Kakšne barve je naša prihodnost?

Način, na katerega gledamo na preteklost, pomembno vpliva na to, kako gledamo na prihodnost.

V naših krajih smo ljudje večinoma prepričani, da so naše najpomembnejše izkušnje v življenju tiste, ko nismo bili uspešni. Sklepamo, da smo se iz njih največ naučili. Tako je splošno prepričanje. Pa to drži?

Zamislite si hipotetični primer človeka, ki ima v življenju same slabe izkušnje. To bi torej pomenilo, da bi ta človek moral biti zelo izkušen, morda celo moder. No, najbrž bi bil izkušen, toda tudi razrvan, depresiven, apatičen in na robu obupa.

Še en primer

Ste tik pred potjo čez afriško savano. Pot bo trajala sedem dni. Nimate dovolj hrane za vseh sedem dni. Najti jo bo treba na poti. Na voljo imate dva vodiča. Oba odlično poznata pot, ki je pred vami. Se pa malenkost razlikujeta v poznavanju rastlin na poti. Prvi pozna 99 strupenih in neužitnih rastlin, na katere boste zagotovo naleteli na poti.

Drugi pozna eno užitno rastlino, ki jo najdemo na področjih, po katerih boste hodili. Sami lahko izberete, s kom boste odšli na pot. Koga boste izbrali za svojega vodiča?

Vprašanje je najbrž retorično. Ko gre za vaše življenje, boste zagotovo izbrali človeka, ki pozna rešitev. Ki ima odgovor, znanje in izkušnje, ki bodo vaša vez z življenjem. Vas ne zanima podatek, zaradi katere rastline greste lahko v večna lovišča, temveč podatek, katero lahko pojeste, da boste živi prišli do cilja.

Neprijetne izkušnje, porazi in življenjski udarci nam kažejo, kje so naše meje

Seveda je življenje večplastno, primera pa enodimenzionalna. Del učlovečenja vsakega od nas so tako prijetne kot neprijetne izkušnje. Oboje imajo svoj smisel in so nujne za razvoj zrele in samostojne osebnosti. Neprijetne izkušnje, porazi in življenjski udarci nam kažejo, kje so naše meje.

Učijo nas empatije do manj uspešnih, kot smo sami. Omogočajo nam postaviti okvir, znotraj katerega se počutimo varni. Varujejo nas pred nepotrebnimi tveganji. Hkrati osmišljajo vse drugo, kar je dobro. Nemogoče je na dolgi rok razumeti in ponotranjiti vse dobro, kar se nam dogaja, ne da bi imeli tudi neprijetne, slabe ali pretresljive izkušnje.

Prijetne ali pozitivne izkušnje nam po drugi strani omogočijo razvoj pozitivne samopodobe, občutka lastne vrednosti in samospoštovanja. Ustvarjajo nabor vedenj, s katerimi se lahko lotevamo izzivov in na podlagi katerih lahko načrtujemo naša prihodnja vedenja. Omogočajo nam, da se pogumno lotevamo manj znanih, novih izzivov in pomagajo, da se konstruktivno odzovemo pri presenečenjih.

Optimisti so večinoma bolj uspešni v življenju

Kaj torej bolj določa prihodnjo uspešnost posameznika? To, kar ve, da obvlada, ali to, česar ne obvlada. Najbrž je dobro poznati oba podatka, toda na podlagi empiričnih podatkov iz raziskav o optimizmu lahko sklepamo, da so za uspešnost posameznika bistveno bolj pomembne tiste izkušnje, ko je bil posameznik uspešen.

Raziskave M. Seligmana poleg tega kažejo, da so optimisti večinoma bolj uspešni v življenju. Ob isti izobrazbi in na enakih delovnih mestih zaslužijo več, hitreje napredujejo, so manj na bolniški, pa tudi svoje življenje ocenjujejo za bolj srečno.

Optimisti se iz preteklosti veliko raje spominjajo trenutkov in obdobij, ko so bili uspešni, medtem ko se pesimisti veliko raje spominjajo primerov, ko so šle stvari po zlu in ko niso bili uspešni.

Kam drsimo?

Kako se spominjate obdobja v Evropi med letoma 1970 in 1994? Se spominjate, da ste bili takrat še v formi, ste bili na koncertu Tine Turner v hali Tivoli, ste se veselili uspehov Bojana Križaja, naše osamosvojitve? Ali se morda spominjate tega obdobja kot tistega, v katerem so bili teroristični napadi nekaj vsakdanjega?

V Global Terrorism Database lahko vidimo, da je bilo v Zahodni Evropi leta 1979 1019 terorističnih napadov. Skoraj trije vsak dan. V obdobju med omenjenima letoma 1970 in 1994 jih je bilo v povprečju 10 na teden. Po letu 1997 je njihovo število dramatično upadlo.

Najbrž nihče ne zna napovedati, v kakšno obdobje kolektivne (ne)varnosti drsimo zdaj. Toda, kako vidimo prihajajoče obdobje? Kot priložnost ali apokalipso?

Izkušnja prejšnjega tedna. Bomba.

Udarec v središče. V srce Evrope. V simboliko tega, kar si predstavljamo kot skupnost. V mesto, ki je sinonim povezovanja, sodelovanja, prihodnosti. V Bruselj. Tik po obdobju, ko je bila na preizkušnji naša človečnost, naš humanitarni čut. Medtem ko smo si vzeli predah v humanitarni begunsko-emigrantski krizi. Tik zatem, ko smo oskrbeli rane, dobljene v Parizu.

Kako bodo neprijetne izkušnje definirale naše izbire v prihodnosti? Jih bomo počasi postavili tja, kamor spadajo? Se bomo zaradi njih bolj bali ali bomo zaradi njih bolj smeli, pogumni, kreativni, dobronamerni, ljubeči, humani?

Kaj menite, je bolje zdaj povečati količino denarja za vojsko in policijo, ali je bolje začeti investirati denar v izobraževanje? Od odločitve bo odvisno, v kakšni Evropi bodo živeli naši otroci? Ali bodo zaščiteni s pomočjo vojske in policije ali v večkulturni skupnosti sožitja, medsebojnega spoštovanja in sodelovanja?

Po vsaki vojni se je treba usesti za mizo in dogovoriti, kako bomo živeli v miru. Vprašanje je le, kdaj končati vojno?

 Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.