"Mussomeli, go home!"

Ker gre za prvi obraz in glas Solidarnosti, tj. stranke v ustanavljanju, ki se bo skušala na naslednjih volitvah prebiti v parlament, si stvar vsekakor zaluži malce več pozornosti. Vprašanje torej je, zakaj so se gospodu tako zamerile ZDA?

Ker je Pirjevec v teh krajih znan predvsem kot zgodovinar, je vse skupaj bržkone treba vzeti v nekoliko širšem kulturno-zgodovinskem kontekstu. Dejstvo je, da gospod prihaja iz generacije, ki se je kritično mojstrila s kritiko socrealizma. Gre za Stalinovo doktrino, skrajno sovražno do vsega, kar je dišalo po modernizmu, po kateri so se morali vsi kulturni ustvarjalci, t. i. "inženirji duš", spremeniti v nekakšne "slaščičarje", ki s svojimi deli razveseljujejo delovno ljudstvo, mu kažejo, v kako lepem svetu živijo itd. Stvar je bila kajpada v nekem obdobju zelo aktualna tudi v SFRJ.

Najbolj znani izdelek socrealizma je brez dvoma epski film sovjetskeg režiserja M. Čiaurelija Padec Berlina. Mimogrede, Stalin je najel celo "protiljudskega skladatelja" Šostakoviča, da je zanj napisal glasbo. (Škoda, ker se ni raje odločil za Prokofjeva, še enega "protiljudskega skladatelja", saj je bil ta na področju filmske glasbe brez dvoma boljši – namreč boljši v smislu občutka za dramatičnost dogajanja.) Film kaže svet, v katerem ljudje v tisku ne berejo o škandalih raznih zvezd, ki so slavne zaradi tega, ker so pač slavne, pač pa o najnovejših podvigih požrtvovalnih proletarcev – najboljši delavci dobijo najboljše ženske, Stalinova odlikovanja, slike in avtograme, vmes pa mimogrede še premagajo nemško armado in razrušijo Berlin. Skratka, film kot tak ni nič posebnega, podobne stvari so snemali tudi v hollywoodskih tovarnah tistega časa. (Posebna oz. izstopajoča je morda zgolj stilizacija Stalinovega lika.)

Ob tem je najbrž treba vsaj omeniti, da se je v SFRJ v nasprotju s pričakovanji kazalo razmeroma malo sovjetskih filmov (vsaj v 80. je bilo tako). Včasih je bilo kaj od Tarkovskega, Paradžanova, morda še koga, medtem kot je na drugi strani delovno ljudstvo konzumiralo ameriško produkcijo v praktično neomejenih količinah. Brez težav si videl npr. Rambovo pustošenje po Afganistanu, nisi pa mogel videti sovjetske refleksije tega dogajanja. Toliko o ideološki indoktrinaciji oz. pranju možganov.

Ameriška kulturna hegemonija je bila potemtakem v Sloveniji prisotna že dolgo pred osamosvojitvijo. In ne glede na to, kako kdo gleda in ocenjuje zdajšnje Pirjevčeve soborce – od Štrajna pa do Vidmarja –, resnici na ljubo je treba priznati, da so bili ti ljudje v 80. vse kaj drugega kot protizahodno razpoloženi.

Za Evropo je v tem kontekstu gotovo nadvse ponižujoče dejstvo, da ko se danes srečata nemški in španski državljan mlajše generacije, se po vsej verjetnosti težko pogovarjata o Goetheju, Cervantesu, Beethovnu itd. Tema pogovora so lahko Sopranovi, Seks v mestu, Lady Gaga itd. Torej ameriška popkultura. (Verjetno ne bi bilo slabo, če bi se ob tem kdo vsaj malce zamislil.)

Ampak najbolj zanimivo pri vsem skupaj pa je to, da ko danes bereš resne kritike popularne kulture – in pri tem so mišljeni skoraj izključno ameriški, nemški in francoski avtorji –, te neverjetno spominjajo na kritike socrealizma (plehkost, nekritičnost, površnost …). Prosti trg je torej iz kuturnih delavcev, teh "inženirjev duš", ustvaril "slaščičarje". Metode so morda res različne, so pa zato rezultati osupljivo podobni.

Američanom gre v zadnjem času samo še na slabše. Danes niti poklic kriminalca ni več tako spoštovan, kot je bil nekoč. Če je bil v Botru to še nekdo, ki je zbujal strahospoštovanje, ki ni veliko govoril, saj je vse povedal s svojo pojavnostjo, potem je pri Sopranovih njegov naslednik že v tako bednem stanju, da potrebuje terapevta in kup tablet, da se za silo spravi k sebi. Tega osebka se ne bojijo več niti otroci. Še več, ti novodobni kriminalci so postali predmet posmeha vsega sveta. Skratka, ko ti gredo vsi sposobni kriminalci v politiko in gospodarstvo, je pravzaprav samo še vprašanje časa, kdaj bo država dokončno propadla.

Ali je Mussomelija potemtakem res treba poditi domov? No, do zdaj je bil deležen že kar nekaj ostrih kritik. Ampak kaj pa če težava sploh ni v njem? Kaj pa če je težava v slovenskih politikih? Se pravi, če se gospod pogosto počuti nenavadno domače, je to lahko tudi zaradi tega, ker se giblje v nenavadno "domačijskem" okolju. Ljudje njegovega ranga se običajno znajo prilagajati različnim situacijam. Skratka, kaj pa če je težava v tem, ker mora slovenskim politikom dobavljati Obamove slike, avtograme in kodre las?