Ponedeljek, 21. 1. 2019, 4.00
5 let, 3 mesece
kolumna
Miha Mazzini: Reševanje goljufa Kobala
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
134
Boris Kobal je za delo Profesionalci espe prejel 13 tisoč evrov bruto.
Javni odziv na Kobalovo krajo in goljufijo je povsem natančno pokazal vzroke trenutnega stanja v državi. Dobili smo jasno sliko, kje smo, kakšni smo in kaj nas čaka v prihodnje.
Če ste morda počitnikovali na Marsu in vesoljski agenciji niste doplačali za internetno povezavo, naj ponovim dejstva po korakih:
- Gledališče Celje leta 2017 razpiše natečaj za izvirno slovensko dramo. Nagrada je denarna in načeloma zmagovalca tudi uprizorijo – torej govorimo o finančnem prihodku v rangu 20 tisočakov (kar je za kulturniške kroge veliko denarja).
- Boris Kobal pošlje delo Profesionalci espe in javno razlaga, kako je dobil idejo (vir). Zanimivo, Kobal ne zmaga, torej ne dobi nagrade, a ga uprizorijo – zmagovalca pa ne! To veliko pove o njegovem statusu. Dobi 13 tisočakov honorarja.
- Predstavo naštudirajo in začnejo igrati. Zakupljena je že precej vnaprej. Kaže, da se bo za Kobala vse končalo kot v pravljici.
- A na začetku letošnjega leta Beneško gledališče začne igrati igro Glauna vaja, prevod igre La prova generale, ki jo je napisal Aldo Nicolaj (vir). Kar nekaj obiskovalcev je seveda tudi iz Slovenije.
- Eden od obiskovalcev doživi silovit občutek deja vuja – pa saj je igro gledal že v Celju! Obvesti upravo celjskega gledališča.
- Uprava primerja igri in ugotovi, da je Kobal dodal cele štiri (4) vrstice (vir, po 1:52), s čimer je dosegel rekord po komercialni učinkovitosti pisanja – za vsako izvirno vrstico je torej dobil 3.250 evrov honorarja.
- Gledališče piše Kobalu in zahteva pojasnilo.
- Kobal odgovori zelo kratko in suhoparno, češ da bo on uredil z Nicolajem, in dvakrat ponovi, da naj zadevo rešijo po mirni poti, predlaga na štiri oči. Celoten njegov odgovor preberite tule. S tem torej svojo krajo in goljufijo prizna.
- Ker Beneško gledališče uprizarja isto igro kot celjsko, je Kobalovo sugeriranje, naj zadevo rešijo tiho, zaman. Prej ali slej bo nekdo obvestil novinarje. Upraviteljica Slovenskega ljudskega gledališča Celje Tina Kosi mora v javnost in sprožiti uradne postopke.
Odzivi
Ne gre torej zgolj za plagiat, marveč predvsem za goljufijo s pridobljeno premoženjsko koristjo. Odzivi po družbenih omrežjih so bili siloviti in dolgotrajni. A presenečenje, ki bi kakšnega Skandinavca zvrnilo na tla: Kobalovega dejanja ljudstvo ne obsoja, marveč ga velika večina jemlje v bran, prav po referendumsko se postavlja na njegovo stran in ga opravičuje.
Upraviteljica Slovenskega ljudskega gledališča Celje Tina Kosi je sprožila uradne postopke.
Vaši - naši
Najprej izločimo del občinstva, ki je tokrat celo manj zastopan, kot sem si bil mislil: linija naši - vaši. Saj veste, "vsi komunisti kradejo" in podobno. Črno-bel pogled na življenje je pač velika poenostavitev možganskega dela in vsak jo lahko zapopade. Karkoli naredijo naši, je dobro, kar naredijo vaši – je slabo. Tako je jasno, da ti ljudje Kobala obsojajo, a ne zaradi tega, kar je storil, marveč zato, ker je "njihov". Če bi bil naš, bi ga zagovarjali.
V resnici se nepoštenjaki vseh vrst prav nič ne ozirajo na strankarsko pripadnost, povsod jih je dosti. Obenem pa tako stališče pomeni, da lahko vnaprej računajo, da bodo imeli podporo pri svoji strani, kar jim da krila. Če skupnost razpade na dva dela in ta dva nimata vgrajenega samoočiščevanja gnilih delov, potem dobite naši-vaši koruptiven raj.
Moralni relativisti
Številčno najmočnejši so bili odzivi moralnih relativistov. "Dobro, ukradel je dramo, saj nekdo drug je pa ukradel milijon!" "Kaj pa banke?" "Kaj pa divje privatizacije?"
Pri tem bi najprej povedal, da je Kobal pač divje sprivatiziral tisto, do česar je imel dostop, torej do tujega besedila. In pobral je toliko, kot je pač lahko. Moralni in pravni okvir teh dejanj je povsem enak.
Biblija moralnih relativistov je seveda Cankarjeva črtica Skodelica kave, ki smo se je morali njega dni učiti na pamet. Sploh začetek, v katerem so vsi grehi enaki, od uboja do glasnega srebanja čaja.
Zanimivo, ko sem nekoč na predavanju celo uro poslušal moralne relativiste, sem jim zastavil naslednje vprašanje: izbrati morate sopotnika za potovanje. Boste raje izbrali serijskega morilca ali nekoga, ki sreba čaj? Vsi so izbrali drugega. V realnosti se torej moralni relativizem hitro neha.
Če so vsi grehi enaki in če srce tako ali tako vse obsodi, kot pravi Cankar, potem je vse ena sama sivina in vsak lahko počne, kar hoče. Potem kraje niso kraje, posilstva niso posilstva in tako dalje. A skupnost s pravilom, da ni pravil, ne more obstati.
Pri Kobalu je šlo za načrt, ki je zahteval dosti časa in priprav, med katerimi bi si lahko vmes premislil, in ko so ga odkrili, je poskušal zadeve še naprej urejati na štiri oči, brez kesanja in opravičila.
Dobrosrčne matere
Kako me ni sram, mar ne vem, da je obsojanje človeka v težavah nehumano dejanje, so mi zastavili vprašanje. Hm, kot kažejo dejstva, se je Kobal v težave spravil povsem sam – in ker je odrasel in opravilno sposoben, mu je bilo jasno, v kakšno nevarno igro se podaja, koliko možnosti ima in kakšne bodo posledice.
Na drugem mestu po številu zagovornikov so torej tisti, ki iščejo opravičila. "Spozabil se je, revež." "Zaneslo ga je." "Naj prvi vrže kamen, kdor je brez greha." "Kdor dela, tudi greši." Ne morem več prepisovati opravičil, ker bom bruhnil. Pri Kobalu je šlo za načrt, ki je zahteval dosti časa in priprav, med katerimi bi si lahko vmes premislil, in ko so ga odkrili, je poskušal še naprej urejati na štiri oči, brez kesanja in opravičila.
Spletne dobrosrčneže spremljam že leta. Ni dejanja, za katerega ne bi našli razumevanja. Duhovnik zlorabi otroka in dejanje na sodišču tudi prizna. Ni problema. "Preveč hitro sodimo vsevprek in nekoga kar ožigosamo za pedofila, čeprav sploh ne vemo, kaj se je dogajalo. Če eno dejanje, en greh naredi župnik, vsi zelo hitro udarijo po njem z vsemi topovi, če bi to naredil nekdo drugi, bi šel dogodek zelo hitro mimo. Koliko takega se dogaja v življenju!"
Dodajam: "Takle imamo. Kaj čmo?"
Poznavalci
Neverjetno, koliko Slovencev se spozna na umetnost, in to do dlake natančno! In koliko od njih je postmodernistov! Saj je Picasso tudi ukradel tisti dve črti, pa Shakespeare cel prizor itd.
Gre seveda za umetnostno obliko moralnega relativizma, češ, saj to vsi počnejo.
Citiram slovenskega režiserja in bralce opozarjam, da ne gre za izpoved o njegovi karieri, marveč oceno Kobalove kraje: "Mimogrede: Retrogardizem - državna umetnost - v post/postmodernizmu je umetniška kraja ontološko zanikana ... bolje ukradeni ponaredki kot slabi originali."
"Poznavalka dramatike Tea Rogelj pravi, da enoznačnih meril za ugotavljanje plagiatorstva ni".
Stanovski kolegi
Zgovoren je molk slovenskih dramatikov in pisateljev. RTV Slovenija, ki je Kobalu omogočila transformacijo iz duhovitega satirika v brezzobega komedijanta, je seveda krenila v opravičevanje, ki združuje zgoraj naštete metode. V članku so navedli vse mogoče razloge, zakaj Kobalova goljufija ni nič posebnega; že v podnaslovu: "Poznavalka dramatike Tea Rogelj pravi, da enoznačnih meril za ugotavljanje plagiatorstva ni." Štiri dodane lastne vrstice v povsem tuje delo niso jasno merilo, kdo je avtor in kdo tat?
Gospa Rogelj, predstavnica stroke ter Kobalovih kolegov in kolegic, na plan prinese seveda tudi Shakespeara, češ, saj je "ponavljal zgodbe, ki so jih drugi avtorji že obdelovali". Nedvomno, saj po kriteriju C. Bookerja obstaja na svetu samo sedem izvirnih zgodb. Kakšno zvezo ima to s Kobalovim podlim načrtom?
Za povrhu, če opravičujemo tisto, kar se dogaja danes, s standardi 16. stoletja, potem naj si gospa Rogljeva omisli operacijo, kot je je bil deležen Samuel Pepys: kirurg je razprl pipec in ga zasadil v Pepysovo ledvico ter brez narkoze po njej iskal ledvični kamen.
Če v medicini danes na srečo ne delamo več tako, obveščam gospo Rogljevo, da je tudi stališče do avtorstva napredovalo.
Molk stanovskih kolegov bo imel hude posledice: ljudstvo tako ali tako misli, da je pisanje nekakšen hobi, kjer nekaj tipkaš, malo prepišeš in kopiraš, brez truda in dela, zdaj pa je Kobal to tudi dokazal. In ker ste tiho, dragi kolegi in kolegice, boste še večkrat poslušali ministra Počivalška, ki vam bo govoril, da kdor ne dela, naj ne je.
Iskalci pomembnih tem
"Je pa ta trenutek v Sloveniji najmanj 29 bistveno bolj pomembnih tem, ki se tičejo praktično celega naroda, o katerih se pa nič ne piše." Tovrstnih izjav je bilo tudi kar nekaj in ne, ne strinjam se – ena najbolj izpostavljenih slovenskih javnih oseb in TV-zvezd je lagala, kradla, goljufala ... Mi pa naj gledamo proč in iščemo koga drugega? Zakaj?
Ljudem, ki iščejo pomembnejše teme, sem sledil in preveril njihove naslednje objave. Večinoma je šlo za fotografije kosil ali mačkov. Zdaj pa ne vem dobro, a so to te pomembnejše teme? In kaj bi skupnost morala ukreniti zaradi njih?
Optimisti
"Gre za eksperiment." "Gre za umetniško dejanje." "Kobal bo vse pojasnil." "Na tihem mu je tisti Italijan vse dovolil." (Zelo na tiho, saj je Nicolaj že nekaj časa mrtev.)
Vsekakor.
"Ni kriv, dokler se krivde ne dokaže na sodišču." Seveda drži, a v sistemu krivde.
Krivda in sram
Dva sistema držita skupnost skupaj: eden je pravni, ki ugotavlja krivdo, in drugi tisti, ki ga regulira sram. Slovencem so pravni sistem vedno prinesli tujci, od Avstro-Ogrske do komunistov iz Beograda. Zato ga dojemamo kot tujek, ki nas ne zadeva in do katerega smo sovražno nastrojeni. Skratka, nihče od nas ni za nič nikoli kriv.
A skupnosti lahko mirno obstajajo brez pravnega sistema, če jih uravnava nepisani sistem sramu, torej tega, kaj je častno in kaj sprevrženo.
Ker smo vedno morali nategniti okupatorje, so naši mitski junaki tihotapci in rokovnjači, zato je naš sistem sramu zelo tenko namazan.
Ljudje načeloma ne ločijo med sistemoma krivde in sramu. Lep primer sem videl v neki slovenski oddaji o predragi zdravstveni opremi, ko so novinarji šli na sever, v Skandinavijo, spraševat nekega direktorja za bolnišnično nabavo in se je možakar le čudil, češ, če začne mahinirati, ga bo družba izločila, kakšna sramota bi to bila! Pri tem ga je novinar spraševal o kaznih, torej o pravni grožnji, kar samo pomeni, da Skandinavce sistem sramu bolj ovira pri kriminalu kot sistem kazni.
Skupnost tam lopove torej izloči, pri nas pa zanje išče opravičila. Zato pač nismo ne Skandinavija in ne Švica.
Odgovornost
Stavek, da ni kriv, dokler se mu tega ne dokaže na sodišču, ki sem ga za Kobala bral večkrat, seveda drži, a v sistemu krivde. V sistemu sramu pa smo zanj že našli opravičilo. Stavim, da ta trenutek nekdo treplja Kobala po rami, stari, dobro si jih nategnil.
V čem je problem, da sistema uravnavanja s sramom ne upamo sprožiti? Ker mora nekdo vstati in reči, ej, storil si slabo delo! In preostali člani skupine ga morajo podpreti.
A v egalitarnem slovenstvu vstati in jasno povedati karkoli, je velik problem, saj vključuje prevzemanje odgovornosti.
Večkrat sem že zapisal, da je Slovenija poskus države brez odgovornosti.
In z odzivi na Kobalovo dejanje se je pokazalo, da je tudi dežela brez sramu.
Za otroke gre
Zakaj bi nekdo moral vstati? Zaradi prenosa miselnosti naslednjim generacijam: ta trenutek nas poslušajo in berejo otroci ter slišijo, da tako ali tako vsi kradejo, vsi so sami lopovi in ničesar se jim ni treba sramovati, saj za vse obstaja opravičilo, od pedofilije do kraje avtorskih del.
Potem bodo pa odrasli in bodo brez sramu kradli, starši pa se bodo čudili, pri kom so se tega naučili.
Če želimo spremeniti slovenski odnos do kraje, je prvi korak, da za Kobalovo dejanje ne iščemo opravičil. Ni ga treba ne blatiti ne linčati, moramo pa mu hladno in s prezirom povedati, da je kršil naše moralne norme in da ga pri tem ne podpiramo ter ne opravičujemo, ker si želimo živeti v boljši družbi.
134