Namesto kruha nam ponujajo opij

Če bi septembra tujec, ki ne pozna lokalne folklore, obiskal Slovenijo, bi dobil vtis cvetoče, napredne države: vsepovsod se gradi, država doživlja preporod.

Namesto kruha nam ponujajo opij

Enake halucinacije povzroča uživanje opija.

Občani Republike Slovenije se lahko nadejajo zavidljivega standarda: že od začetka septembra jim županski kandidati obljubljajo, kako bodo v njihovi občini zgradili vse mogoče pločnike, neasfaltiranih cest ne bo več, vsa športna in kulturna društva bodo dobila svoje dvorane, steze, stadione, vse, kar srce poželi.

V prihodnjem mandatu bodo pometli s korupcijo, na vodilnih mestih bodo samo njihovi pošteni in sposobni strokovnjaki. Želite kolesarsko pot, dializni center ali bazen? Dobili ga boste.

V nedeljo je pač prvi krog županskih volitev.

Igra številk Če županskim kandidatom dovolimo, da nam prodajajo pravljice o svojih občinskih načrtih, dovolite tudi meni igrico s številkami: po zadnjih statističnih podatkih v 212 slovenskih občinah živi dva milijona in še nekaj deset tisoč prebivalcev. V povprečju torej 9.720 prebivalcev na občino.

Odštejmo prebivalce ljubljanske in mariborske mestne občine, ki jih je skupaj okoli 395 tisoč: tako v povprečju v slovenski občini živi 7.850 občanov. Če bi odšteli vse mestne občine (nujen pogoj za mestno občino je deset tisoč prebivalcev), v katerih živi nekaj več kot 700 tisoč prebivalcev, potem v povprečju v vsaki nemestni slovenski občini živi 6.700 prebivalcev.

Seveda mi lahko domoljubi očitajo centralizem in navijanje za Ljubljano, toda če je največji dosežek modernizacije slovenske lokalne samouprave to, da župan ne more biti več državnozborski poslanec, potem se bo ta država ponovno modernizirala šele z reinkarnacijo Marije Terezije in njenega sina Jožefa II.

Čez planke Ta teden smo na našem mediju objavili članek o županih kot novih nosilcih globalne moči. Smernice zahodne parlamentarne demokracije kažejo, da prebivalci zaupajo županom mnogo bolj kot politikom na državni ravni. Zato so tudi v naši neposredni soseski bohotne lokalne strukture.

Pogled čez Kolpo na primer pokaže, da Hrvati, ki jih je približno dvakrat več kot Slovencev, niso skromni pri številu svojih županov: imajo 128 mest, 422 občin in 21 županij, skupno pa z nekaj dodatnimi oblikami občin kar 610 županov.

V Avstriji imajo 2.354 občin. Če bi v vsaki občini živelo enako število prebivalcev, bi to znašalo okoli 3.600 prebivalcev na občino, torej 2,7-krat manj kot v Sloveniji.

V Italiji je 8.100 občin, kar je glede na število prebivalcev precej podobno Sloveniji, saj jih v vsaki v povprečju živi 7.390.

Naši vzhodni sosedje imajo 3.154 občin, v povprečju bi v vsaki občini živelo 3.140 Madžarov.

Ko spregovori državni statistik Kaj pa pomeni 212 županov za prihodnost Slovenije?

Vedno previdni in zadržani statistik Andrej Flajs (uraden naziv: vodja sektorja nacionalnih računov v državnem statističnem uradu) je ta teden prekršil svojo statistično zadržanost in udaril:

‒ ta država bo konec letošnjega leta zadolžena za več kot 30 milijard evrov; ‒ za obresti na svoj dolg bomo letos plačali 1,2 milijarde evrov; ‒ investicije države so večje kot na vrhuncu Pahorjeve politike zadolževanja leta 2009; ‒ investicije pred lokalnimi volitvami in za velike projekte so letos zrasle za vrtoglavih 80 odstotkov, za potrebe lokalnih volitev so tako izničeni vsi učinki dosedanjega varčevanja vlad.

Ali razumete te suhoparne statistične številke? Narod hoče drogo in župani mu jo dajejo! Kar smo privarčevali z različnimi ukrepi in zniževanji, smo letos zagonili za beton. Povsem zakonito, kajti naš institucionalni sistem to omogoča.

Kako slabo nam mora iti, da se bomo odločili za boljše življenje? Da ne bo nesporazuma: županski kandidati se vedejo izjemno racionalno. Svojim volivcem obljubljajo vse, kar ti želijo slišati. Da je to nemogoče izpolniti, je v tednu pred volitvami nepomembno.

Dejstvo pa je, da je Slovenija prerevna država, da bi si lahko privoščila 212 županov, 212 županskih tajnic, 212 fikusov. Slovenija ne potrebuje toliko županov. Slovenija s toliko občinami niti ne more preživeti.

Tako kot je ob ustanavljanju države iz strahu pred enopartijskim sistemom prevladala ustavna ureditev, ki omogoča zgolj koalicijske vlade vsaj štirih strank, s čimer se vzpostavijo mehanizmi izsiljevanja ali blokade, tako je na lokalni ravni prevladala povsem nefunkcionalna policentričnost. Oboje onemogoča spremembe k boljšemu življenju v boljši državi.

Realnost

Kdor je ta teden šel mimo ploščadi pred ljubljansko borzo na Bavarskem dvoru, je lahko videl prizor z zgornje fotografije. Ne, gibanje Occupy ni ponovilo akcije, dijaki in študenti ne protestirajo proti socialni in ekonomski neenakosti. Ta teden je namreč začetek meseca in več kot sto dijakov in študentov v prestolnici stoji v vrsti, da si uredi mesečno vozovnico za prevoz z javnim Ljubljanskim potniškim prometom.

Si predstavljate: vsak začetek šolskega leta, torej septembra za dijake in oktobra za študente, stotine mladih stoji v vrsti, da na okence LPP prinesejo potrdilo o šolanju, na osnovi katerega bodo v šolskem letu kupovali cenejše mesečne vozovnice.

Telekom Slovenije, LPP in MOL so sicer res že v začetku leta predstavili virtualno Urbano in tako omogočili vso funkcionalnost kartice Urbana na mobilnem telefonu, a srednješolci in študentje morajo še vedno stiskati svoje plastične kartice v žepu, čakajoč v dolgih vrstah, da jim njihov status ročno vpišejo na podlagi papirnatega potrdila.

Kajti medtem ko je Apple ta mesec predstavil iPhone6, ki ima čip za brezstično komunikacijo, vključno s plačevanjem, morajo naši dijaki in študenti fizično dostaviti potrdilo o šolanju.

Dolga vrsta dijakov in študentov je resnično spričevalo slovenskih županov: ne zanimajo jih mladi, ki zapravljajo čas v vrsti na Bavarskem dvoru, to državo gradijo na betonu, pločnikih in stadionih! Službe, plače, znanje – to je za slovenske župane drugorazredna tema.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano