Sobota, 16. 5. 2020, 4.00
4 leta, 5 mesecev
Miha Mazzini: Bruha se mi od naših in vaših
Da, ta kolumna je o protestih, predvsem pa o stanju slovenske države po skoraj treh desetletjih in, kar je najpomembnejše, o stanju duha v tej državi.
A začnimo pri čistih osnovah in poglejmo osnovne človeške značilnosti: kako smo narejeni in kako se povezujemo?
Moralni čut
Smejte se mi, a začel bom pri nečem, kar se vam bo zdelo totalno abotno idealistično: ljudje imamo v sebi občutek za prav in narobe. Je zelo kulturno pogojen, seveda, ampak vse religije ga oskubejo do bistva, ki ga imenujejo zlato pravilo: ne stori drugemu, česar ne želiš, da drugi stori tebi.
Že poskusi pri zelo majhnih otrocih so pokazali, da jih razjezijo narisani liki, ki ovirajo in zatirajo druge. Če tega čuta ne bi imeli, skupnosti ne bi bile mogoče.
Če se smejete moji trditvi o moralnem čutu, je to zato, ker pač živimo v času, v katerem bi se morali vsi pretvarjati, da smo psihopati in sociopati.
Povezovanje v skupino
Spomnim se poročila terenskih antropologov o Maorih, ki so v skupnosti imeli člana, ki se je nenasitno prenažiral in zaradi katerega so preostali že začeli stradati. Ogrožal je torej skupnost in krepko drezal v moralni čut vseh okoli sebe. Opozarjali so ga, a ni se zaustavil, goltal je vedno bolj navdušeno. Nazadnje so ga povabili na sprehod, s katerega se ni več vrnil.
Ko je Sovjetska zveza propadla, so v Sibiriji zanesenjaki ustanovili mnogo komun po tradiciji krščanskega komunizma – saj veste, vsi smo enaki, vse si delimo. In tako dalje. Bral sem poročilo o eni izmed njih, ki je hitro in neslavno propadla. Tako idealistični so bili, da niso ustvarili niti enega mehanizma za kaznovanje škodljivcev. In škodljivci so njihovo komuno požrli do kosti in še čez, dokler ni ostal kamen na kamnu.
Če želi obstati, mora vsaka družba najti načine, kako ustaviti in kaznovati škodljivce. Zahodne družbe so že zdavnaj prepustile utelešenje moralnega čuta posebnim organizacijam, ki jih imenujemo represivna oblast. Če nekdo ropa skupnost, potem ga danes ne povabimo več na sprehod mi, temveč policija, ki ga preda tožilstvu in sodiščem.
Zgodovina
Poglejmo zahodno zgodovino s tega stališča: mogočni so vedno strmeli po vedno večji moči in vedno manj pravilih zase. S tem so vedno bolj drezali v moralni čut podložnikov in na neki točki so navrgli še slamico, ki je zlomila kamelji hrbet, kapljo, ki je prelila kozarec. Ker se represivni sistem ni upal dotakniti mogočnih, je krivica pognala ljudi na ceste. Preberite kakšno delo o Ludviku XVI. ali o Romanovih in videli boste, da so se brezobzirno in brezsramno igrali z moralnim čutom skupnosti. Kako se je končalo, vemo.
Mogočneži, če so pametni, si torej privoščijo obzirno dreganje v moralni čut podrejenih.
Slovenska zgodovina
Slovenci smo imeli srečo ali nesrečo, da so na naše mogočneže vedno pazili od drugod. Saj smo imeli gospodarske afere tudi v XIX. stoletju, a so z Dunaja prihajali delat red. Prav tako je jugoslovanska partija pazila, da slovenski komunisti niso čisto iztirili.
Slovenija danes
Slovenci imamo končno samostojno državo in nihče ne pazi naših mogočnežev. Zato so iztirili totalno! Pljuvajo na naš moralni čut in to tudi jasno povedo, češ, nimam jaz kaj odgovarjati volivcem in podobno. Slovenski mogočneži so razpadli na "naše" in "vaše" in kdor je naš, mu je dovoljeno vse.
Saj se spomnite slogana: "Ni važno, kaj zna, važno, da je naš." S tem je za "naše" postala Slovenija dežela neslutenih možnosti – za vodenje enega od večjih podjetij zadostuje le poroka v pravo družino. Radi bi bili psihoanalitik in ste končali fakulteto za šport? Brez težav.
"Našost" je podobna onstranskemu življenju – človek, ki je postal "naš", je čisto drug človek kot oni prej, nimata več skupne točke. Poglejte le ministra Počivalška, kako zagnano "našim" razlaga, da je za vse kriv prejšnji minister, "njihov" Počivalšek.
Nakup mask
V vesternih pogosto vidite prizor kavbojev, ki jahajo čez puščavo, nato pa v daljavi zagledajo jato mrhovinarjev, ki pikira proti tlom. Taka je morala biti iz tujine videti Slovenija, ko so "naši" kupovali zaščitne maske. Da, bila je panika. Da, vsi so jih hoteli. Vendar, nujno, nakup so morali izvesti "naši". Ti klici peterletov, podobnikov, končarjev … So molčeči večini globoko dregnili v moralni čut. Ljudstvo si je reklo: Saj smo vedeli, da so pokvarjeni, a zdaj smo to tudi videli.
Potem smo vsi čakali, da prikoraka represivni del oblasti. Ni.
V dolgih letih zamud, "šlampastih" postopkov, zastaranj in napačno izpolnjenih formularjev je slovenski pravni sistem uničil zaupanje ljudi in s tem državo.
Dobili smo preiskovalno komisijo, ki preiskuje sama sebe in kjer bo – napovedujem – "naš" Počivalšek za vse okrivil "njihovega" Počivalška.
Kdor se z javno krajo ne strinja, mu torej preprosto ne preostane drugega kot demonstracije. Kajti očitno je postalo, da so "naši" in "vaši" omejili moralni čut le nase, vsi ostali smo zunaj njega, na poti v razčlovečenje.
Strah pred spremembami
Zdajšnje stanje številnim ljudem zagotavlja kruh in še marmelado na njem, zato bodo storili vse, da ga ohranijo. Po demonstracijah so se vsuli članki zagovornikov sedanjega stanja.
Žiga Turk je takoj izračunal, da so "vaši" vladali 68 let, "naši" pa samo sedem. Torej moramo počakati še 61 let do upravičenih demonstracij. Kar vpišite si jih v koledar leta 2081.
Najbolj deljen po družbenih omrežjih in najbolj milo brenkajoč pa je bil Kristijan Musek Lešnik, ob katerem sem se režal kot pečen maček, saj je zvito (psiholog, pač!) ubral slog Cankarjeve matere, ki se je vrnila iz groba in zdaj gostobesedno nabija krivdo ubogemu Ivanu. Bistvo njegovega pisanja je enostavno: če niste demonstrirali prej, pri "vaših", zakaj demonstrirate zdaj, pri "naših"?
Naj odgovorim: zato, ker imamo končno dovolj tega brezsramnega ropanja. Da, morali bi demonstrirati pri vseh krajah, dokler se policija ne zbudi, a nekoč je pač treba začeti. In brezsramno ropanje pri maskah je pohodilo moralni čut vseh, ki nismo ne "vaši" in ne "naši".
Mar ne bi bilo lepše živeti v državi, v kateri gredo lopovi v zapor, pa naj bodo "naši" ali "vaši"?
Slovaška
Na Slovaškem je bilo pred leti podobno kot v Sloveniji: korupcija, "naši", "vaši". Nato so mogočneži leta 2018 prestopili črto – eden med njimi je poslal plačane morilce, da so ustrelili novinarja in njegovo dekle.
To je bila točka, ko se je Slovakom zbudil moralni čut. Odkorakali so na ulice. Teden za tednom in mesec za mesecem – in glej, na zagonih ljudskih zahtev se je nenadoma zbudila policija, umor so raziskali, naročnik je v zaporu. V borih dveh letih! Nič ni zastaralo in tako dalje.
In še lepša novica: Zuzana Čaputová je odklonila ministrsko mesto in kandidirala za predsednico. Vnaprej je povedala, da je funkcija sicer simbolna, a z nje dobi moč obsojati "naše" in "vaše", se boriti proti korupciji in za pravno državo. Zmagala je in izpolnjuje obljubljeno.
Borut Pahor
In tako smo prišli do slovenskega predsednika Boruta Pahorja. V primerjavi s slovaško predsednico je s svojimi imenovanji uničil komisijo za preiskavo korupcije, trenutno pa deluje kot razvajen otrok, ki mu je na smrt dolgčas. Pravkar podira samemu sebi zastavljen rekord: rad bi se naučil čestitati v 23 evropskih jezikih in dobiti čim več všečkov.
Natanko takega predsednika potrebujejo vsi škodljivci, "naši" in "vaši", da bo gledal proč in molčal. Pot v sramoto je tlakovana z všečki.
Spotoma, kdo bi moral biti slovenski predsednik? Matevž Krivic. To je edini Slovenec, ki se je oglasil vsakič, ko je nekdo kršil zakon, pa naj bo "naš" ali "vaš".
"Naša" in "vaša" politika
Mladi sprašujejo, zakaj v državi nimamo stanovanjske politike. Zato, ker se bo za "naše" vedno našlo stanovanje. Sprašujejo, zakaj nimamo zaposlovalne politike? Ker so za "naše" vedno službe.
Kulturniki sprašujejo, zakaj nimamo kulturne politike. Ker se v njej obračajo premajhne vsote in se ne splača ne "našim" in ne "vašim". Zakaj nimamo zdravstvene politike? Eh, iz nasprotnega razloga, ker tam pa se obračajo veliki denarji in mora zato ostati zmešnjava.
In tako dalje.
Slovenija je hotela postati Švica, postala pa je mrhovišče za hranjenje "naših" in "vaših".
Prihodnost
V dobi vedno bolj omejenih virov ima Slovenija nečesa zares dovolj: nedotaknjene narave. Zato se bodo po uničenem turizmu in osiromašenem gospodarstvu plenilci morali pomakniti v trgovanje z naravo.
V XIX. stoletju je imel neki poslovnež genialni načrt: izsušil bo Blejsko jezero, iz ilovice delal zidake, ko pa je bo zmanjkalo, se bo premaknil v Bohinj in tako dalje po Sloveniji. Ker še nismo imeli lastne države, načrta ni mogel izvesti in obogateti, spotoma pa spremeniti Slovenije v postindustrijsko pustinjo.
Čas je, da novodobni poslovnež poskusi znova. Le prej naj se vpiše med "naše" ali "vaše", pa bo lahko počel, kar bo hotel.
267