Kakšne starše potrebujejo otroci ali ko otrok postane partner

Znotraj takega odnosa pa ni prave bližine, ni pogovora o čutenjih in mišljenjih, ni poslušanja drug drugega. Znotraj takega odnosa ni rasti, ampak le različni poskusi bega pred notranjo bolečino in različnimi strahovi. To so lažni in navidezni odnosi. Posledično pa smo priča staršem, ki svojo pristno ljubezen do otroka nezavedno ali zavedno zamenjajo za rešitev njihove lastne čustvene lakote. Ob tem pa zmotno mislijo, da svojemu otroku dajejo oziroma nudijo kar največ, kar lahko.

Ko starši od otrok pričakujejo, da bodo skrbeli zanje Starši, ki na tak način lajšajo svojo ranjenost, so v osnovi prestrašeni, nezadovoljni, osamljeni in imajo znotraj sebe občutek manjvrednosti. Bojijo se zares predati, odpreti in biti ranljivi ali pa se vsega tega bojijo, ker so bili razočarani v partnerskem odnosu, v katerem so. To morda prenašajo že iz svojega otroštva. Da bi se končno počutili koristne, ljubljene in izpolnjene, svojega otroka nezavedno dojemajo kot nekoga, ki jih bo rešil in jim dal občutek vrednosti in samospoštovanja.

To lahko v praksi vidimo, ko starši od otroka pričakujejo, da bo poskrbel zanje, ko mu razlagajo o svojih težavah. Od njega pričakujejo, da bo njihovo stisko razumel, jim svetoval in jih tolažil. Otroku v takem sistemu rečemo tudi postaršen otrok.

Starši potrebujejo, da jih otrok potrebuje Lahko pa se kaže tudi kot koalicija enega izmed staršev z otrokom, ko med staršema vlada konflikt in eden izmed staršev postane izključen. Dogaja pa se tudi to, da starši svoje otroke hvalijo pred drugimi, neposredno njih pa ne ali jih celo stalno kritizirajo. S tem dosežke svojih otrok zlorabljajo za lastne.

V takih primerih pogosto lahko slišimo tudi: tvoj uspeh je moj uspeh, ta otrok je čisto po meni. Po drugi strani pa: tvoj neuspeh je tvoj neuspeh in ne vem, po kom se je vzel. Dogaja pa se tudi, da so starši izredno ali pretirano pozorni na otrokov zunanji videz, saj prek tega sami dobivajo priznanja zunanjega sveta, po katerem sami hrepenijo. Potem pa imamo tudi vsem dobro poznano, vse preveč zaščitniško držo, pretirano občutljivost in ogroženost staršev od otrokove samostojnosti. V teh primerih starši naredijo vse, da zavirajo otrokov razvoj in ohranjajo njegovo nemoč.

Ti starši namreč potrebujejo, da jih otrok potrebuje. Prav tako lahko to vidimo v družinah, kjer so straši pretirano zaskrbljeni glede otrokovega zdravja. Iz njega naredijo skoraj invalida, vedno bolnega in ubogega.

Vse to ravnanje pa seveda pušča tudi določene posledice Otroci, ki ne dobijo pravega občutka ljubezni, posledično ne najdejo stika sami s seboj, zatečejo se v namišljene vezi, v fantazije in postanejo tudi starši samim sebi. Poskrbijo sami zase, kakor vedo in znajo, da preživijo. In tako je nato lahko tudi v odraslosti.

Oseba ostane odvisna od drugih ljudi in pravil, pravi ljubeči intimni odnosi pa so ogrožajoči, čeprav po njih hrepenijo. Razvijeta se slaba samopodoba in sovražnost do sebe, zaradi katere hitro tudi prezirajo druge in jih dojemajo kot nevredne zaupanja. Nemalokrat se kot posledica razvijejo tudi različna odvisniška vedenja.

Kakšne starše potrebujejo otroci? Otroci ne potrebujejo staršev, ki so popolnoma osredotočeni nanje. Takšnih staršev, katerih se ves svet vrti okoli njih in v bistvu oni bolj potrebujejo otroke kot potrebujejo oni njih. Otroci za svoj lasten in dober razvoj v prvi vrsti potrebujejo starše, ki so med seboj povezani v pristnih odnosih, kar pomeni, da živijo odgovoren, odprt in iskren odnos, ne pa, da se zgolj navidezno ujemajo in so med seboj lažno prijazni. Pri takšnih starših otrok ne more dobiti prave bližine in topline in takšni starši bodo slabi v vzgoji, ne glede na to, kako in koliko se z otrokom ukvarjajo.

Otrok tako potrebuje starše, ki so v stiku sami s seboj, z lastnimi čutenji, željami in potrebami. Takšne, ki spoštujejo sami sebe in so topli ter hkrati odločni in znajo postavljati meje. Samo taki starši lahko dajo zares dobro popotnico svojemu otroku za nadaljnjo partnersko življenje in življenje na splošno.