega, za slovenske banke pa je bil ta odstotek kar 224 %.

Če že ni prepozno …

Skratka, okolje se za banke zaostruje. Pričakovati je, da bankirji ravnajo racionalno in ponovno podcenjujejo in bodo podcenjevali tveganja. Podobno velja za finančne svetovalce, t. i. velike 4 (in sorodne) revizorske in svetovalne družbe. V preteklosti so za ustrezno ocenili še čisto vsako bilanco banke, ki jo je bilo treba pozneje rešiti z davkoplačevalskim denarjem. Ne dvomim, da bo tako tudi v prihodnje. Tako kot bodo za ustrezne ocenjeni čisto vsi programi restrukturiranja podjetij, ki se bodo pozneje sfižili. Ko do težav pride, se je najlažje skriti za domnevno kredibilnost velikih svetovalnih družb, nato pa kriviti objektivne okoliščine.

Motivacijska shema je v tem poslu izkrivljena. Zaslužki so veliki, saj so banke in podjetja za konvalidacijo svojih odločitev pripravljene plačati veliko. Alternative na trgu praktično ni. Le kako, ko pa za kredibilno šteje le nalepka velike svetovalne družbe. Četudi jo izdela povprečen partner (ki mu ne uspe drugje kot v Sloveniji) z gručico študentov.

Načini upravljanja s tveganji postajajo kompleksnejši, predvsem pa morajo upoštevati učinke sistematičnih dejavnikov tveganja. Takih sistemov zdaj v praksi ni, zato tudi ni zavedanja, kaj lahko zgoraj opisana globalna finančna tveganja pomenijo za našo finančno stabilnost. Investicij v znanje ter boljše metode pa v tem okolju izkrivljenih spodbud preprosto ni.

Skrajni čas je, da se začne sistematično delati drugače. Sicer ne bo več gneče za kontrolo največje banke v državi.

Odločil sem se za omejitev komentiranja. V preteklosti so se namreč med komentatorji moji kolumn znašli tudi za psevdonimi skriti bankirji, ki so slovenskim davkoplačevalcem, tudi s kriminalnimi dejanji, povzročili izjemno veliko škodo. Ker je v zaporih stik z zunanjim svetom prek interneta praviloma omejen, jim z omejitvijo želim prikazati delček okolja, v katerega spadajo.

Dr. Igor Masten je redni profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in zunanji raziskovalni sodelavec Banke Slovenije. Več informacij najdete na njegovi osebni spletni strani.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.