Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Veronika Podgoršek

Ponedeljek,
28. 3. 2016,
0.01

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 0

Natisni članek

kolumna otroci Veronika Podgoršek

Ponedeljek, 28. 3. 2016, 0.01

8 let

Kaznovanje otrok? Vsekakor!

Veronika Podgoršek

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 0
Veronika Podgoršek

V življenju imamo vedno in v vseh odnosih poleg pravic, ki jih tako radi opevamo, tudi določena pravila in dolžnosti, ki se jih moramo vsi držati.

Kot odrasli marsikdaj in za marsikaj točno vemo, kakšna bo kazen, če določeno pravilo prekršimo, saj so kazni pogosto jasno opredeljene. Pogosto pa se zgodi, da imajo s kaznimi velike težave starši otrok. Kaj je prav in kaj ni? Kaj je dopustno in kaj ne? Kako ravnati ob določenem neprimernem vedenju? Na primer takrat, ko otrok ne posluša ali odgovarja, ne pospravlja sobe in stvari za seboj, se noče učiti in delati domačih nalog, grozi s samomorom, če starši ne izpolnijo vsake njegove želje? Takrat navodil za uporabo ni. 

Neredko se tako marsikateri starš znajde v veliki stiski, ko ne ve, kako ravnati v določenih primerih. Seveda so si otroci med seboj zelo različni (tudi znotraj ene družine) in tako tudi kršenje dogovorjenih pravil, posledično pa so tudi kazni različne. Dejstvo pa je, da v mnogo primerih zgolj večno razlaganje istih stvari ne prinese ničesar pozitivnega. Starši potrebujejo nekaj več. Nekaj, kar deluje. Prav tako otroci.

Zakaj kazni sploh potrebujemo


Seveda se vsi lahko sprašujemo, zakaj kazni sploh potrebujemo, vendar nikakor ne moremo mimo tega, da jih imamo zato, da lahko kot družba dobro delujemo. Če se pravila in dogovori kršijo, so namreč posledice lahko izjemno hude. Kot nekakšna akcija – reakcija. Če si na primer otroci ne umivajo zob, bodo ti zgnili, ob tem pa bodo doživljali velike bolečine. Če ne pospravljajo za seboj, bodo kmalu živeli v popolnem kaosu in smradu. Če kot odrasla oseba ne plačate računa za elektriko, boste ostali brez nje. Če ne hodite pravočasno na delo in tega ne opravljate dobro, boste ostali brez službe in posledično brez denarja, temu pa bo sledilo to, da ne boste imeli ničesar za pod zob, da ne omenjamo vseh preostalih stvari.

Prav zato, da se to ne bi zgodilo, imamo kazni oziroma sankcije. Te so potrebne, da lahko posameznik uvidi, da način, na katerega deluje, ni primeren in zadovoljiv oz. da s svojim vedenjem celo ogroža sebe ali druge. Pa naj gre za otroka ali odraslo osebo. Če na primer vozite prehitro, veste, da boste plačali kazen. Večji ko je prekršek, višja je kazen, denarni globi pa se lahko pridružijo še kazenske točke in izguba vozniškega izpita. Če kradete, boste šli v zapor (no, vsaj za večino to velja). Če znotraj partnerskega odnosa ne kažete spoštovanja in se ne obnašate primerno, vas bo partner zapustil oziroma bo nekoč dober odnos propadel. Da se vse to ne bi zares zgodilo, nas drugi vas čas opozarjajo ali kaznujejo, mi pa njih.

Kako bi najstniki kaznovali svoje otroke


So si pa kazni med seboj zelo različne. Od neprimernih in manj primernih do bolj primernih in tistih zelo primernih, ki prinesejo, kot večinoma rečejo tudi otroci, varnost in občutek, da so pri svojih starših ljubljeni. Da ne bi kot še ena izmed tistih, ki se ukvarjamo z odnosi, zgolj suhoparno dajala napotkov, ki so bili morda uporabni še pred nekaj leti, medtem ko danes vsi vemo, da so stvari precej drugačne, sem se po t. i. navodila za uporabo in globlji vpogled v dojemanje naših otrok napotila med najstnike, stare od 12 do 17 let.

