Ne zmorem naprej

Vsak posameznik se v življenju kdaj znajde v trenutku, ko bi si želel, da bi lahko kar izginil. Da bi njegovo življenje ugasnilo in bi bilo vsega konec.

Foto: Thinkstock

Da ne bi več čutil bolečine, ki jo čuti, in da bi se znebil občutka, da je ne bo nikoli konec. Kot da je usodna. Kot da se ne da več naprej. Kot da je zmanjkalo poti, po kateri hodi, oziroma da je ta omadeževana. Vse je črno. Težave se zdijo prevelike in nerešljive.

Zakaj si nekdo izbere takšno pot?

Iz preteklosti poznamo kar nekaj primerov javnih in uspešnih ljudi, ki so storili samomor. Še več je tistih, za katere ne vemo javno, a se dogajajo znotraj družin. Lahko že tudi kar medgeneracijsko. Ob tem se marsikdo sprašuje, zakaj. Zakaj si nekdo izbere takšno pot?

Odgovor je največkrat v zaprtosti človeka. Občutek nemoči, da bi lahko rešil položaj, v katerem se je znašel, je prevelik. Sram ob tem pa je usoden. Človeka je pogosto sram, da bi prosil za pomoč. Kot da si, če prosiš za pomoč, slabič, kot da nisi dovolj dober. Takrat se oseba znajde v spirali, ki ga le še vleče navzdol.

A resnica je prav nasprotna; človek svojo največjo moč pokaže takrat, ko poišče pomoč. Več glav več ve. Ljudje si moramo med seboj pomagati. Zato tudi imamo različne poklice in drug drugega potrebujemo. Danes jaz tebe, jutri ti mene. Ne nazadnje nikoli ne veš, kam in po kakšni poti te življenje pelje. In nikoli ne recite nikoli, saj boste morda že jutri vi tam, kjer ste mislili, da nikoli ne boste.

Samomori med šolarji

Samomori so pogosti tudi med šolarji. Prav zdaj smo pred koncem šolskega leta, ko je lahko stiska pri otroku največja. Pomembno je, da se še posebej v tem obdobju s svojim otrokom pogovarjate. Vprašajte ga, ali potrebuje pomoč. Spregovorite o strahovih, ki jih doživlja. Tako se bo otrok počutil slišanega in do določene mere pomirjenega. Saj veste, ko sami ugotovite, da vam nekaj ne bo uspelo tako, kot ste si začrtali, je veliko lažje, če lahko o tem spregovorite že prej, kot če to nosite v sebi do zadnjega dne in se stres veča in veča.

Se pa marsikateri otrok oziroma mladostnik danes zateče k zastraševanju in izsiljevanju svojih staršev. Otrok grozi, da se bo ubil, če ne bo dobil določene stvari, če mu ne bodo dovolili nekam iti, nečesa narediti in tako naprej. Takšno izsiljevanje je preprosto nedopustno. Otroci dobro vedo, da svoje starše s tovrstnimi grožnjami močno prestrašijo in postavijo ob zid.

To vidijo v filmih, nadaljevankah, na spletu in marsikdo tako na napačen način sporoča svojo frustracijo ali željo po tem, da se ga opazi. Saj veste, kako pogosto se dogaja, da otroci v puberteti bežijo od doma z željo po tem, da se jih poišče. Pri tem pa je zelo pomembno, da otroku daste jasno sporočilo, da tega, kar želi doseči z grožnjami, nikakor ne more dobiti. V nasprotnem primeru se bo namreč vzpostavil model in vam bo ob vsakem podobnem položaju grozil.

samomor na pomoč Foto: Thinkstock

Ubil se bom, če me zapustiš!

S samomorom pa ne grozijo samo mladi, ampak tudi odrasli v partnerstvu. Ubil/-a se bom, če me zapustiš! To je stavek osebe, ki je od odnosa odvisna. Oseba, ki tako čuti, je prepričana, da ne zmore iti sama naprej in bo drugega z ustrahovanjem prepričala, kako močno ga/jo ljubi, da si ne želi biti brez nje/njega in da bo zato drugi ostal. Vendar pa je pogosto rezultat prav nasproten.

Nihče si namreč ne želi, ne more in tudi ne zmore biti z nekom pod prisilo. V človeku, ki odnosa zaradi groženj ne zmore zapustiti, čeprav bi to želel, se v takih primerih zaradi frustracije nemoči prebujajo čutenja gnusa, prezira in sovraštva. Do sebe in do drugega. Človek ne more ljubiti pod prisilo. Oseba, ki se ji grozi, v odnosu pogosto ostaja le iz strahu in občutka, da bo kriva za smrt drugega. Dejstvo pa je, da se človek odloča sam in stvari tudi stori sam.

Drugo vprašanje seveda je, kaj se je v nekem odnosu dogajalo. Kako sta partnerja vplivala drug na drugega, a za svoja dejanja je vsak odgovoren sam. Tako kot če se zapleteš v afero, se v to spustiš sam in sam nosiš posledice. Lahko bi rekli, da mora vsak v odnosu sprejeti odgovornost za svoja dejanja! Vedno imamo namreč ogromno različnih možnosti.

Grožnje z umorom

Nekaj drugega je v primeru, ko slišimo: Ubil/-a te bom, če me zapustiš! Ali še huje, ubil/-a bom otroka. To pa so grožnje z umorom, ki jih je treba jemati skrajno resno. Žalostno je, da oseba, ki kljub takšnim grožnjam ne zmore oditi in partnerja zapustiti, osebi, ki grozi, daje vedno večjo moč. Ta ima v rokah pravi mučeniški stroj. Oseb, ki se srečujejo s takšnimi grožnjami, naši državni organi ne morejo zavarovati, zato so povsem nemočne. A nekako se da najti rešitev. Vsak zase. Za drugega je ne moremo podati. Lahko pa jo skupaj s posameznikom iščemo in osebi pri tem pomagamo. Vendar pa si mora oseba pomoč želeti, jo poiskati in biti pripravljena za rešitev tudi marsikaj storiti.

Prav vsi ljudje imamo težave. Težave so zato, da se jih rešuje – in to konstruktivno. Na začetku so vedno videti ogromne, morda nerešljive, a ko gledamo nazaj na že prehojeno pot, se pogosto zasmejimo.   

Življenje gre naprej

Življenje na Zemlji je namreč urejeno drugače. Mati narava nam je v teh primerih ponovno velika učiteljica. Ko se zgodijo še tako grozne in uničujoče naravne katastrofe, kot so cunamiji, potresi, požari, ki za seboj pustijo popolno uničenje tako v vidnem zornem kotu kot tudi v človeških dušah, pa vidimo, da leta prinesejo nekaj novega, morda še lepšega, vsekakor pa drugačnega. Življenje gre naprej. Bilo je takrat, je danes in bo jutri. Zato si je vredno zapomniti, da ko se zaprejo ena vrata, se vedno odprejo druga. Seveda pa jih mora vsak sam poskušati tudi odpirati, da se ena s časom in trudom zares tudi odprejo.

Včasih zaidemo v slepo ulico. A tam ne obtičimo

Življenje vseh nas je vijugasto kot ceste, po katerih se vozimo. Včasih zaidemo v slepo ulico. A tam ne obtičimo. Treba se je ustaviti, prespati, zapeljati tudi malo nazaj, narediti kakšen korak nazaj in oditi po drugi poti. Slepa ali napačna ulica, ki nas ni pripeljala do želenega cilja, ni bila napaka, pokazala nam je, da se je treba obrniti drugam. In ponovno lahko sklenem, da je napaka zares napaka le takrat, ko se iz nje ničesar ne naučimo in jo stalno ponavljamo.

Pred nekaj dnevi mi je nekdo prenesel misel Umremo vsi, zares živijo pa le redki. Zato, dovolite si živeti. Ne nazadnje smo vsi mi samo ljudje.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

2
  • 6fbebi52 / 22.05.2016. ob 10:38

    Vsak posameznik se v življenju kdaj znajde v trenutku, ko bi si želel, da bi lahko kar izginil. Da bi njegovo življenje ugasnilo in bi bilo vsega konec-nič čudnega ob vsej obilici hudobije,hinavščine in škodoželjnosti,ki nas vsakodnevno obkroža zaTo se določeni posamezniki preprosto ZLOMIJO,saj pregovor,da človek ne bi potreboval drv,če bi lahko hudobija gorela,še kako drži!!

  • 6fbebi52 / 08.05.2016. ob 12:17

    Zelo dober članek.Zaradi takšnih oziroma podobnih vzrokov je ženska v Mariboru v obupu tudi izjavila,da se bo vrgla v Dravo!!!

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Svet

Kim izziva Trumpa

5,5
Najbolj brano