Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Samo Rugelj

Torek,
10. 3. 2015,
20.40

Osveženo pred

8 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Torek, 10. 3. 2015, 20.40

8 let, 3 mesece

Nadzorovanje in mižanje v javnem sektorju

Samo Rugelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2
Slovenijo te dni upravičeno razburjajo gigantski honorarji, ki so jih dobili in jih še dobivajo razni univerzitetni profesorji, nekateri so (bili) tudi visoki državni funkcionarji.

V žarišču so konkretni posamezniki, prejemniki tega denarja. To je po mojem mnenju preozek pogled, saj gre, ob nedvoumni osebni odgovornosti neposredno vpletenih, le za vrh ledene gore. Pojasnil bom, zakaj mislim tako. Eno od ključnih pravil v našem javnem sektorju je, da skoraj vse, kar narediš, podpišeš ali odločiš, pregleda še nekdo drug, ki je na višji, včasih pa tudi na nižji funkciji. Vedno je vključen še kdo drug. Formalnega nadzora je torej več kot dovolj. Naj to pojasnim na dveh preprostih primerih. Odločanje in potrjevanje v javnem sektorju Pred nekaj meseci sem zasedel mesto v svetu Slovenske kinoteke. Ta svet ima razne pristojnosti, med drugim mora svoja soglasja ali pa potrditve dati tudi h konkretnim odločitvam drugih organov. Nazadnje je bilo to v primeru, ko se je iztekel mandat enega od kinotečnih zunanjih sodelavcev, urednika revije Ekran, in je bilo treba poiskati novega urednika. Postopek je bil takšen. Kinoteka je objavila razpis za novega urednika, nanj pa so se prijavili kandidati. Ustrezno sestavljena komisija je pregledala prispele prošnje (prvi nadzor), s primernimi kandidati so pogovore opravili člani sveta revije Ekran, ki so izbrali po svojem mnenju najprimernejšega kandidata (drugi nadzor), z izborom se je moral strinjati tudi direktor kinoteke (tretji nadzor), nazadnje pa smo ga morali potrditi še člani sveta kinoteke (četrti nadzor). Če upoštevamo, da gre za razmeroma majhno funkcijo razmeroma majhne državne institucije, ki je samo deloma vezana na javni sektor, in če izvzamemo prvi nadzor, ki je zgolj pregledoval ustreznost prošenj in izpolnjevanje pogojev kandidatov, lahko vidimo, da gre že pri tem za nadzorni sistem na treh ravneh. Ali pa drug primer. Odločanje in potrjevanje v javnem sektorju Pred nekaj leti sem kratek čas preživel v Slovenskem filmskem centru (SFC), instituciji, prek katere se izvaja izbiranje in sofinanciranje nacionalnih filmskih projektov. Tudi tu je bilo veliko nadzorov. Ko je upravičenec do sredstev SFC poslal tako imenovani zahtevek za izplačilo, ki je temeljil na predhodni, od mnogo prejšnjih nadzorov potrjeni pogodbi, je šel ta zahtevek v obdelavo. Najprej ga je pregledal referent, ki je bil zadolžen za to pogodbo (prvi nadzor). Potem ga je pregledala računovodkinja, ki je bila zadolžena za izplačila (drugi nadzor). Potem so ministrstvu za kulturo napisali predlog za izplačilo tega denarja SFC, podpisati ga je moral direktor (tretji nadzor, kratek čas sem funkcijo vršilca dolžnosti direktorja opravljal jaz). Potem so zahtevek poslali na ministrstvo za kulturo, kjer ga je pregledal še tamkajšnji referent, ki je bil zadolžen za to filmsko institucijo (četrti nadzor). Potem ga je (najbrž) pregledal še tisti, ki je neposredno izvedel izplačilo ministrstva za kulturo Slovenskemu filmskemu centru (peti nadzor). Takole na hitro je to zadevo pregledal in potrdil nadzor na od štirih do petih ravneh. Poleg tega nad delom SFC, podobno kot na kinoteko, vzporedno bedi še njegov svet. Iz tega dvojega je jasno vidno, da je v naš javni sistem vgrajenih več kot dovolj varovalk. Podoben nadzor imajo tudi profesorji in šefi fakultet ter drugi. Nadzirajo jih vsi od pripadajočega ministrstva do računovodkinj, ki knjižijo in izplačujejo denar. Zakaj in kako so torej pregorele vse varovalke v primeru teh gigantskih izplačil? Odgovor na to vprašanje bo najbolje dal še zadnji filmski javni primer, ker te pač najbolje insajdersko poznam. Sistemsko vzdrževanje takega stanja Ko sem prišel na SFC, ki je bil takrat še nova institucija, preurejena iz prejšnjega Filmskega sklada, sem imel možnost spoznati, na kako bizaren način so poprej producenti upravičevali porabo javnega denarja. Eden od lepih primerov je bil na primer ta, da je bil strošek zgolj za promocijo kakega slovenskega filma tudi po nekajkrat višji od vsega poznejšega prihodka tega filma. Šlo je torej za povsem neposlovne in neproduktivne finančne odločitve, ki jih vsekakor ne bi bilo, če bi vključeni upravljali svoj denar, kar je potrdila tudi revizija, ki sem jo naročil. Ko sem izsledke revizije predstavil novoustanovljenemu svetu in predlagal sankcije proti tem, ki so takole, po mojem mnenju, zlorabljali javna sredstva, so se temu izmaknili in sprejeli nedoločen sklep, da se take stvari v prihodnosti ne bi smele več dogajati. Še več; prav ta svet je nekaj mesecev pozneje za direktorja izbral človeka, ki je bil eden od šampionov tovrstnega meglenega poslovanja. Ker so producenti kar tekmovali v tem, kdo bo oddajal bolj nepregledno dokumentacijo, sem ob odhodu iz te institucije novemu direktorju (ki to funkcijo opravlja še zdaj) zapustil sklep, po katerem bi moral v določenem času narediti pregleden pregled proračunov za slovenske celovečerne filme preteklih let ter potem enako pregledne proračune voditi tudi naprej. Tega ni naredil. Ko se je lani tak čas, torej skoraj tri leta po njegovem nastopu funkcije, spet razvnela medijska razprava na te teme, sem ga trikrat javno pozval, naj naredi, kar mu je bilo naloženo. Nič se ni zgodilo. Nobena od nadzornih institucij od sveta SFC navzgor se na to ni odzvala. Nobena ni sprožila postopka, ki bi pripeljal do končne vzpostavitve legitimnega stanja. Nadzora, tako formalnega kot tudi zunanjega, medijskega, je (bilo) torej dovolj. Težava je v tem, da jasni izsledki nepravilnosti niso vodili do nobenih občutnih sprememb. Sklep To pa je tudi odgovor na to, zakaj so (tudi) v zadnjem primeru gigantskih honorarjev pregorele vse varovalke. Niso pregorele. Ta izplačevanja in podobne reči so, poleg osebno neposredno vpletenih in odgovornih, namreč tolerirali tudi vse nadzorne institucije in organi.

Ne spreglejte