Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Samo Rugelj

Sreda,
22. 4. 2015,
13.35

Osveženo pred

8 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Sreda, 22. 4. 2015, 13.35

8 let, 3 mesece

Kaj imajo skupnega Fructal, Radenska, Laško in Union?

Samo Rugelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1
Vsaj tri reči. Recimo to, da so v poslu z vodo. A pojdimo po vrsti.

Nekoč sem slišal za klasifikacijo, da lahko vse vrste posla razdelimo zgolj na dve vrsti: na dobrega in slabega. Dober posel je po tej logiki v principu tisti, ki omogoča visoke razlike v ceni in zato, glede na proizvodno ceno, prinaša višje zaslužke na vsako prodano enoto. Dober je zato, ker je dobičkonosen. Za slab posel pa se ponavadi šteje tisti, ki ima nizke marže in zato majhno razliko med nabavno in prodajno ceno. Slab je zato, ker nima skoraj nobene rezerve. Poslovne dejavnosti, ki vključujejo vodo, so običajno dobre. Če vodi dodaš sadje, dobiš sadni sok. Če vodi dodaš hmelj, dobiš pivo. Če ti iz zemlje teče mineralna voda, jo lahko neposredno stekleničiš in že je pripravljena za prodajo. Voda je dober posel. Kot kažejo globalne napovedi o vse večjem pomanjkanju vode, bo ta posel zmeraj boljši. Eno od osnovnih pravil posla pravi, da je na dolgi rok bolje slabo delati dober posel, kot pa dobro delati slab posel. Dober posel preživi tudi s slabšim zaposlitvenim kadrom, v slabših gospodarskih pogojih in ob manj sposobnem lastniku.

Slab posel vseh teh težav skoraj ne more preživeti. Reši ga lahko samo to, da ima izjemno sposobnega upravitelja in/ali lastnika. Teh pa je malo. Posla, ki vključuje vodo, zato, ker gre pač za dober posel, ne prodajaš. Nikoli.

V Sloveniji ni tako. Prodaja se podjetniška infrastruktura z dolgo tradicijo V nekaj potezah in v dobrih treh letih smo Slovenci ostali praktično brez lastništva nekdaj zelo uglednih in tradicionalnih domačih proizvajalcev raznovrstnih pijač in njihovih prepoznavnih blagovnih znamk. Fructal je bil prodan konec leta 2011, Radenska je bila prodana konec lanskega leta, Laško skupaj z Unionom pa prav nedavno. Poleg tega so bila prodana še druga integrativna prehrambna podjetja od Mercatorja in Kolinske do Žita, o čemer bomo kakšno rekli kdaj drugič. Vse te prodaje jasno kažejo, da dejansko nimamo odnosa do ključnih infrastrukturnih slovenskih podjetij, ki se tako ali drugače napajajo iz predelave in prodaje živilskih izdelkov (in surovin), ti pa so plod slovenske zemlje, ob tem da je bila večina teh podjetij ustvarjena na podjetniški (ali vsaj približno podjetniški) način že res dolgo nazaj. Poglejmo, kako, pri tem pa se ravnajmo po kronologiji njihovega nastanka.

Pivovarna Laško Leta 1825 je v nekdanjem Valvasorjevem Špitalu (današnjem hotelu Savinja) v Laškem medičar in lectar Franz Geyer uredil obrtno pivovarno. Ta je imela v naslednjih desetletjih burno zgodovino, saj je kar nekajkrat menjala lastnike. Med njimi je bil tudi žalski pivovarnar Simon Kukec, ki je pivovarno Laško kupil po njenem stečaju leta 1889, v pivovarsko zgodovino pa se je po uradnih virih zapisal kot odličen organizator, finančnik in novostim naklonjen gospodarstvenik.

Pivovarno Laško so leta 1927 za nekaj let celo zaprli, kar je v tistem času dejansko povzročila pivovarna Union, ki je takrat prevzela Laško, potem pa so zastopniki gostilničarskih zadrug v Laškem sklenili zgraditi gostilničarsko-delničarsko pivovarno, kar se je v obliki delniške družbe zgodilo leta 1938. Med drugo svetovno vojno so imeli nad njo nadzor Nemci, in to je precej izboljšalo njeno poslovanje.