Postavila sem jim vprašanje, kako bi oni kaznovali svoje otroke. Glede na to, kaj oni dojemajo kot kazen, ki po njihovem mnenju najbolj deluje, predstavljam šest kazni. Sledijo si od tiste, za katero menijo, da je najbolj boleča, do tistih, ki jih vidijo kot manj boleče. 

1. Odvzem/prepoved tistega, kar jim je najbolj pri srcu: v največ primerih je to trening.
2. Prepoved uporabe elektronskih naprav (telefona, računalnika, televizije).
3. Po šoli obvezen odhod domov, dodatne ure učenja in zgoden odhod v posteljo (na primer en mesec).
4. Prepoved izhoda in druženja s prijatelji.
5. Pospravljanje oziroma več hišnih opravil.
6. Odvzem žepnine.

Na vprašanje, kaj jim je najbolj všeč pri starših in kakšni bodo oziroma bi bili sami do svojih otrok, so odgovorili, da jim je všeč, če jih starši podpirajo pri tem, kar delajo, in jim pokažejo, da jih imajo radi. To storite tako, da vas za njih skrbi, da jim pomagate, če zapadejo v težave, da jih pomirite, ko so v stiski, in predvsem s tem, da se za njih zanimate. To storite tako, da se z njimi pogovarjate in jih večkrat vprašate, kako so, kaj delajo, kako so preživeli dan. Morate jih objeti in tudi pohvaliti, in to brez telefona v rokah, branja časopisa ali gledanja televizije.

Na vprašanje, česa pri starših ne marajo, so večinoma odgovorili, da jih boli, ko se jezijo, ker imajo sami slab dan. Ob tem dobijo občutek, da vse delajo popolnoma narobe in da so staršem odveč. 

Na vprašanje, kakšna vzgoja jim je všeč, so praktično vsi odgovorili, da hočejo, da jim starši postavijo meje ter da od njih veliko pričakujejo in zahtevajo, saj jim s tem pokažejo, da jim ni vseeno za njih. Kazni vsi dojemajo kot pomembne in svoje otroke bi vsi kaznovali (z zgoraj omenjenimi kaznimi), če bi bili sami starši oziroma jih bodo, ko bodo. Pravzaprav so stvari, ki si jih želijo, jih pričakujejo, imajo radi oz. jih ne marajo, enake kot pri odraslih.

Imamo pravice, a tudi dolžnosti


Kot rečeno, živimo v družbi s številnimi pravili, ki jih moramo vsi spoštovati. Imamo pravice, a tudi dolžnosti. Da bi vzgojili bodoče odrase, ki bodo pravila spoštovali in opravljali svoje dolžnosti, pa se morajo tega začeti učiti že kot otroci. Kdor se tega ne nauči kot otrok, ne spoštuje ničesar in nikogar niti, ko odraste. Na ta način družba dobi nove prestopnike, večne upornike, kriminalce. To so pogosto odrasli, ki v otroštvu niso imeli postavljenih meja, tisti, ki so jih neprimerno kaznovali ali pa so celo sami kot otroci nadvladali svoje starše in jim postavljali pravila, okoli katerih so se vrteli starši.

Otroke moramo naučiti živeti znotraj družbe, ki ima pravila. S tem bodo sami lažje živeli, kar pa ne pomeni, da jim odvzamemo igrivost, lastni jaz, raziskovanje in odločanje. To ne pomeni, da morajo v vsaki stvari slediti navodilom kot kakšne ovce. Vsaj ne na vseh področjih. Če je kazen primerna storjenemu prekršku, je torej vzgojna. Če želite, da bo kazen zares vzgojna, pa je treba pri njej tudi vztrajati, kar je za starše pogosto najtežji del.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Ne spreglejte