Sobota, 16. 4. 2016, 0.01
8 let, 8 mesecev
Kako sem (skoraj) dosegla, da moji otroci radi berejo
Še danes vem, kakšna je bila naslovnica prve knjige, ki sem jo kot otrok sama prebrala od začetka do konca. Ne spomnim se niti njenega naslova niti vsebine, se pa tega, da je bila to zame prava zmaga.
Takšni spomini pridejo na dan, ko se zgodovina ponovi. Lahko si samo navdušen, ko se tvoj osemletnik prebije skozi več kot 300 strani Harryja Potterja. Da ne govorim o tem, kako se počuti on. To je res eno samo veselje.
Kdaj začeti?
Preden sem postala mama, nisem veliko razmišljala o tem, kako bom svojim otrokom privzgojila ljubezen do branja. Otroških knjig nisem spravljala na kup, še preden so bili spočeti. Nisem jim brala, ko so bili še v trebuhu. In tudi ko so bili čisto majhni, ne. Zdelo se mi je preveč. Približno tako, kot se mi zdi preveč marsikaj, kar danes s svojimi otroki počnejo sodobni starši. Dojenčki hodijo na jogo, malčki na telovadbo, le malo starejši otroci pa že na angleščino. V tem duhu se od staršev pričakuje, da berejo že novorojenčku. Po mojem ni nujno, da padeš v to evforijo.
V poplavi zahtev in pričakovanj, ki danes okupirajo novopečene starše, se nam ves čas mudi. Pa ves čas nas je strah, da svojim otrokom ne bomo česa (dovolj zgodaj) omogočili. Redki so tisti, ki se znajdejo v tej zmešnjavi. Po mojih izkušnjah lahko brati brez slabe vesti začneš šele, ko je otrok sposoben slediti preprosti zgodbi.
Sploh če so okoli njega ljudje, ki berejo, in police, na katerih je veliko knjig. Če radi beremo starši, smo že na pol poti do cilja.
Ne smemo nehati
Večja dilema, kot kdaj začeti brati, se mi zdi, kdaj nehati. Večina staršev bere otrokom, ko so majhni, in s tem preneha, ko se ti naučijo brati samostojno. Ampak če nekaj znaš, še ne pomeni, da boš to tudi počel. Podobno je recimo s plavanjem. Veščino obvladaš, ampak če ne maraš vode, jo boš bolj redko prakticiral, še manj pa v njej užival. V prvi triadi osnovne šole se pri nas skoraj vsi otroci naučijo brati. Kljub temu pa raziskave kažejo, da 60 odstotkov mladostnikov redko bere oziroma sploh ne bere. Z veseljem pa se jih branju posveča le skromnih 16 odstotkov. A ni škoda? Bralci vemo, da je.
Kaj lahko še ukrenemo
Branje najstnikom je trik, s katerim jim lahko približaš knjige, ki jih morda nikoli ne bi vzeli v roke. Moj najstarejši sin marsikatero prebere samo zato, ker mu prvih nekaj poglavij preberem jaz. Ko se zgodba v knjigi začne zapletati, ne more počakati do naslednjega večera, in nadaljuje sam. Raje sploh ne vem, kdaj se v njegovi sobi potem ugasne luč.
Včasih se greva tudi "luknjasto" branje. Na glas preberem le vsako drugo ali tretje poglavje, vmes pa bere sam. Ali pa prehitevam jaz. Preden nadaljujeva, drug drugemu razloživa, kaj se je zgodilo. To je dvojna zmaga. Ljudje, ki berejo, znajo pripovedovati, pa tudi pisanju so boljši. V šoli se mu to pozna, čeprav me je enkrat prosil, da mu preberem knjigo, ki so jo imeli za domače branje. Prosim, ne povejte učiteljici – ampak, zakaj pa ne? Sploh če to pripomore k temu, da se otrokom zaradi šolskega obveznega čtiva branje ne upre na celi črti. Pri trinajstih še ne moreš dojeti, da so Solzice dobra knjiga.
Namesto televizije
Pomembno je, da imaš sistem in rutino, ki se je večinoma držiš. Pa da nimaš slabe vesti. Pri nas doma televizijo gledamo čez vikend. Sploh kadar dežuje. Takrat si res privoščimo in včasih ves dan ne vstanemo s kavča.
Med tednom pa se zvečer vsi skupaj zbašemo v ta veliko posteljo in se lotimo dobre knjige. Branje na glas je zame eden ljubših načinov druženja z mojimi otroki. Sploh zdaj, ko so zrasli in mi ni treba kar naprej brati ene iste slikanice. Namesto tega beremo ta prave knjige. Takšne, ki imajo 100 strani in več. Ko končamo, komaj čakamo naslednjo.
Ni pomembno samo, da berejo, ampak tudi kaj berejo
Da jih le ne bi kaj odvrnilo od branja, knjižničarji in drugi promotorji branja rečejo, naj si otroci knjige izbirajo sami. Svojim otrokom pa kar jaz povem, kaj naj berejo. Ker vem, katera knjiga je dobra, oni pa tega še ne vejo. Njim so všeč knjige z naslovi, kot so Lov na pošasti: Konvol, hladnokrvni surovež, Vampirska akademija ali pa recimo Arena smrti. Tudi tukaj imamo ta potrošniški moment. V knjižnici velikokrat zamenjam večino tistega, kar naberejo, ali pa grem tja kar sama. Tako kot v trgovino po špecerijo - samo da me ne gnjavijo še s čokolado in bomboni.
Produkcija knjig za otroke in mladino je pri nas ogromna ‒ na leto izide približno 900 otroških in mladinskih naslovov. Nad tem imaš težko pregled, ampak se da. Eden od kriterijev, po katerih starši lahko izbiramo, je nagrada zlata hruška, ki jo vsako leto dobijo dobre knjige. Podaljšek zlatih hrušk pa Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig. V njem dobijo oceno vse knjige, ki so izšle v preteklem letu. Lahko so odlične — to so tiste s zlatimi hruškami —, zelo dobre, dobre, pomanjkljive ali pogrešljive. Če se ravnaš po teh seznamih, ne moreš zgrešiti.
Kaj imamo na nočnih omaricah
Srednji sin, ki hodi v drugi razred, je med vsemi tremi najbolj navdušen bralec. Trenutno je nekje na sredini četrtega dela Harryja Potterja, ki mu ga občasno izmakne starejši brat, da potem tekmujeta, kdo ga bo prvi prebral do konca. Na tej nočni omarici je še nekaj delov Kapitana Gatnika – carskega stripa, ki je tudi za mulce, ki jim knjige smrdijo. Trinajstletnik je ravno končal Bratovščino orlovih kril, napet pustolovski roman češke pisateljice Ilone Fišerove, zdaj pa čakam, da odpre Čudo R.J. Palacie, ki je res dobra in koristna knjiga. Tudi za starše. Na moji nočni omarici je na pol prebran Robin Hood. Klasika, ki je kot otrok nisem prebrala, zdaj jo z veseljem berem sinovom.
Na nočni omarici najmlajšega sina pa so teniška žogica, golmanske rokavice, nekakšne karte, za katere sploh ne vem, kako se jim reče, in plastični Star Wars meč.
Nobene knjige.
Od tu tisti (skoraj) v naslovu kolumne. Ampak ob vseh teh knjigah se to lahko še vse spremeni.