Naprej, Italija?

Leto 1994 je bilo obdobje, v katerem se je italijanski politični sistem rušil pod udarci sodnih postopkov, ki so prvič po drugi svetovni vojni razkrili mrežo korupcije in podkupovanja, na kateri je v obdobju hladne vojne temeljila oblast naših zahodnih sosedov. Takrat so Italijani prvič tudi uradno izvedeli, da so se vse njihove stranke nelegalno financirale in prejemale tujo denarno pomoč v skladu z logiko ravnovesja moči, ki je vladala do padca Berlinskega zidu. Američani so podpirali krščansko demokracijo in njene koalicijske partnerje, Sovjetska zveza pa komunistično partijo. V trenutku, ko zaradi spremembe v mednarodnem sistemu logika bipolarne konfrontacije ni bila več aktualna, je v posameznih evropskih državah prišlo do pretresa tudi v notranji politiki. Več kot štirideset let stabilni sistemi so se začeli rušiti. V Italiji so se vrstili številni pripori politikov in poslovnežev, a največji udarec so plačale stranke bolj konservativnega nazora, ki so vse od leta 1946 neprestano vodile državo s podporo "zahoda". V očeh državljanov so bili njihovi člani bolj krivi od tistih, ki jim je bila oblast preprečena. V desnosredinskem političnem prostoru je naenkrat nastal velik vakuum. Berlusconi prikoraka na sceno prvič Nekdanji komunisti, desetletja izključeni iz realnega odločanja in preimenovani v Demokrate, so že čutili, da se njihova zmaga bliža, vse dokler ni na večer, 26. januarja 1994, takratni medijski mogotec Silvio Berlusconi v televizijskem nastopu s pomočjo VHS-posnetka sporočil, da želi vstopiti v politiko. Potem ko je na polotoku že vodil najuspešnejšo nogometno ekipo in ustvaril podjetje z največjim številom zaposlenih, se je prepričal, da mora oblikovati še stranko in jo poimenoval Naprej, Italija! (Forza Italia!). Čez noč je zasedel liberalno-konservativni politični prostor, ki je bil do tistega trenutka popolnoma razklan in zaradi neprestanih udarcev sodne veje oblasti brez vsakršne vizije ali vodstva. Takrat si nihče ni mogel niti predstavljati, da bo Berlusconi tako močno zaznamoval italijansko, evropsko in svetovno politiko naslednjih dvajsetih let. Do danes je preživel skoraj vse napade, a pred kratkim je moral sprejeti dokončno sodbo vrhovnega sodišča, ki ga je spoznalo krivega podkupovanja v poslu, ki mu je pred petindvajsetimi leti v last pripeljal eno največjih časopisnih hiš na polotoku. Izrečena sodba mu bo v kratkem vzela mesto senatorja. Pred dobrim mesecem dni je celotna italijanska javnost napeto čakala, kako se bo razpletla morebitna institucionalna kriza, ki bi lahko nastala, če bi Silvio Berlusconi zaostril tone ali celo izstopil iz vladne koalicije, ki trenutno državi zagotavlja določeno mero stabilnosti v spopadu z gospodarsko krizo. Berlusconi prikoraka drugič Berlusconi je ponovno uporabil televizijski medij, enako kot pred dvajsetimi leti. Povedal je, da pričakuje, da mu bo parlament odvzel poslanski mandat, da pa ne bo rušil vlade, da je v državi potrebna stabilnost in da ne misli izstopiti iz politične scene, ker voditelja ne naredi sedež v parlamentu, ampak glasovi ljudstva. Napadel je del sodnega sistema, ki naj bi spodbijal demokracijo, ostal pa ni dolžan niti predsedniku republike – izvoljenemu z glasovi njegove stranke –, ki mu je med vrsticami dal vedeti, da ga je izjemno razočaral v trenutku, ko zanj ni pokazal razumevanja in ga s pomilostitvijo ni rešil vseh težav. Tako kot v letu 1994 Berlusconi k mobilizaciji kliče vsakega slehernega državljana za boljši jutri. Poudarja, da morajo vsi prevzeti odgovornost za usodo države in se ustvarjalno vključiti v politiko. On, "ki je veliko naredil za Italijo tako na športnem kot gospodarskem in političnem področju" (Berlusconi, 2013), pa je pred dnevi ponovno oživil stranko Naprej, Italija! Nastanek nove stranke je briljantno izpeljan. Od Berlusconija se uradno loči velik del zdaj že bivše stranke Ljudstvo Svobode, v katero so se v preteklosti združile vse desnosredinske politične opcije. Nova Desna Stranka, ki jo vodi sicilijanski populistični odvetnik Angelino Alfano – ki ga je nastavil sam Berlusconi za svojega namestnika v času Ljudstva Svobode – in Naprej, Italija! bosta zdaj volivcem ponudila večjo paleto možnosti. Ena sama velika stranka je prinesla – kot je normalno v demokratičnih volilnih sistemih – precej manj glasov kot skupni seštevek vseh predhodnic. Alfano in Berlusconi – dogovorjena – sta očitno ugotovila, da je nujno treba ponovno napasti politični prostor z različnih zornih kotov, se istočasno pripraviti na naslednje volitve in pa tudi še nekaj časa zagotoviti stabilnost vladi. Berlusconi gre v opozicijo. Prijatelj Alfano – s katerim sta se tudi uradno prijateljsko razšla – pa bo še naprej zagotavljal večino vladi Enrica Lette v parlamentu. Berlusconi ve, da je bolje, da se s krizo še naprej sooča nekdo drug, za lastno politično preživetje pa nujno potrebuje vlogo vodje opozicije. Nikakršna revolucija se ni zgodila v italijanskem političnem prostoru. Vse se nadaljuje po starem. Minilo je 20 let A če se vrnemo k posnetku, ki so ga vse državne televizije povzele pred dobrim mesecem, lahko ugotovimo, da med zadnjim sporočilom in tistim izpred dvajsetih let obstajajo – ne glede na skoraj enako scenografijo domačega okolja, polnega knjig in družinskih slik – številne, pomembne razlike. Kot prvo, govorec je dve desetletji starejši ter – ne glede na obsesijo z mladostnim videzom in bojem proti zakonu narave s pomočjo botoksa in implantacije las – kaže znake utrujenosti in izčrpanosti. Dolžina prvega nagovora je trajala devet minut, zadnji jih šteje 16. Berlusconi je imel v prvem nagovoru neprestano nasmeh na obrazu, v zadnjem se nikoli ni nasmehnil. Leta 1994 je bodoči premier Italijane nagovarjal s pozitivnostjo in jih spodbujal k novemu "italijanskemu čudežu", o katerem v letu 2013 ni več ne duha ne sluha. Besede in govorica telesa so bile pazljivo izbrane v podporo glavnemu sporočilu o popolni nedolžnosti človeka, ki poudarja, da je napočil "čas, da se prebudimo, da postanemo zaskrbljeni, da reagiramo, da dvignemo glas (...) in da se borimo za demokracijo, ki je v nevarnosti". Italijanska ustava ne zahteva, da je premier tudi član parlamenta. Berlusconi gre naprej. Ujet v lastno past, ki si jo je sam nastavil pred dvajsetimi leti, ne more iz igre. Tako kot Faust, ki je sklenil dosmrtno kupčijo, se verjetno vsak dan spomni hudičevih besed: "Samo prvi korak je svoboden ..."