Potem je bila zbombardirana do tal, pa spet prenovljena ter leta 1946, ko je začela ponovno delovati, navsezadnje nacionalizirana. V osamosvojeni Sloveniji je bila spet (delno) privatizirana, potem z blagoslovom politike spremenjena v gigantski konglomerat, v zadnjih letih pa postopoma razformirana in nazadnje prodana v tujino. Pivovarna Laško je torej klasična žalostna slovenska poslovna zgodba, ki se vije od podjetniškega začetka pred skoraj 200 leti prek nacionalizacije pred sedemdesetimi leti in ponovne poosamosvojitvene privatizacije ter vsesplošne politizacije do končne prodaje tujim lastnikom.

Pivovarna Union Tudi tu je bilo podobno. Leta 1864 je bila kot proizvod čistokrvnega podjetništva ustanovljena kot majhno družinsko podjetje bratov Ivana in Petra Koslerja pod imenom Pivovarna Kosler. Lepo se je razvijala, v prvi četrtini 20. stoletja prevzela več manjših pivovarn, tudi Laško, jih eno za drugo zaprla in takrat postala edina pivovarna v Dravski banovini.

Prebrodila je vse težave velike gospodarske krize in tudi drugo svetovno vojno. Po njej je bila seveda nacionalizirana, potem po osamosvojitvi Slovenije delno privatizirana, nato pred leti s političnim blagoslovom prodana Laškemu, zdaj pa prodana v tujino.

Radenska Študent medicine Karl Henn, doma najverjetneje sicer z Vojnika, je leta 1833 s kočijo potoval skozi Radence in tam odkril vrelce mineralne vode. Ni mu dala miru. Dobra tri desetletja (1865) pozneje je, tedaj že kot ugleden zdravnik, odkupil zemljišče in začel iskati glavno žilo vrelca mineralne vode. Prve glinene steklenice vode je, ob obilnih investicijah v analizo ustreznosti in zdravilnosti radenske vode, zaradi katere je moral prodati večino drugega premoženja in posestev, napolnil leta 1869.

Bil je vizionar, ki ga za realizacijo svoje ideje ni bilo strah zastaviti svojega celotnega premoženja. Dobro desetletje pozneje, leta 1882 se je v Radencih začel tudi zdraviliški turizem, podjetje pa je tedaj že prevzel sin. Leta 1936 je Radenska dobila svoja še danes prepoznavna tri srca, leta 1938 pa je bila zgrajena steklena dvorana kot sodobna pivnica slatine. Leta 1945 je bilo podjetje nacionalizirano, potem približno pol stoletja pozneje delno privatizirano, zatem pa na začetku tretjega tisočletja s političnim blagoslovom prodano Laškemu, lani pa potem v tujino.

Fructal To je edino od naštetih podjetij, ki je bilo ustanovljeno po drugi svetovni vojni. A tudi tu se čuti podjetniški duh, saj v uradnih virih piše, da se je "že oktobra 1945 v opuščeni zgradbi nekdanje tekstilne tovarne pet delavcev začelo ukvarjati z žganjekuho".

Originalna ideja, ni kaj. Nadalje piše, da se je podjetje Fructal "zaradi zagnanosti in pripadnosti zaposlenih izjemno hitro razvijalo in napredovalo v vseh pogledih, čemur so potrošniki z veseljem sledili in tako podpirali razvoj podjetja". Tudi Fructal se je po procesu delne privatizacije v poosamosvojitvenem obdobju pred dobrim desetletjem (prek Pivovarne Union) znašel pod okriljem Laškega, leta 2011 pa je bil prodan tujim lastnikom.

Kako naprej Kaj lahko sklenemo iz vsega tega? Čeprav smo v zadnjih sedemdesetih letih najprej nacionalizirali zasebno premoženje, ga potem ponovno privatizirali, ob tem pa ga na vse pretege tudi politizirali, nam ga na koncu kot Slovencem ni uspelo obdržati. Zelo na hitro smo izgubili vse te in druge dobre posle z vodo. Če bo šlo tako naprej, nam bo na koncu ostala samo še navadna voda! A še tu imamo probleme. Navkljub temu, da smo dežela bogatih vodnih virov, Lučka Kajfež Bogataj v svoji novi knjigi Planet Voda, ki je pravkar izšla pri Cankarjevi založbi, opozarja, da ne glede na to, da devetim desetinam Slovencev iz domačih pip teče voda, ki je povsem enakovredna tisti iz plastenke (ali boljša od nje), celo s to tekočino nismo niti približno samooskrbni. Morda moramo začeti na tej točki.

Ne spreglejte