Kaj mi je všeč pri Američanih

Priznam, sem amerikanofilka.

1 / 5

2 / 5

3 / 5

4 / 5

5 / 5

V približno sedmih letih, ki sem jih preživela v ZDA, sem imela veliko več pozitivnih kot negativnih izkušenj, s tem da sem se nalezla njihovega optimizma in sproščenosti (1). Še vedno občudujem njihov način razmišljanja in pristop do življenja.

Prvič sem obiskala ZDA, ko sem imela 17 let. Ne bom pozabila občutka, ko sem na letališču JFK prvič stopila na ameriška tla. Zdelo se mi je, da še zrak diši drugače. Ampak že naslednja izkušnja me je postavila na precej realna tla. Ker smo bili lačni, smo se na poti na sever ustavili v trgovini na avtocesti, da bi nekaj pojedli.

V sendviču je bil oranžen sir. Oranžen, ne, tega pa ne bom jedla, sem si rekla, in res ga nikoli nisem, niti pozneje. Od oranžnega sira naprej pa je šlo vse na boljše.

Veliko, ki te ljubim veliko

Vožnja po Severni Ameriki je bila neverjetna. Vse je bilo prostrano, avtoceste široke, avtomobili veliki, potovanje pa lagodno, tudi zaradi Evropejcem nedoumljivo nizkih omejitev na avtocestah. Kar naenkrat lahko misli sežejo dlje, precej dlje kot doma.

Prvi stik z Američani je bil precej nenavaden. Ko sem hodila po cesti v manjšem mestu, je k meni pristopila manjša gospa in po obveznem "Helllo, How are you Doing,"* z nasmehom seveda, pohvalila mojo jakno. Nemo sem obstala, saj sem bila tako osupla, da se ji nisem niti zahvalila za kompliment.

V tistem trenutku so se mi namreč po glavi podile različne misli. Od tega, ali mi hoče jakno vzeti (ja, zdaj me je sram, da sem na kaj takega sploh pomislila), do tega, kako je sproščena, da se mi kaj takega sploh še ni zgodilo in da se kaj takega pri nas sploh ne dogaja. Zgodi se, da kdo nevoščljivo pogleda tvojo obleko, da pa bi jo pohvalil? No, tega pa ne doživiš.

Kaj pa vi naredite, ko se nekdo vrine v vrsto pred vas? Podobno se mi je pozneje zgodilo še večkrat in moram reči, da ti polepša dan, ko se tega navadiš in vidiš, da nekdo iskreno izrazi svoje mnenje. Tako kot voznik avtobusa, ki te vsak dan kot potnika pozdravi, ko vstopiš na avtobus, ko se odpraviš po opravkih ali v šolo.

Vidiš, da nimajo nič za bregom, da preprosto izrazijo svoje mnenje, če jim je kaj všeč. Tako kot ga izrazijo, ko jim kaj ni všeč, recimo ko se nekdo vrine v vrsto za blagajno ali za vstop na avtobus. Takrat tistemu, ki se je vrinil, glasno povedo, kje je vrsta in naj se postavi na njen konec.

Kakšna osvežitev po izkušnjah, ko se tistega, ki se vrine, samo grdo gleda in šepeta za njegovim hrbtom, v obraz pa mu nihče ne upa povedati, naj se prestavi na konec vrste!

Tudi pozdrava se navadiš, ker vidiš, da je iskren, čeprav od tebe seveda ne pričakujejo, da jim poveš, da si se doma v zadnjem trenutku, preden si odšel, polil s kavo po zadnji zlikani srajci oziroma da nisi dobro spal. Prebije pa led, zato so dnevi in življenje veliki lepši, ko pozdravljaš ljudi, ki so nasmejani in ne namrščeni in s pogledi naokoli ne švigajo jezno.

Kulturni šok Naslednji pozitiven šok, ki sem ga doživela, je bil obisk srednje šole na severovzhodu ZDA, in sicer gimnazije za športnike, predvsem smučarje. Kakšno razodetje za nekoga, ki je v prvih letih osnovne šole vstajal, ko je v učilnico prišla tovarišica, in strumno rekel Zdravo, sedel zravnano z rokami na hrbtu. Čeprav se je pozneje ta disciplina razrahljala, imam še vedno kompleks, ko nekdo vstopi v predavalnico, da moram vstati in pozdraviti. Nekaterih navad, ki so bile bolj ali manj vsiljene, se človek očitno ne more otresti.

Potem pa obisk te gimnazije. Si predstavljate v učilnicah fotelje, po tleh preproge in da vam ni treba sedeti za mizo, ampak lahko sedite na tleh in si zapiske delate v naročju? Da lahko zraven jeste in pijete, in to celo pico ali pa sendvič? In da to profesorjev ne moti? Da lahko profesorje neprestano sprašujete in jim celo nasprotujete z argumenti in je to zanje sprejemljivo?

Zame je bila ta sproščenost neverjetna in takrat sem si obljubila, da bom nekega dne prišla študirat v ZDA. Ko sem si obljubo izpolnila, seveda ob izdatni pomoči ljudi – tudi tistih v Sloveniji, ki so bili ključni, da sem sploh lahko uresničila svoje sanje –, sem sicer ugotovila, da v vseh šolah ne sedijo po tleh in v foteljih, razen med odmori, ampak da so vsi, tako študenti kot profesorji, izredno sproščeni, da je debata zelo živa in zelo zaželena.

There is no such thing like a free lunch** Sem pa ob vpisu na podiplomski študij doživela še eno presenečenje. Ko sem končevala pravno fakulteto, sem se želela vpisati na podiplomski študij ekonomije v ZDA. Ta ideja se mi je najprej zdela neizvedljiva, čeprav zelo zaželena. Kako naj kar zamenjam področji, saj je to pri nas bilo skoraj nemogoče oziroma zares nemogoče. Kako naj se s pravno izobrazbo in diplomo vpišem na magisterij iz ekonomije? Vsi moji strahovi so bili odveč. Sprejeli so me, saj se jim je zdelo precej običajno, da nekdo zamenja študijsko področje.

Logika je precej preprosta. Če sama mislim, da zmorem zamenjavo, in če moje prejšnje ocene in priporočilna pisma kažejo, da sem sposobna, ter če sem pripravljena plačati šolnino, potem naj začnem študirati. Hkrati pa sem ugotovila, da obstajajo mehanizmi, s pomočjo katerih ti ni treba plačati celotne ali del šolnine. Vsaj na fakulteti, na katero sem hodila, si bil oproščen šolnine, če si za enega od profesorjev delal 13 ur na teden. Seveda te je moral izbrati. Imela sem to srečo, da sem bila izbrana.

13 ur na teden dela seveda ni šala, je kar precejšnja obveznost ob vseh študijskih dolžnostih, ampak odpade pa finančno breme, kar mi je seveda olajšalo življenje oziroma sploh omogočilo študij. Seveda sem se morala znajti tudi drugače, tako da sem delala kot varuška, inštruirala sem ekonomske predmete in še polno zabavnih služb se je našlo.

Optimizem kot način življenja Iz zgoraj napisanega se mogoče ne da sklepati, zakaj občudujem ZDA, in mogoče se bo našla priložnost, da še kaj napišem. Pa vendar je neprecenljiva izkušnja, če so ljudje okoli tebe prijazni, sproščeni, največkrat nasmejani ter sebi in drugim pripravljeni dati priložnost, predvsem pa so polni optimizma, ki ga tudi izžarevajo. V vseh letih, kar sem živela v ZDA, nisem slišala, da se kaj ne bi dalo narediti. Optimizem je njihov način življenja.

Kolikokrat ste pa vi že danes slišali tarnanje in izjave to se ne da narediti, ti nimaš kvalifikacij oziroma nisi sposoben tega narediti?

Se mi je zdelo …

(1) Glede na to, da bom pisala o osebnih izkušnjah, se v komentiranje in vrednostne sodbe njihove politike ne bom spuščala.

*Pozdravljeni. Kako ste? **Nič ni zastonj.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Planet Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano