Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Samo Rugelj

Četrtek,
11. 9. 2014,
14.37

Osveženo pred

8 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

kolumna Samo Rugelj

Četrtek, 11. 9. 2014, 14.37

8 let, 3 mesece

Nadzorovati otroke ali jim zaupati – to je zdaj vprašanje

Samo Rugelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
Začetek šolskega leta staršem poleg drugega prinese tudi eno od novodobnih "klasičnih" dilem.

In sicer, ali naj se naročijo na t. i. eAsistenta, elektronski pripomoček, ki jim omogoča internetno spremljanje otrokovih ocen ter nekaterih drugih šolskih aktivnosti (morebitne zamenjave šolskih ur, govorilne ure itn.), ali ne. Postavlja se vprašanje, ali naj nadzorujejo svoje otroke ali naj jim zaupajo.

Ampak najprej osebna zgodba.

Nadzorovanje in kaznovanje v "starih" šolskih časih Bil je takšen čas pred približno 30 leti, ko se je zame začel tretji letnik srednje šole, v katerem smo dobili še drugi, izbirni tuji jezik. Nemščine sem se učil že prej, francoščina se mi je zdela strašno težka, zato sem se takrat odločil za ruščino, ki se mi je zdela zelo podobna srbohrvaščini, za katero sem si domišljal, da jo že dobro znam. Pouk v začetku septembra bi se mi moral ravno začeti, ko se je zgodilo nekaj nenavadnega. Na enem od poznopoletnih taborniških izletov sta me popadli nenadna slabost in ostra bolečina v grodnici, za katero se je na zdravniškem pregledu izkazalo, da gre za sepso, nekakšno bakterijsko zastrupitev krvi. Ta je zahtevala takojšnjo hospitalizacijo, saj je imela ta bolezen v tistih časih približno polovični smrtni davek. Naslednje tedne sem ob intravenoznem prejemanju močnih antibiotikov preživel v bolnici, medtem pa so v šoli že spoznavali rusko cirilico, z vse več poguma brali ruske besede in že sestavljali prve stavke. Ko sem se pridružil pouku, je učiteljica ruščine po mojem mnenju naredila veliko napako, saj me je že prvo uro pozvala, naj preberem neko besedilo.

"Le kako?" sem si mislil, saj ne poznam nobene ruske črke. Učiteljica, z ruščino vred, se mi je že v naslednjem trenutku zelo zamerila, na kar sem se v svoji najstniški upornosti in naivnosti odzval tako, da sem ta predmet preprosto začel skoraj sistematično špricati. Pri tem mi je šlo na roko tudi to, da je bila ruščina, kot izbirni predmet, po navadi zadnjo uro pouka, ki sem si jo preprosto odrezal in raje odšel počet kaj drugega. Posledice so se pokazale kmalu. Najprej so bile to neupravičene ure in cvek pri preverjanju znanja, za kar mami nisem nič povedal, potem prvi ukor iz neupravičenih ur, ki sem ga doma "pozabil" pokazati, pa nov cvek, ki sem ga spet zamolčal, pa nov ukor, ki se mi je spet nekako izgubil v zadnjem žepu kavbojk. Sem pa tja sem se udeležil predmeta in poskušal kakšno uro preblefirati v zadnji klopi, a ves čas sem se spopadal z vse večjo notranjo krizo, ki je nisem mogel preseči. Potem pa je nekega popoldneva prišla domov mama, vsa rdeča v obraz. V roki je držala ukor po učiteljskem zboru, ki so ji ga s šole poslali domov neposredno po pošti, da bi se s tem izognili mojemu nezanesljivemu posredništvu. "Kaj pa je tole?" mi je rekla v tisti mešanici jezne razočaranosti, ki je ne bom nikoli pozabil. Vsa resnica je v hipu prišla na dan, sledil je sestanek mame in učiteljice ruščine pri moji razredničarki, na katerem sem se s tremi ženskami resno pomenil o svoji nadaljnji "ruski" usodi.

Nadaljevanje je prineslo postopno izboljšanje in ruščino mi je uspelo spraviti na pozitivno oceno. V četrtem letniku sem si v knjigarni kupil celo nekaj ruskih naravoslovnih knjig.

Ja, to so bili časi brez interneta in mobilnih telefonov, vprašanje za sedanjost pa se glasi: je za to, da se to ne zgodi, zdaj bolje vklopiti eAsistenta?

Nadzorovati? Elektronsko preverjanje otrokovih šolskih ocen, nalog, projektov ipd. ima gotovo tudi kakšne pozitivne (vzgojne) učinke. Staršem omogoča preprosto sledenje otrokovemu napredku v šoli, ocene so vedno shranjene na enem mestu in starši lahko kjerkoli in kadarkoli preverjajo šolsko stanje svojih otrok.

Prejšnja leta je ta elektronska storitev menda delovala tako, da so starši do ocen prišli celo pred prihodom otrok iz šole domov, če so jih učiteljice seveda vestno zapisale, kar je gotovo povzročilo toliko mučnih situacij, da so zdaj naredili tridnevni razmik med otrokovim prejetjem ocene in njenim elektronskim vpisom, ki je potem na voljo staršem. Formalni razlog iz brošure: "Ohranjanje zaupanja med vami in otrokom." Ena od prednosti tega elektronskega asistenta, ki obljublja "prave informacije ob pravem času, ki vam bodo koristile pri vzgoji otroka", je po besedah učiteljev ta, da starši zdaj na govorilne ure in roditeljske sestanke prihajajo pripravljeni, že seznanjeni z otrokovimi ocenami, zaradi česar se z učitelji bolj pogovarjajo o rešitvah in o tem, kako ocene izboljšati, kot pa da tam presenečeno ugotavljajo, kako za vraga se je to zgodilo. Seveda pa po moji oceni take elektronske asistence s svojim osnovnim poslanstvom, ki staršem omogoča nadzorovanje otrok, v sebi skrivajo tudi kar nekaj pasti.

Zaupati? Starši z odločitvijo, ali bodo to storitev uporabljali ali ne, odgovarjajo na eno ključnih dilem v svojem odnosu do svojih otrok – jim bodo zaupali pri njihovem odraščanju ter skrb za njihove šolske, posledično pa tudi druge reči vse bolj prelagali na njihova pleča ali pa bodo pri njihovem šolanju kot soodgovorni vztrajali še naprej ter na ta način najbrž zavirali tudi njihovo čimprejšnje in zelo koristno osamosvajanje? Tudi tridnevni zamik pri obveščanju staršev o otrokovih ocenah otrokom dejansko ne omogoča, da bi lahko sami upravljali s svojo šolo in da bi lahko morebitno slabo oceno v tednu ali dveh samoiniciativno popravili ter potem starše o tem zgolj obvestili v slogu: "Ti, zadnjič sem sicer dobil trojko, ampak sem jo danes že popravil s petico!" Ta elektronski pripomoček je seveda eden zadnjih krikov internetne mode, ki staršem olajšuje "upravljanje" z otrokovo šolo, a jih hkrati na nek sublimen način tudi odtujuje od svojih potomcev.

Namesto osebnega stika vzpostavlja elektronskega, vsakodnevno popoldansko družinsko druženje, v katerem naj bi se starši iskreno zanimali za otrokov celovit razvoj, od čustvenega in osebnostnega do šolskega, pa prestavlja v sfero odtujenega sodobnega sestankovanja, pri katerem vsak od udeležencev gleda v svojo elektronsko napravo, na kateri preverja ocene in vpisuje komentarje ter nadaljnje načrte. Iluzorno je namreč pričakovati, da si bodo starši kaj v zvezi z otrokovimi ocenami in šolo na splošno še vedno zapomnili sami od sebe, torej v svojem srcu in glavi, če imajo vse napisano in zabeleženo na pametnem telefonu.

Sklep Moja srednješolska "ruska" avantura me je sprva zagrenila, a hkrati mi je razreševanje te težave v nadaljevanju pomagalo k trdnejšemu dozorevanju. Srednjo šolo sem uspešno končal, v poznejši enoletni vojski sem to precejšnjo srednješolsko neumnost ponotranjil in se odločil, da se kaj takega ne sme več zgoditi. In res se ni – kar me ni ubilo, me je okrepilo! Zaupati otrokom v njihovih šolskih zadevah zato včasih pomeni tudi to, da kdaj pa kdaj nastanejo nepredvidene težave. Vendar pa je ravno njihovo (samostojno, včasih pa tudi skupno) razreševanje ključ do otrokovega osebnostnega razvoja in iskrenega odnosa s starši. Zato svojih treh otrok ne bom nadzoroval z nobenim elektronskim pripomočkom.

Ne spreglejte