Kako iz Slovenije odtekajo ljudje in denar

Ko se mi ponudi priložnost, bodisi v savni ali pa v domači kopalnici, vedno gledam, kako se na začetku peščena zrna iz zgornjega kupčka praktično neopazno zlivajo skozi luknjico, potem pa se, iz minute v minuto, vse skupaj vse bolj in bolj pozna, dokler na koncu skozi zoženi del na sredini ne pade še zadnje zrno.

Če želiš ponoviti igro, v kateri se, jasno in razumljivo vsakemu, še tako majhnemu otroku, prepletata čas in njegova neskončnost, lahko obrneš peščeno uro naokoli in zrnca začnejo teči nazaj.

V resničnem življenju tega žal ne moreš narediti.

Nenavaden obisk Prejšnji petek sem dobil enega bolj nenavadnih obiskov v življenju. Nepričakovano se mi je najavil dober znanec in nekdanji sodelavec, zato me je zanimalo, kaj mi je prišel povedat. Sedla sva, najprej preigrala nekaj vsakdanjih malenkosti, potem pa je prišel z besedo na dan.

"Selim se," je rekel, "najprej za dve leti, če bo šlo, pa potem tudi za dalj časa, morda za zmeraj."

V mislih sem preigral njegov osebnostni profil. Star je nekaj čez trideset, izobražen, postaven športnik, hladnokrven, tekoč v tujih jezikih, s kar nekaj let delovnih izkušenj v več slovenskih podjetjih, tudi mednarodnih.

"Kam?" sem vprašal. "Čez lužo."

Molčala sva.

"Zdaj prodajam svoje premoženje, kolikor ga imam. Nekaj se bo nabralo. Čez tri tedne odhajam. Ta denar mi bo prišel prav, saj za zdaj še nimam urejene službe. Čez poletje moram zdržati s tem, kar imam, si urediti potrebno, potem pa se bom že nekako znašel. Verjamem vase."

Potem sva spet molčala.

"Kaj boš pa s knjigami?" sem ga vprašal, saj sem vedel, da ima lepo zbirko. "Ne vem še," je odvrnil, "za zdaj jih bom nekam spravil. Morda v klet k staršem. Sicer ne vem, če imajo dovolj prostora …"

Spet sva molčala.

Njegova punca gre dokončat svoje raziskave, on gre za njo. Otrok še nimata. Ves čas in ves svet je pred njim, pred njima.

Potem sva vstala in si podala roke.

Si piševa, sva si rekla.

Zaželel sem mu srečo.

Potem je odšel.

Nenavaden klic Kmalu potem me je poklical znanec, ki je sem ter tja kaj poskusil na borzi. Preskočil je vljudnostne formalnosti in začel:

"Danes sem naredil eno drzno finančno potezo. Lani decembra, ko smo bili tik pred bančnim zlomom, so mi svetovali, naj denar potegnem iz banke in ga naložim v ene državne obveznice. Naredil sem to in v teh papirjih potem imel svoje prihranke. Potem do začetka tega tedna sploh nisem gledal, kaj se je s tem dogajalo. Ali veš, kaj se je?" "Pojma nimam," sem odvrnil. "Tečaj je močno zrasel, za skoraj 20 odstotkov. V samo štirih mesecih," je rekel. "Resno?" "Ja, resno. No, in potem se je začelo spet kuhati tole s politiko zadnje dni, pomislil sem, kaj bi se lahko zgodilo s tečajem, če bo vlada padla, in danes zjutraj sem se naenkrat odločil, da moram te papirje prodati." "In?" sem ga vprašal, "si to naredil?" "Sem. Danes takoj zjutraj sem poklical na banko ter dal naročilo, prejle pa so mi sporočili, da jim je že uspelo prodati."

Nekaj časa sva molčala.

"In kaj boš zdaj z denarjem?" sem ga vprašal. "V Sloveniji ga gotovo ne bom več investiral. To, kar se dogaja zdaj, je že res preveč. Nimam več živcev!" je odvrnil. "Kam pa ga boš?" "Ne vem še. Bom razmislil."

Spet sva molčala.

Zaželel sem mu srečo.

Potem sva se poslovila.

Kako iz Slovenije odtekajo ljudje in denar Ko pišem tole kolumno, že vem, da je drugi znanec naredil prav, ko je prodal svoje obveznice. Njihov tečaj je včeraj, skupaj z vlado, močno padel. Prepričan sem, da bo našel kako primerno naložbo v tujini.

Je naredil prav tudi prvi znanec, ker odhaja?

Verjamem, da je dobro premislil. Filozof je, z dobrimi izkušnjami iz gospodarstva.

Vendar pa o njem še naprej razmišljam tudi jaz. Naučil sem ga kar nekaj tega, kar znam, in bil je dober učenec, šel je in se razvijal naprej. Iz moje perspektive je za Slovenijo nenadomestljiv kader, saj je delal na deficitarnem področju, na katerem se zgolj vsakih nekaj let izobrazi nova oseba.

Ko se po medijih govori o izseljevanju, se običajno govori o mladih, ki ne morejo dobiti službe. A jaz poznam vse več primerov, ko se izseljujejo mlajši srednjeletniki, stari okoli štirideset let, imajo službo, včasih pa tudi otroke, nekaj jim klikne, običajno nežnejši del družine dobi kako imenitno ponudbo iz tujine, par se doma usede in stakne glavi, preuči možnosti, potem pa se, odvisno od primera, odloči tudi za prodajo vsega premoženja, ki ga ima, in se tiho, a morda za zmeraj odseli.

Naslov Mazzinijeve knjige kolumn s Siolovega portala, ki je izšla pred tremi leti, se glasi: Če ti ni kaj prav, se pa izseli!

Nekaj jim ni bilo prav v Sloveniji, zato so se odselili.

Kaj pa jaz in moji? Jaz tega ne morem. Kronično boleham za patriotizmom. Navezan sem na jezik, na knjige, na ljudi, ki mislijo in pišejo v slovenščini. Enkrat v preteklosti, niti ne vem, kdaj, me je pičil virus ljubezni do slovenščine in meja tega jezika začrtuje tudi moj življenjski prostor.

Tu je moje mesto. Tu bom ostal. V dobrem in slabem.

Čeprav zadnje dni stiskam zobe. Medtem ko nas bodo naslednje tedne obsipavali z različnimi scenariji za morebitne predčasne volitve, mi ni čisto jasno, kako bo naše podjetje, ki po petih letih recesije le s težavo plava naprej, zdržalo čez poletje.

Poleg tega seveda razmišljam o svojih potomcih.

Moj starejši sin hodi na gimnazijo, moj mlajši končuje osnovno šolo, moja hčerka bo letos stopila v drugo triado.

Mladi so še, a tudi zanje bodo prišla leta, ko se bodo začeli spraševati o sebi in svoji prihodnosti v Sloveniji.

Zadnje dni razmišljam, kaj jim bom rekel, svetoval, če bo pri nas šlo tako naprej, in me bodo vprašali za nasvet, kje naj živijo in kaj naj delajo.

Nimam še odgovora.

Jim lahko s polno mero odgovornosti rečem, da je prav, da ostanejo tu?

Ne vem.

V peščeni uri se zrna na začetku iz zgornjega kupčka praktično neopazno zlivajo skozi luknjico, potem pa se, iz minute v minuto, vse skupaj vse bolj in bolj pozna, dokler na koncu skozi zoženi del na sredini ne pade še zadnje zrno.

Kdaj bomo v Sloveniji, v naši peščeni Sloveniji spoznali, da nam dejansko zmanjkuje dobrih ljudi, denarja in časa?

V resničnem življenju vsega tega žal ne bomo mogli več preobrniti nazaj.