Kam so vsi pametni in pogumni letos odšli?

Spoštovani bralci, v novem letu nam vsem želim veliko poguma, zdrave pameti in svobode. To so nujno potrebni pogoji, da se Slovenija premakne naprej.
Kam so vsi pametni in pogumni letos odšli?

Za preboj Slovenije imam v mislih tri konkretne spremembe v prihodnjem letu. Nič posebnega niso, niso pretežke, če si jih res želimo, jih lahko zelo hitro uresničimo. To so:

1. Da ne bi več živeli iz rok v usta To pomeni, da se zavestno odločimo za zdrave sistemske rešitve in se dogovorjenega držimo.

Namreč, po lanski spodbudni gospodarski rasti se je ta nadaljevala tudi letos in vse kaže, da se bo tudi prihodnje leto. Ne v visokih številkah, vseeno pa okoli dveh odstotkov. Ampak v naši miselnosti je pa še vedno ostalo, da je treba živeti s krizo in sprejemati protikrizne ukrepe.

Ostala nam je miselnost iz časov, ko si je nekdo na najvišji vladni funkciji sam plačeval kavice, ker je varčeval, ni pa bil sposoben narediti varčnejšega sistema, pa čeprav je imel vzvode za to.

Tako so se na primer letos socialni partnerji pol leta pogajali o višini regresa za javne uslužbence. Pol leta za en regres? A hoče kdo dokazati, da smo nadgradili bruseljsko birokracijo? Se vam zdi ta dogovor socialnih partnerjev res nekaj trajnega, stabilnega, nekaj trdnega, kar bo veljalo vsaj pet let in se ne bo treba vsako leto znova spopadati in barantati s sindikati?

Ravno zaradi takšnega razmišljanja, odsotnosti poguma, zdrave pameti in svobode je letos Slovenija živela iz rok v usta. Nobenih korenitih in trajnih sprememb ni bilo, sistem države je 31. decembra povsem enak, kot je bil 1. januarja, ni nobenih očitnih izboljšav. Tanker, ki pluje po inerciji. Vlada je sprejemala ukrepke, ki ne prinašajo niti stabilnosti niti pozitivnosti.

Okuženi smo s stokanjem, da se nič ne da spremeniti, ker je kriza. Lepo vas prosim, to je predvsem izgovor za pomanjkanje vizije, idej in poguma.

Prosim vas, da mi v 2016 ne govorite več o varčevanju, a obenem se končno že začnite zavedati, da nasprotje od varčevanja ni razsipnost.

Čas je, da to pustimo za seboj. Prihodnje leto naj bo leto dejanj, ne tarnanja.

2. Da bi vsi imeli višje plače V prihodnjem letu vam želim povišico pri plači. Občutno višjo plačo. In da vam tega ne bo treba sramežljivo skrivati. Visoke plače so mokre sanje Slovencev, ki pa tega ne bodo nikoli na glas priznali, raje se bodo nad visokimi plačami zgražali. V letu 2016 se čim prej znebite slovenskega lažnivega ljudskega prepričanja, da nižjo kot imaš plačo, bolj si pošten.

V Sloveniji okoli 65 tisoč ljudi prejema minimalno plačo. Letos se je vsa razprava vrtela okoli tega, dosežen je bil dogovor, da se minimalna plača v Sloveniji dvigne za par evrov. Za prihodnje leto pa si želim, da se ne pogovarjamo več samo o najnižjih plačah, temveč o plačah tistih, ki ustvarjajo več dodane vrednosti. Da se uspemo dogovoriti o sistemu, naj bo to javni sektor ali pa povsem zasebno podjetje, produktivni zaposleni pa naj dobijo dobro plačo, ne pa da se vzdržuje sistem množice slabo plačanih ljudi, ne glede na to, koliko delajo.

Zdaj pa še drugi del bogokletne želje: Želim, da se končno začnemo pogovarjati na konstruktiven način o plačah ljudi, ki jim je zaupano potegniti podjetja naprej. To, da še vedno velja Lahovnikov zakon, po katerem najvišja plača v državnem podjetju ne sme preseči šestkratnika povprečne plače (oziroma štirikratnika za manjše in petkratnika za srednje podjetje), ne motivira najboljših kadrov. Lahovnikov zakon je treba januarja odpraviti.

Ne nasedajte še v 2016 floskulam, da ima Slovenija ogromno pridnih in sposobnih ljudi, ki bi bili neko politično, uradniško ali menedžersko funkcijo pripravljeni opravljati tudi za polovico nižjo plačo. Pravo vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, je: Kje taki kadri nameravajo še zaslužiti, da pristanejo na tako netržno plačo?

3. Da bi Klinični center začel privabljati paciente iz tujine Klinični center je Slovenija v malem: neizkoriščen potencial z zelo izobraženimi in usposobljenimi kadri, ki bi resnično lahko postal regijski center za zdravljenje, a se v njem odvijajo spopadi lobijev. UKC v 2016 potrebuje nekoga, ki bi bil odporen proti grožnjam in pritiskom rentnikov, obenem pa bi znal motivirati ekipo. Ker potem bi bilo samoumevno, da zdravniki in sestre v praksi resnično na prvo mesto postavijo bolnike, za kar je potrebno le kanček občutka in človeškega odnosa, ne pa občutek, da so ljudje v belih haljah bogovi na tem planetu. Kot sem zapisal na začetku odstavka: klinični center je Slovenija v malem.

Tako bi v 2016 tudi mnogo lažje opravili naloge, ki jih letos nismo zmogli. Kot na primer imenovanje sposobnega menedžerja zdravstvene blagajne ZZZS, ki bi imel moč in voljo urejati javno zdravstvo. Kar pomeni, da denarja ne bi razdeljeval plansko, temveč bi stimuliral izvajalce zdravstvenih storitev, da delajo več in bolje. Drznil bi si celo meriti njihovo kakovost. Se to tudi vam zdi bogokletno, nepredstavljivo in za Slovenijo neuporabno?

Srečno 2016! Vse tri želje so razmeroma lahko uresničljive, če obstaja volja. Treba je le imeti pogum, zdravo pamet in pa svobodo. Osebno svoboden človek, ki je pogumen in uporablja zdravo pamet, ne pa birokratskih predpisov, premika gore, tudi gore slovenske neumnosti. Čim več takih ljudi med nami, spoštovani bralci, želim vsem nam v prihajajočem letu. Srečno 2016!

[video: 55463 / ]

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano