Kaj je Borut Pahor počel na ograji v Kremlju?

Foto: Reuters

Za ruskega predsednika Vladimirja Putina včeraj ni bil običajen dan. 

Najprej ga je obiskal predsednik ene od evropskih držav. Gre za državnika, ki odločno podpira sankcije EU proti Rusiji. Je tudi vrhovni poveljnik njene vojske, ki sodeluje v operacijah Nata v baltskih državah, namenjenih obrambi pred domnevno rusko grožnjo. 

V istem trenutku je bil v Moskvi tudi zunanji minister ene od držav EU. Gre za politika, ki domala ob vsaki priložnosti govori o nesmiselnosti sankcij proti Rusiji, zato odkrito poziva k njihovi omilitvi, če ne že popolni odpravi.

Kaj je pri tem neobičajno? Da gre za predsednika in zunanjega ministra iste države – Slovenije. 

Koliko zunanjih politik ima Slovenija?

Vprašanje, koliko zunanjih politik  – eno, dve tri ali celo več – ima naša država, je v teh dneh spet vse bolj aktualno. 

Zagotovo ima svojo Borut Pahor. V Moskvo je priletel z "evroatlantsko" linijo. Iz Nemčije, kjer ga je sprejela tudi kanclerka Angela Merkel, se bo prek Rusije napotil še v Ukrajino. Tam bosta s Petrom Porošenkom verjetno še drugič v treh mesecih obsodila rusko aneksijo krimskega polotoka.

Zunanja politika Karla Erjavca je drugačna, bolj pragmatična – na veliko zgražanje precej močne struje slovenskih diplomatov, ki v državnem aparatu ne vidijo servisa slovenskim podjetjem, ampak predvsem mednarodni branik človekovih pravic.

Erjavca kaj malo zanima, da je bil tik pred njegovim obiskom obsojen vodilni politik ruske opozicije. V Moskvo je pripeljal slovenske poslovneže, ki so s ruskimi partnerji podpisali za več kot pol milijarde evrov pogodb o sodelovanju. Nedaleč stran je Pahor ruskega predsednika opominjal na dogovor iz Minska. 

Svojo zunanjo politiko ima Miro Cerar in že nekaj časa tudi Milan Brglez. Prvi skupaj s kolegi iz držav EU gradi zidove na balkanskih poteh. Drugi prepričuje Vatikan, naj ta Hrvaško prepriča k sprejetju arbitraže, in včasih sam obišče katero od držav, za katero predsednik Pahor ne najde časa.

Kaotično, bi rekel nepoučeni opazovalec. Lahko bi bilo še huje, če bi si opazneje skakali v zelje, bi mu verjetno odgovoril kateri od dolgoletnih kronistov iz vrst domače diplomacije.

Pahor v globalnem političnem vakuumu

Vsekakor si Pahor za prenašanje sporočil ni mogel izbrati težjega trenutka.

Spopadi na vzhodu Ukrajine se krepijo. Še v torek je Merklova po telefonu Putina pozvala, naj svoj vpliv na tamkajšnje upornike izkoristi za to, da jih prepriča o premirju. Težko je verjeti, da jo bo poslušal.

Ne le, ker Porošenko zdaj že odkrito napoveduje referendum o vstopu v Nato. V globalni politiki se dogajajo tektonske spremembe. Takšna obdobja so vedno tudi časovno okno, ki ga je na terenu mogoče izkoristiti za premike frontnih črt in si izboljšati izhodišče za poznejša pogajanja. Tako bo vsaj do trenutka, ko bi dokončno jasno, kakšen odnos do Rusije bo imela nova ameriška administracija, ki se trenutno ukvarja sama s sabo in z zapiranjem lastnih meja.

Pri ruskem predsedniku naključij ni. V tednu dni se je srečal z drugim šefom države EU. V bloku članic unije išče in vrta luknje. Gre mu vse bolje. Na obisku pri Viktorju Orbanu, svojem največjemu prijatelju v EU, je napovedal novo neposredno plinsko povezavo med obema državama, s podpisom pogodbe o gradnji jedrske elektrarne pa postavil novo zastavico v regionalnih energetskih igrah. 

Tja z letalom, nazaj po drugem tiru

V teh ima tudi po propadu projekta Južni tok pomembno vlogo tudi Slovenija. Naša država je še vedno pomemben člen v verigi ruskih interesov. Na šahovnici geostrateških iger leži ob roba loka med vzhodnim Sredozemljem, zgodovinskim interesnim območjem Rusije, na katero se je Moskva dokončno vrnila z ubranitvijo Bašarja Asada v Siriji, otoplitvijo odnosov s Turčijo in Egiptom, ter Balkanom, kjer se na hrbtih tamkajšnjih državic z Američani in Nemci že nekaj časa spopada za vpliv. 

S tem Putin težišče nove hladne vojne premika stran od ruskih meja. Za zdaj mu kaže dobro. V bloku zagovornikov sankcij so razpoke vse večje. Nasprotniki iz gospodarskih in političnih vrst, ki menijo, da se je Evropa z njimi ustrelila v koleno, so vse glasnejši. Ob morebitni zmagi Marie Le Pen na francoskih predsedniških volitvah utegne blok celo popolnoma razpasti.

V tej luči je treba gledati tudi na dejstvo, da se želijo v projekt nove proge Divača–Koper vključiti tudi ruske železnice, ki Sloveniji pred nosom mahajo z ustreznim deležem udeležbe slovenskih gradbincev.

Ruska namera za postavljanje zastavice v prostoru, ki velja za strateško preddverje Nemčije, lahko spravi v težave ministra za infrastrukturo Petra Gašperšiča. Če se je o sodelovanju v projektu res že dogovoril z Madžari, je vprašanje, kaj sploh lahko še ponudi Rusom. In obratno: če so Rusi, heh, zamudili vlak za sodelovanje pri drugem tiru, je mogoče skrajni čas, da Gašperšič dogovor z Madžari vendarle predstavi javnosti.   

Obisk Moskve kot uvod v predsedniške volitve 

Tudi pri Pahorju naključij ni, le da je njegov končni cilj zelo verjetno najbolj povezan z osebnimi političnimi ambicijami. 

Turneja Berlin–Moskva–Kijev slovenskemu predsedniku ne omogoča zgolj novih fototerminov in priložnosti za "sebke", tokrat na ograjah stopnic v Kremlju.

Na pladnju mu podarja izreden uvod v skorajšnjo predvolilno kampanjo, v katero že tako vstopa kot izraziti favorit. V teh dneh nam bo Pahor (ne)subtilno dajal vedeti, da je edini slovenski politik, ki ima odprta vrata do svetovne politične elite. Da v času, ko se Miro Cerar ukvarja s težavami v lastni stranki in obiskovanjem informativnih dnevov, "prevzema odgovornost" za reševanje svetovnih težav. In da pri tem skrbi tudi za interese gospodarstva, ki ga je kot predsednik vlade – le kdo se danes še spomni tega? – pomagal ohranjati v recesiji. 

Predsednik – danes državnik, jutri osamljeni turist ali animator

Pahor ni le mojster permanentne kampanje, ampak tudi preobrazb. Še včeraj je bil osamljeni turist ob obalah Blejskega jezera. Danes je državnik. Že jutri se lahko spremeni v animatorja na študentski zabavi, maratonca ali fizičnega delavca. In pojutrišnjem spet nazaj v državnika.

Upamo lahko le, da danes za dobro fotografijo, kot je pred leti razkril Wikileaks, vendarle ni več pripravljen trgovati z jedrsko elektrarno. In da bo slovenska zunanja politika nekoč do Bruslja, Moskve in Washingtona enaka – pragmatična, z enotnim glasom.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

7
  • stanly / 11.02.2017. ob 11:21

    sramota za državo...SLO ima toliko zunanjih politik kot ima vladnih strank, da o opoziziciji niti ne govorimo...enako se obnašamo tudi v sami državi, vsaka stranka ima svoj koncept vladanja in nič se niso sposobni vladni politiki dogovoriti in se uskladiti..

  • Ljubo / 12.02.2017. ob 08:19

    Postopki značilni za državo,katera nima svojo strategijo razvoja.

  • xedos / 12.02.2017. ob 15:43

    Pahor predstavlja odhajajočo generacijo salonskih leporečnih politikov pozerjev, ki se gredo politiko zato, ker so všeč samim sebi in butcem, ki jih volijo. Ukrajinsko krizo ni zakuhala Rusija ampak ZDA in Evropa, ki ji je pri tem držala štango. Če bi Evropski politiki to priznali in delovali v evropskem, ne pa ameriškem duhu, do te krize ne bi nikoli prišlo.

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano