Četrtek, 22. 10. 2015, 11.06
8 let, 7 mesecev
France Bučar (1923–2015)
Kako se časi spreminjajo!
Ko sem svojega profesorja pobliže spoznal, se z njim spoprijateljil – to je bilo leta 1970 –, sva bila oba, on in jaz, politisch verdechtig (politično sumljiva).
Zdaj na TV poslušam Kučana in Peterleta, od katerih so ga prvi preganjali, drugi pa se z njim niso niti mogli niti si niso upali spoprijateljiti. Ne, Bučar je bil takrat popolnoma sam v svojem kabinetu na Kersnikovi ulici v Ljubljani, s svojo pipo in svojim pisalnim strojem. Ko ga je pravna fakulteta izobčila, se je prezgodaj upokojil. Tako naj bi bil izločen iz javne scene, objavljati ni mogel več, pisal je za predal.
Obiskoval sem ga doma na Kersnikovi, ne da bi se prej napovedoval po telefonu (to je bilo prenevarno); njegova gospa pa me je, mladega pravnika, vedno prijazno sprejela in peljala v njegov kabinet. Tam sem sedel s hrbtom obrnjen proti oknu, on pa je kadil svojo pipo in mi razlagal o sistemski teoriji. Prepričan sem, da je Udba vedela za vsak moj obisk, mogoče je celo, da je snemala, kar sva se pogovarjala.
K njemu nisem hodil, ker bi bila to oblika kljubovalnosti proti režimu. Preprosto me je zanimal bogati poduk, zlasti glede sistemske teorije, ki sem ga od njega prejel ob vsakem obisku. Oba pa sva vedela, da sva disidenta – on še posebej, ko je pravna fakulteta poniglavo izglasovala njegovo izključitev.
Mislim, da je bil edini, ki se je temu upiral, Drago Demšar. Ponudbe, da bi bil njegov asistent, nisem odklonil iz pragmatičnih razlogov, ker bi to pomenilo, da sem tudi jaz ožigosan; preprosto sem besedo dal prej in drugje. Potem je to mesto prevzel Rajko Pirnat.
Mislim pa, da sem bil v tistem kritičnem času sploh edini, ki si je z njim upal imeti stike. Počutila sva se konspirativno, kot dva Freigeista (svobodna duhova), in v tem sobesedilu je on tudi izvrševal svoje mentorstvo.
Po mučni epizodi svojega magistrskega študija v Zagrebu sem odšel v Montreal na študij jungovske psihoanalize (nominalno: kriminologije) in čez leto dni (leta 1972) na Harvard. Z Bučarjem sva ves čas ostala v pisnih stikih, odgovoril mi je – ne kot nekateri drugi – na vsako pismo. Oba sva vedela, da jih odpirajo in prebirajo, zato sva se v šali dogovorila, da si bova dopisovala v latinščini. Tako bi bila Udba prisiljena zaposliti vsaj enega brezposelnega klasičnega filologa.
Ne spomnim se, kdo vse je bil še zraven, spomnim se predvsem Vena Tauferja, ko smo nekoč v skupini kolovratili proti Pen klubu na enega od "osamosvojitvenih" sestankov. Pred kinom Vič smo naključno srečali Franceta Bučarja. V naglici sem ga ognjevito povabil, da se nam pridruži. Tako je tudi on prišel v to prevratniško družbo, v kateri je, za razliko od mene, tudi ostal.
Sam sem kmalu nato protestno izstopil, ker me je pokojni Mladen Švarc opozarjal, da se tam ne kuha ravno demokratično. Ni me motilo, ker je Sonja Lokar rekla, da "oni", to je CK, točno vedo, kaj se tam pogovarjamo. Ko sem ob izstopu odhajal iz Pen kluba, mi je Bučar rekel: "Heh, vi ste me pripeljali sem, zdaj ste pa vi tisti, ki odhajate!" Na to sem lahko samo skomignil z rameni, ko pa me je Veno Taufer rotil, naj kot edini pravnik ostanem, sem pokazal na Rajka Pirnata. Ta je pozneje postal minister za pravosodje.
Šlo je za to, da je bila univerza v samoupravnem socializmu dejansko javna neprofitna ustanova (public non-for-profit corporation), po novem pa bi postala navaden državni zavod. Bučar mi je odvrnil: "Ali ste zavod ali pa ste podjetje, tertium non datur (v sln. tretje ni mogoče)." Jaz pa: "Heh, če je to tako, je mar Katoliška cerkev zavod za čaščenje Boga ali je podjetje za pobiranje miloščine?" Nato je Bučar umolknil, najini stiki so bili od takrat – vsej preteklosti navkljub – pretrgani. Seveda pa se je pozneje izkazalo, da je bila izguba avtonomije za univerzo nekaj izrazito slabega; posledice se vidijo danes.
Najprej je kritiziral slovensko pravosodje, na kar sem odvrnil:"No, seveda so to le državni uradniki." "Ja," je rekel, "ampak slabi uradniki!" Potem je bil še zelo kritičen do slovenske nedržavotvornosti, partitokracije itd., na kar sem ga vprašal: "Že, že, to je diagnoza. Kakšna pa je vaša prognoza?" "Kaj vendar," je rekel v svojem značilnem aforističnem slogu, "razgrabili nas bodo sosedje."
Na nekem mestu Bučar citira Hayka, to pa je tudi edino, iz česar je mogoče sklepati, kakšen je bil od takrat njegov (liberalistični?) svetovni nazor. Človek bi pričakoval sistemsko analizo, za kar je bil Bučar svoje čase prvi specialist v Sloveniji in Jugoslaviji, a v knjigi tega ne najdemo. Iz knjige tako ne moremo razbrati, nad čem konkretno je bil razočaran.