Ljubljanski maraton, prvič

Če se malo pošalim, sta bili zame najpomembnejši vprašanji letošnjega Ljubljanskega maratona naslednji: v kaj se bo našemil bosonogi tekač Marko Roblek in kako dolgo mu bo (s tovariši) tokrat uspelo preganjati vodilno skupino povabljenih maratoncev pred njihovim prihodom v cilj. Njegov lanski rekord je znašal 110 metrov. Naj pojasnim, če na prvi pogled izgleda rahlo nerazumljivo. Profesionalci in amaterji z ramo ob rami Marko Roblek je en od Vitezov dobrega teka, ki ima do vztrajnostnega teka, do maratona pa še posebej, zelo razvedrilen odnos. Kaj to pomeni? V glavnem to, da je prepričan, da smo Slovenci pri tovrstni rekreaciji prekleto preveč resni, preveč zagrizeni in preveč tekmovalni. Napetost pred in med tekaškimi prireditvami skuša Roblek, skupaj s svojo druščino, nekako sprostiti, to pa običajno počne tako, da se najprej našemi, kot bi šlo za pustni karneval, zatem v lahkotnem tempu, ponavadi kar bos, odteče polovico maratona, potem pa tik pred ciljem počaka na najboljše afriške tekače, ki v istem času že skoraj pretečejo dva kroga, ter jih z vihtenjem "orožja" šaljivo preganja nekaj deset metrov (poglejte kolaž od 3 minut 52 sekund naprej). Zakaj samo toliko? Ker so hitri, zelo hitri, seveda, in ker Roblek v vsej svoji opremi več niti ne zmore. Lani menda, ko so se našemili v predjamske ljudi, so najhitrejšim sledili ter jim z gorjačo grozili približno 110 metrov, in ko sem ga letos po koncu pobaral, ali je kaj izboljšal lanski rekord, se je pohvalil, da ga je njegovega ekipa letos, v opravi "viteških gusarjev", popravila na kar 150 metrov. Všeč mi je ta subverziven odnos do tovrstnih tekaških prireditev. Robleki po vsem svetu nastavljajo zrcalo tako maratonskim udeležencem kot tudi njihovim organizatorjem. Ko sem pred mesecem dni tekel na maratonu v Berlinu, se je, tik preden je Kenijec Wilson Kipsang pritekel v cilj z novim svetovnim rekordom, iz množice navijačev iztrgal amaterski tekač, provokator in promotor prostitucije ter zmagovalni trak pretrgal malo pred zmagovalcem. Grdo in neokusno, bo pomislil marsikdo (komentarji so se večinoma gibali v smeri čimprejšnje likvidacije provokatorja), in seveda se moram strinjati z njim, a na nek način so ti veliki mestni maratoni, ki pritegujejo najboljše tekače z vsega sveta, praktično edine svetovne športne prireditve, pri katerih hkrati, oddeljeno z zgolj nekaj prostora, skupaj nastopajo tako svetovna špica kot tudi totalni rekreativci. To seveda ustvarja svojevrsten paradoks. Popularnost teh maratonov se namreč dviguje s hitrostjo najboljših tekačev, njihovo številčnost pa seveda zagotavlja zgolj in predvsem množica rekreativnih udeležencev, ki so vse bolj in bolj prezrti, imajo jih zgolj "za številko", da se hvalijo s številom udeležencev, čeprav brez njih takih prireditev dejansko sploh ne bi bilo. Nekaj tega je bilo vidno tudi v televizijski oddaji na naši nacionalni televiziji zvečer po Ljubljanskem maratonu: kazali so zmagovalce vseh kategorij, o teku so govorili naši najboljši maratonci in strokovnjaki, rekreativcem pa so namenili zgolj nekaj kratkih izjav, da bi s tem ustvarili iluzijo uravnoteženega poročanja. Zgodbe rekreativcev so lahko celo zanimivejše Roblekov pristop k maratonu je samo ena od rekreativnih zgodb, ki se bo v ljubljansko tekaško kulturno zgodovino in izročilo gotovo zapisala bolj kot večina najvišjih uvrstitev na našem največjem maratonu. Drama mojega dobrega prijatelja Branka Gradišnika, ki je imel med letošnjo maratonsko preizkušnjo obilo težav z neustreznimi spodnjicami, se sicer bere kot vrhunska komedija, čeprav lahko vsak, ki se mu je že kdaj zgodilo kaj takega, zlahka potrdi, da gre za tekaško tragedijo, je recimo druga taka prigoda. Jasmina Kozina Praprotnik je poskrbela za tretjo unikatno tekaško zgodbo, ki sem jo spremljal od blizu, saj je maratonsko polovičko, ob budnem spremstvu moža Urbana, sicer priznanega tekaškega trenerja, pretekla noseča, v devetem mesecu in še nekaj dni za povrh, kar je pri mnogih ženskah vzbudilo mešanico strahu in občudovanja. Tek, še posebej pa vztrajnostni in maratonski tek, pač ni samo rekreacija za razmigovanje telesa, ampak prav toliko, če ne še bolj, tudi sredstvo za izražanje svojega duha. In tudi zato se lahko zgodi, da zmagovalec maratona o sami tekmi in občutkih med njo ne zmore povedati več kot nekaj tehničnih stavkov, kot je denimo ta, kje ga je napadla kriza in kje ga je zmotil veter, medtem pa vam lahko tako talentiran pripovedovalec, kot je Branko Gradišnik, iz skoraj zanemarljivega dogodka, kot so neustrezne spodnjice, ustvari vrhunsko burlesko, ki je vsaj jaz ne bom nikoli pozabil. Še posebej zato ne, ker ima v sebi bridko modrost, ki bi si jo morali zapomniti tako vsi maratonci, kot tudi vsi tisti, ki to nameravajo postati: nikoli ne odidi na progo z nepreverjeno opremo. In jaz? Naslov moje tokratne kolumne se glasi Ljubljanski maraton, prvič. Ja, res je, Ljubljanski maraton je moral stopiti v svojo polnoletnost, da sem se upal podati na celotno maratonsko razdaljo. Upal je morda malo pretirana beseda, a ni prav daleč od resnice.

Moja prva tekaška kariera, ki se je začela v Radencih v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, se je že skoraj sklenila, ko so v Ljubljani prvič organizirali maraton. Kar hitro sem se začel udeleževati tekov na njem, precej neorganizirano in brez nekega cilja, včasih na sedem kilometrov, potem kdaj na polovičko, pa spet na devet ali deset kilometrov, kakor je naneslo in kolikor se je pač spreminjala najkrajša razdalja na njem. Najbolje se je izšlo, ko sem se prijavil na sedem kilometrov (štart na vse razdalje je bil takrat še skupen), potem pa sem se, zaradi dobrega počutja, zaradi dobrega vremena, zaradi trenutnega navdiha ali pa vsega trojega skupaj, na odcepu premislil ter zavil maratonski polovički naproti. V drugi krog pa se nisem podal nikoli. Nekaj je bila kriva psihologija, še enkrat teči po isti progi se mi je zdelo preveč nevarno, skoraj travmatično, nekaj je dodala precej negativna izkušnja s prvega maratona v Radencih pred tridesetimi leti, na katerega sem se z očetom podal preslabo pripravljen, čemur je sledilo klasično zaletavanje v tekaški zid v zadnjih desetih kilometrih proge, največ pa je seveda prispevalo to, da si v minulih letih, no, desetletjih, nisem vzel dovolj časa, da bi se spet spoprijel s to veličastno atletsko preizkušnjo, ki učvrsti telo in obrusi duha.

Po lanskem dunajskem maratonu (izkušnjo in priprave sem opisal v knjigi Delaj, teci, živi) pa sem minulo zimo nekako le uspel ohraniti nabrano kondicijo in jo potegniti čez vse leto tako, da sem se na koncu s kompanjonoma Boštjanom in Žigo ter njunima boljšima polovicama odločil odpraviti še na to pot.

Dobro je rekel nekdanji maratonec, zdaj pa trener Roman Kejžar, da se maraton začne šele po tridesetem kilometru, in fino je poantiral eden naših najboljših maratoncev Primož Kobe, da se mora maratonec, potem ko zakorači v drug ljubljanski krog brez gledalcev, na Tržaški cesti in brez spodbujanja publike, spoprijeti sam s seboj. Tudi z menoj je bilo podobno, čeprav sta mi berlinska izkušnja in dobra volja prijateljev lajšali kilometre. Krize skoraj nisem imel, maraton sem, če je to sploh mogoče, pretekel rutinirano in v predvidenem času dobrih štirih ur. Največ pospeška pa je v moje mišice (ter nekaj solz v oči) zvabila žena Renate, ko mi je na sredi poti povedala, da sta moja sinova Jan in Žiga že zjutraj izvrstno in zlahka pretekla deset kilometrov (nismo se videli, ker sem se že pripravljal na start), s čimer sta se vsak na svoj način pridružila hčerki Zoji, ki je dan prej z nasmehom že opravila tretješolski tekaški izziv.

Lepo in lahkotno je priteči v cilj maratona, če veš, da so tvoji otroci že tam.