Kadilčev vzdih

Trošarinsko usmiljenje vlade opogumlja kadilce, da se še lahko vdajajo razvadi.

Moram priznati, da sem od prvoaprilske podražitve cigaret pričakoval nekoliko več. Poznavalci gospodarskih primanjkljajev in s to težavo povezanih zagat so napovedovali vsaj 30, če ne 40 centov dražjo škatlico. Še prodajalka v Mercatorju me je v soboto zaskrbljeno vprašala, ali bom kupil "samo eno" škatlico. Končalo se je s povprečnih 10 centov podražitve, kar se z vidika vlade ne zdi slaba taktika: tisti, ki je do zdaj za cigarete zapravil dva, če ne tri evre, bo mirno odštel deset centov več in kadil naprej; trideset centov več bi bilo lahko boleče – in politično kratkovidno do kadilcev, ki so konec koncev tudi volivci. Cigarete pa je mogoče spet podražiti čez nekaj mesecev, še za 10 centov.

Všeč bi mi bilo, če bi se cigarete drastično podražile, mogoče bi se potem prepričal, da neham. Kadilec sem še iz časov, ko se je kadilo na avtobusih in, če me spomin ne vara, tudi v čakalnicah bolnišnic. Spomnim se, da so bile nekaj časa zelo moderne cigarete Jugoslavija (brez filtra), ki so bile nekakšna nadgradnja poimenovanja cigaret po rekah – Drina, Drava, Morava, Ibar. Bilo je tudi obdobje, ko smo zvijali hercegovski tobak. Prvo škatlo – škatlo za čevlje – sem kupil nekje nad Baščaršijo in velika težava je bila najti papirčke; niso imeli lepila in cigareta je razpadla, če je nisi poznavalsko oslinil.

V londonskem parku so mi skinheadi zatežili za "fag", na koncu smo se med puhanjem dima strinjali, da je National front enako beden kot jugosocializem. V Sovjetski zvezi sem kadil tiste grozne čike z dolgim kartonskim filtrom, v Ameriki sem našel najboljše cigarete. Bilo je konec osemdesetih, ko je postalo v ZDA kajenje družbeno strogo nesprejemljivo. Na partijih nihče ni kadil, ko pa si prižgal cigareto, so ti v minuti razgrabili celo škatlico.

Medtem se je tudi doma veliko spremenilo. Najprej so nam prepovedali kaditi v avtobusih in bolnišnicah, potem še v lokalih. Nismo se vdali, kadimo tudi na minus deset. Čakamo, da nam bodo prepovedali kaditi na pločniku, v avtomobilu, na domačem balkonu. V resnici je v gostinskem lokalu veliko lepše sedeti, če ni zakajen, se strinjam. Tudi podoba ulic bo lepša brez ljudi s cigareto v roki. Nedvomno. Mogoče bom takrat (še posebej, če bo škatlica cigaret stala, recimo, 20 evrov) zbral dovolj poguma, da neham kaditi.

Prenehati sem poskušal že nekajkrat. Enkrat med počitnicami na morju. Drugič, ko sem si kupil dobro kolo (kot kompenzacijo za kadilski denar). Tretjič, ko sem šel za nekaj dni v gore. Vsakič sem v sebi vedel, da ne mislim resno. Toliko se že poznam, da vem, da me za zdaj ni ganil še noben protikadilski argument: od tega, da "je vse le v glavi", do tega, da gre v dim ogromno denarja, in tega, da si zdravstveno strežem po življenju. Vse to drži in še marsikaj drugega, kar že desetletja prodajajo guruji nekajenja, Allen Carr, hitri tečaji odvajanja in razne hipnotične prakse.

Mislim, da sem, prosto po Svetlani Makarovič, "prekleti kadilec", da je kajenje moj sprevrženi, smrdljivi, moteči znak upora. Kaditi bom nehal takrat, ko se ne bo treba več upirati. Ali pa takrat, ko bodo za kadilce uvedli smrtno kazen. Za kar bi se v Sloveniji (vsaj glede na odzive komentatorjev na moje mnenje o Rikovem poslu v Belorusiji pred dvema tednoma) lahko že končno začela zavzemati kakšna od vrednih političnih sil.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.

Spomnim se, da so bile nekaj časa zelo moderne cigarete Jugoslavija (brez filtra), ki so bile nekakšna nadgradnja poimenovanja cigaret po rekah – Drina, Drava, Morava, Ibar.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano