Ko peščici uspe uničiti dobre namere večine

Nedavna novica o začasnem umiku funkcije Map Maker v Googlovih zemljevidih (me) je ponovno spomnila na bolečo resnico, da lahko destruktivna manjšina, celo zgolj nekaj posameznikov, poruši prizadevanja dobronamerne večine. Ne samo v digitalnem in navideznem svetu, temveč tudi v prav običajnih vsakodnevnih okoliščinah.

Funkcija Map Maker je praktično vsakemu uporabniku interneta omogočala, da Googlove zemljevide dopolnjuje s podatki, ki bi jih vzdrževalci teh digitalnih zemljevidov zbirali dolgo časa – ali jim jih sploh ne bi uspelo zbrati. V slogi je moč, v številu je moč, več glav več ve, zato so se pri Googlu zanesli, da bodo številni uporabniki kot najboljši poznavalci svojih domačih okolij in tistih, kjer se zadržujejo, največ in najbolje vedeli o podrobnostih, kot so ceste, trgovine in še marsikaj drugega, ter morebitne spremembe s terena tudi hitro sporočili. Tako kot Wikipedija, ki jo prav tako piše in ureja javnost, lahko zajame več tem in se na spremembe odzove hitreje kot tradicionalne zbirke podatkov. Škodo ustvarja manjšina, posledice trpijo vsi Toda svet ni idealen. V njem se ne dogaja vse tako, kot bi si želeli ali kot načrtujemo. Dobrih namer vsi ne razumejo, nekateri pa jih iz samo njim znanih razlogov z nekim posebnim veseljem celo radi spodkopavajo.

Tako je bilo tudi z Map Makerjem. Ob množici koristnih in pravilnih vnosov so se znašli tisti, ki so to izkoristili kot svojo platformo za šale ali skrita sporočila. Včasih tudi žaljiva. Ko so ti nepridipravi odkrili, da nadzor ni tako oster in učinkovit, so svoja dejanja okrepili. Do te mere, da je vzdrževalcem prekipelo in so se morali sprijazniti, da razmer ne obvladujejo več.

Kaj so naredili? Vnos podatkov prek funkcije Map Maker so onemogočili vsem. Že res, odpravili so nadaljnje zlorabe, a so se tudi odpovedali vsem koristnim in pravilnim informacijam, ki bi jih še dobili od dobronamernih uporabnikov.

A kaj bi pravzaprav v tem trenutku sploh lahko naredili? Zaupanje si je treba priboriti in z njim znati živeti Bolj kot to, da bo ta funkcija nedosegljiva morda nekaj dni, morda nekaj tednov ali celo mesecev, boli vnovičen dokaz, da lahko še tako dobro delujoče namere in sisteme, ki jih spoštuje in s pridom uporablja še tako veliko število ljudi, učinkovito in nepovratno uniči že nekaj načrtnih ali celo nenačrtnih diverzantov. Matematika tu odpove, večina in njene dobre in sprejemljive namere sami po sebi še niso jamstvo prevlade.

Podobno se pravzaprav godi tudi spletni enciklopediji Wikipedija. Marsikdaj nepogrešljiv izvor informacij v sebi zahrbtno skriva tudi veliko netočnosti ali celo neumnosti, ki so se uspešno pretihotapile mimo nadzora. Ali pri spletnem komentiranju: če imate ne vem koliko strpnih komentatorjev, bo zadoščal že en sam nestrpnež, da dobro in koristno razpravo v hipu sprevrže v obkladanje z žaljivkami in delitve na vaše in naše. Če je diverzantov, pravzaprav jim v spletnem žargonu rečejo troli, več, je eksplozivni učinek toliko bolj uničujoč in hitrejši.

Zaupanja si pač vsi ne zaslužijo in z njim žal niti ne znajo živeti. Gradijo mnogi, uniči pa lahko že eden Ali pa si predstavljajte križišče ob prometnih konicah. Če samo en voznik ne spoštuje prometnih predpisov in zapelje v križišče, čeprav ga ne more prevoziti, bo spoštovanje predpisov vseh drugih voznikov v hipu postalo brezpredmetno. Zaradi enega samega vročekrvneža, ki na (slovenskih) cestah niso nobena redkost, bo v hipu zamašeno celotno križišče.

Primere bi lahko našteval v nedogled.

Nismo naklonjeni nadzoru, ker menimo, da velikokrat posega v naše svobode in pravice, a brez njega zaradi peščice nedobronamernih ne gre. Voznik ne bi zapeljal v križišče, ki ga ne more prevoziti, če bi v njem stal policist. Zlonamernih vnosov na zemljevidih in nestrpnih komentarjev na spletnih forumih ne bi bilo toliko, če bi bilo moderiranje doslednejše, kar spet stane, zahteva ljudi … in je bolj tema za kakšno drugo razmišljanje. Murphy je pravzaprav optimist Očitno bolj kot naravni zakon števil, da večina pač prevladuje, v vsakodnevnem življenju do izraza pride zakon entropije, kot ga včasih poenostavljeno imenujemo. Preveden v vsakodnevni govor veleva, da karkoli, prepuščeno samo sebi, ne bo nikoli samo od sebe brez nekega zunanjega posega prešlo v stanje večje urejenosti – v najboljšem primeru bo ostalo na isti stopnji neurejenosti ali bo celo prešlo v višjo stopnjo.

V to se lahko vsak dan še prevečkrat prepričamo tako v dobesednem kot tudi v prenesenem pomenu. Miza se ne pospravi sama od sebe (kvečjemu bo še kaj padlo na njo ali z nje), prah se samo kopiči in ne zgine, vrt, ki ga ne obdelujemo, propade …

Še bolj se pa lahko identificiramo z nekim drugim zakonom, ki niti nima osnove v naravnih zakonih, a nam je še kako razumljiv. Prvi Murphyjev zakon pravi: če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo.

Še kako boleče res.