Na morju s taščo

Foto: Bojan Puhek

"Bojan, zakaj ješ banano? Zdaj pa ne boš mogel kakati," je zgroženo dejala tašča nekaj čez sedmo uro zjutraj.

Star sem 35 let, toda na morski konec tedna s taščo te ne pripravi nobena šola, nobena ulica in noben nasvet. Vse, kar lahko storiš, je, da vzdržuješ vljuden nasmešek in upaš na najboljše ter, seveda, vmes kaj popiješ.

Konec tedna na morju s taščo – ne glede na to, ali ga preživiš v 300 kvadratnih metrov veliki vili ali dvometrski prikolici – obdaja približno enaka avra kot vikend zapor na Dobu. Gre za edini dve obliki konca tedna, ob katerih človek neizmerno ceni ponedeljek.

Tega sem se zavedal že na mali petek (beri v četrtek), a sem zaradi nebrzdane ljubezni do svoje žene in prestolonaslednika stisnil zobe in sklonil glavo ter si začel tiho recitirati mantro, ki jo imam sicer rezervirano za trenutke, kot je kolonoskopija ali odvzem krvi. "Saj bo hitro, nič ne boš čutil, pomisli na Hello Kitty."

Do prvega "sparinga" ni trajalo dolgo. Približno tri sekunde po tem, ko sem stopil iz avta, je bil precej jasnih in glasnih pomislekov deležen moj način parkiranja. Čudežna moč Hello Kitty je popuščala kot moč denarnice dva dni po plači.

Foto: Thinkstock

Malce za menoj je prispela taščina hči, torej moja žena, ki sem je sicer vedno (precej) vesel. A noben trenutek se ne more primerjati s tistim, ko sem z enim pogledom dal vedeti, da se je dimenzija počitniške prikolice v preteklih dveh urah zmanjšala za 80 odstotkov.

Tašča "doma" ni isto kot tašča "na morju"

Moja čudovita madame se vztrajno drži poročnega vodila "v dobrem in slabem", a v senci postave, ki jo je vzgojila, pogosto ostane razorožena. Tokrat je poskrbela za dodatno negotovost, saj je sporočila, da bomo njeno "obermati" vzeli tudi na dnevni izlet s čolnom. V upanju na razburkano morje sem pozdravil novico s kislim navdušenjem in se zatekel na plažo, kjer sem v lotosovem položaju dihal tako globoko, da mi še danes ni treba soliti hrane.

Jutro je bilo v znamenju iskrene in iskrive skrbi za razigranost mojega metabolizma iz uvoda, ob kateri sem spoznal, da sem lahko srečen, da nisem bil hkrati še podojen in previt.

Naj dodam, da tašča "doma" ni isto kot tašča "na morju", saj drugo pušča prostor za kopico zelo zanimivih okoliščin, kjer na dan privrejo še tako skrite kulturne in generacijske razlike. Plaža je ena takih.

V povprečno zdravem odnosu človek taščo načeloma vedno vidi oblečeno, saj si drugega sploh ne želi. Na morju včasih nepreudarna ocena trenutka ali pa zgolj zelo osamljena plaža poskrbi za nasprotno. To so dolgi trenutki, ko z ukrivljenim vratom gledaš stran s tako intenzivnostjo, da te morata k sebi spraviti dva kiropraktika.

Trenutki, ko začneš ceniti tiste male stvari – neznani madež na brisači, galeba, ki pluje po vodi. Trenutki, ki jih je v našem primeru galantno, a nenamerno rešil "bavarski Winnetou", nemški nudistični upokojenec. Ta je svojo razgaljenost kronal s slamnatim klobukom, iz katerega so pokončno prodirala številna ptičja peresa (to je bila seveda edina pokončnost na naključnem junaku).

S taščo na čolnu

A niti psevdonudistični vložki človeka ne pripravijo na skupno guganje na čolnu, kjer gravitacija ne pozna izjem. Predstave o navtičnem skoku na bližnji otoček so zelo različne, kar se je izkazalo že med pripravami. Medtem ko smo nekateri segli po brisači, so drugi pakirali bolj zavzeto kot Krištof Kolumb pred famozno čezoceansko plovbo. Seveda smo vzeli tudi limonado, da ne bi kdo na tej epski plovbi morda dobil skorbuta.

Mojo pot do pomola so vsi, ki sem jih srečal, pospremili z resignirano usmiljenim pogledom, kot da hodim zadnjo pot do električnega stola.

Za malce več veselja smo poskrbeli s kobacanjem na plovilo. Dejstvo je, da tudi jahta, ki jo premore zgolj kakšen Abramovič, ni dovolj velika za tovrstne izlete. Izkušnje so namreč pokazale, da komentarji glede načina in hitrosti vožnje pri navtičnih podvigih ne ostanejo na celini. Nasprotno, na gladini morja dobijo dodaten zagon.

Valovi so bili dovolj neusmiljeni, da so v globino vode romala sončna očala moje žene, medtem ko so vsi potniki in potnice ostali na varnem.

S taščo na otoku

Samotni otok je bil prijeten, predvsem zelo prostoren. Ure so minevale v znamenju neusmiljeno močnega sonca in nebrzdane verbalne inkontinence gostje dneva. Prostornost otoka je seveda pustila precej svobode za izbiro načina sušenja kopalk, kar je prispevalo k temu, da je bližnji grm hitro postal mavrične barve. Isti kos mode za na plažo – nedvoumno poimenovan Taščina skrivnost (nobene povezave z Victorijino) – je prispeval tudi k nepričakovano podaljšani poti nazaj, saj smo se, da bi se izognili popolnoma pobesnelemu črnemu trgu s kopalkami, po pozabljeni par vrnili kljub razburkanemu morju.

Foto: Thinkstock

Tašče je treba ljubiti

Tašče so zanimiva in neizogibna bitja. Kdorkoli ima (vsaj eno) ženo zmerne starosti, ki ni nastala kot posledica spontanega samovžiga, ima tudi taščo. Tisto najbolj večnamensko in najbolj neizogibno sorodnico, ki opravlja delo najboljše kuharice in varuške na svetu, hkrati pa občasno in povsem brez truda bogato prispeva k družinskemu cirkusu.

Tašča je kot dohodnina – veš, da bo gotovo prišla, samo ne veš, kdaj in kako intenzivna bo bolečina.

Tašče so paradoksalna bitja, ki se jih drži slab ugled. V zgodovini so jih primerjali s celo vrsto besnih zveri (zmaj se v tem kontekstu pojavlja še posebej pogosto). Neki modrec je nekoč dejal, da je človekova vest kot tašča, ki pride na obisk in nikoli ne odide.

A tašča ni zgolj ženina mati, je tudi najbolj točen pokazatelj tega, kaj lahko pričakujemo od žene, ko jo bo začel neusmiljeno najedati zob časa.

Tašče je kljub mnogim bojem treba imeti rad, saj to pomeni, da imamo radi svojo ženo prihodnosti.