Kaj naredite z mobitelom, ko pridete domov?

Pred nekaj tedni sem po naključju prišel v ljubljanski Cankarjev dom, kjer se je odvijala ena od konferenc, in zaprepadeno zagledal tale prizor. Nobenega klepetanja ni bilo, nobenega "kofetkanja" in opravljanja predavateljev, da niso dobro pripravili svoje predstavitve. Udeleženci so sedeli vsak na svojem delu dolge sedežne klopi in upirali poglede vsak v svojo napravo, v svoj digitalni ekran. 

Ali ekrani spreminjajo našo zavest?

Kot v svoji novi knjigi Fokus trdi David Goleman, utemeljitelj čustvene inteligence, ki je zdaj prevedena tudi pri nas, je pešanje pozornosti med odraslimi v sodobnem času precejšnje. Dramatično se namreč spreminja čas pozornosti, ki smo ga sposobni neprekinjeno nameniti spremljanju ene same reči. 

V zvezi s tem navaja mnogo primerov, ki jih je zasledil med pogovori z ljudmi, ki so reprezentativni predstavniki ključnih posledic motenj pozornosti. V Mehiki se neki zastopnik velike radijske mreže recimo pritožuje: "Še pred nekaj leti je lahko vaš predstavitveni video za oglaševalsko agencijo trajal pet minut. Danes sme trajati le minuto in pol. Če ljudi ne zgrabiš v tem času, začnejo vsi preverjati, ali morda v tej minuti in pol niso dobili kakšnega SMS-sporočila." 

V nadaljevanju navaja univerzitetnega profesorja, ki poučuje filmsko umetnost in pravi, da je ravno bral življenjepis legendarnega francoskega režiserja Françoisa Truffauta, ob tem pa je ugotavljal: "Ne morem prebrati več kot dve strani skupaj. Prevzame me neustavljiva želja, da bi šel na splet in pogledal, ali sem prejel kakšno elektronsko sporočilo. Zdi se mi, da izgubljam sposobnost trajnejše zbranosti za resno delo."

Nezmožnost, da bi se uprli preverjanju elektronske pošte ali sprememb na Facebooku, namesto da bi se osredotočili na človeka, s katerim se pogovarjamo, vodi k nečemu, kar sociolog Ervin Goffman, mojstrski opazovalec socialne interakcije, imenuje "pojdi proč", gib, ki drugi osebi sporoča: "Ne zanima me, kaj se dogaja tukaj in zdaj."
 
Se to dogaja tudi vam?

Osebna izkušnja

Da me cingljajoča ikona Facebooka na mojem mobilnem telefonu vznemirja do te mere, da se ji ne morem upreti in moram pogledati, kaj se je zgodilo na mojem zidu, sem ugotovil že pred časom. Tudi žena je imela podobne občutke, zato sva se že lani med nekim koncem tedna odločila in mobilno aplikacijo Facebooka prprosto zbrisala s prenosnega telefona. Od takrat naprej se na to družbeno omrežje priklopim samo doma, ko kaj delam za računalnikom, v službi pa zgolj izjemoma.

Ostaja torej še spletna pošta. V zadnjih tednih, ko sem bil na več rojstnodnevnih zabavah ljudi moje generacije, stare okoli petdeset let, sem se nekajkrat zalotil, da med koncem tedna zvečer, celo pozno zvečer, ko res ni nobenega pametnega razloga, preverjam, ali sem dobil kakšno e-pošto. Po neki avtomatiki sem torej izvlekel telefon, vklopil zaslon, ugotovil, da ni nič novega, potem pa ga vtaknil nazaj v žep. Opazil sem, da to počnejo tudi nekateri drugi.

Ko sem končno ozavestil, kaj počnem, kdaj celo med tem, ko sem se z nekom pogovarjal, sem samega sebe moral skoraj zavestno prepričati, da za preverjanje telefona v tem času res ni nobenega razloga.

Samo nekaj dni pozneje sem v Golemanovi knjigi prebral: "Potem ko nekaj časa ne preveri svojega mobilnega telefona, pravi direktorica neke založbe, jo obide 'cingljajoč' občutek."

"Pogrešaš tisti 'šus'," je komentirala to, kar se ji dogaja, "šus, ki ga dobiš, ko prejmeš sporočilo. Zavedaš se, da ni prav, da preverjaš telefon, ko si z nekom, a kaj ko se temu ne moreš upreti." Zato sta z možem sklenila pakt: "Ko prideva iz službe, telefona odloživa v predal. Če ga imam pred seboj, postanem neučakana; preprosto moram ga preveriti. Toda zdaj poskušava biti bolj drug z drugim in se pogovarjava."

Kaj pa otroci?

Vse skupaj se še bolj radikalizira pri otrocih. Po nekih ameriških raziskavah se je število SMS-sporočil, ki jih v zadnjih letih pošiljajo najstniki, povzpelo na več kot tri tisoč mesečno, kar je dvakrat več kot nekaj let poprej. Povprečni ameriški najstnik prejme in pošlje več kot sto sporočil na dan, okrog deset vsako uro, ko je buden.
 
Goleman piše o prijatelju, ki mu je povedal naslednje: "Pred časom sem obiskal bratrance in sestrične. Njihovi otroci imajo vse elektronske napravice, kar jih pozna človek. Ves čas sem videl samo njihova temena. Nenehno so pregledovali svoje iPhone: kdo jim je poslal sporočilo, kaj je novega na Facebooku. Ali pa so se izgubljali v videoigricah. Sploh se niso zavedali, kaj se dogaja okrog njih, in pojma niso imeli, kako bi vsaj krajši čas komunicirali z živim človekom."
 
To se seveda ne dogaja samo v Ameriki. Če malce bolje pomislite, so taki prizori verjetno pogosti tudi v vaši najbližji okolici.

Digitalna demenca

Vse resnejše posledice nenehne priklopljenosti na ekrane svetovnega spleta ali računalniških iger tako ugotavljajo tudi v Evropi. Tik pred izidom je slovenski prevod nemške knjige Digitalna demenca, ki jo je napisal Manfred Spitzer, vodja Univerzitetne klinike za psihiatrijo v Ulmu. V njej piše o svojih pacientih, računalniških in spletnih odvisnikih, pri katerih zdravniki (gre večinoma za mlajše odrasle) vedno pogosteje beležijo motnje spomina, motnje pozornosti in motnje koncentracije, dodatno pa tudi čustveno poplitvenje in splošno otopelost. Spitzer v knjigi s številnimi preiskavami in testi ter s citiranjem raznih raziskav predstavi širšo sliko vpliva digitalne sedanjosti na naš razum, posebej v primerih, ko ta začne dobivati sindrom odvisnosti.
 
Ta včasih dobiva tudi povsem bivanjske razsežnosti, saj, kot pravi Spitzer, "novi digitalni mediji povzročajo strahove na mnogotere načine, ki segajo od kratkih napadov strahu in telesne napetosti pa vse do popolne nezmožnosti za razumno delovanje. Eden od izrazov je strah, da bi kaj zamudili, ki so ga v anglosaksonskem svetu poimenovali s kratico FoMO (Fear of missing out)."
 
Spitzer pri svoji knjigi izhaja iz naslednjih uradnih nemških podatkov za leto 2012: približno četrt milijona mladih, starih od 14 do 24 let, velja za odvisnike od interneta, še nadaljnji skoraj poldrugi milijon pa za "problematične uporabnike svetovnega spleta". V Nemčiji ugotavljajo, da poraba alkohola in nikotina, pa tudi mehkih in trdih ilegalnih drog, upada, na drugi strani pa se dramatično povečujeta odvisnost od računalnika in odvisnost od svetovnega spleta.
 
Vlada ne ve, kaj naj stori.

Fokus

Goleman v svoji knjigi Fokus kot ključ za uspešno delo in delovanje v sodobni družbi navaja sposobnost fokusiranja, torej pozornosti. To je po njegovem tisto, kar pomembno loči vrhunske strokovnjake, športnike, umetnike in druge od povprečnih. Pri tem navaja tri vidike pozornosti in osredotočenosti.
 
Ta trojček je sestavljen iz: a) sposobnosti usmerjenosti vase (torej iz sposobnosti meditacije in premišljevanja o sebi brez vplivanja zunanjih motenj), b) potem usmerjenosti v sočloveka (tiste, ki to še zmorejo, na zabavi ali kje drugod, brez težav prepoznate po tem, da strastno spremljajo to, o čemer pripoveduje sogovornik, in jih ne zmoti nič zunanjega, od glasne glasbe naprej), in nazadnje še c) v svet okoli sebe (ki se kaže v aktivnem uresničevanju svojih idej in načel v vsakdanjem življenju).

Na koncu prvega poglavja Goleman postreže s hitrim kvizom, ki se nanaša na vsebino. Z njim želi preizkusiti pozornost svojih bralcev pri branju knjižnega besedila. Pa poskusimo še mi. Če želite, odgovorite na naslednja štiri vprašanja:

1. Koliko je bil predstavitveni video lahko dolg včasih in koliko je lahko danes?
2. Kako sociolog Ervin Goffman imenuje gib in nezmožnost,  da  bi  se  uprli  preverjanju  elektronske  pošte  ali  sprememb na Facebooku?
3. Koliko SMS-sporočil dnevno dobijo ameriški najstniki v današnjih časih?
4. Koliko mladih Nemcev je odvisnih od interneta po podatkih iz leta 2012? 
 
Če lahko odgovore stresete iz rokava – tako pravi Goleman, pri njem gre sicer za nekaj daljše besedilo –, ste bili med branjem tokratne kolumne ves čas pozorni. Če pa si odgovorov ne morete priklicati v spomin, ste med branjem najbrž od časa do časa izgubili koncentracijo.
 
Morda je čas, da – tako kot jaz in še marsikdo drug – razmislite, kam boste popoldan, ko boste prišli domov, pospravili mobilni telefon. 

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.