Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Ponedeljek,
2. 7. 2012,
6.57

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Ponedeljek, 2. 7. 2012, 6.57

8 let

Evropska skrivnost

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2
Česa nas v šoli niso učili.

V vročičnem pričakovanju včerajšnjega finala evropskega prvenstva v nogometu nihče ni opazil, da so se spet podražile cigarete. Še kadilci so to komaj opazili, nikjer ni bilo mogoče zaslediti njihovega ogorčenja.

Poznavalci gospodarskih primanjkljajev in s to težavo povezanih zagat so napovedovali vsaj 30, če ne 40 centov dražjo škatlico cigaret. Končalo se je s povprečnih 10 centov podražitve, kar se z vidika vlade ne zdi slaba taktika: tisti, ki je do zdaj za cigarete zapravil dva, če ne tri evre, bo mirno odštel deset centov več in kadil naprej; trideset centov več bi bilo lahko boleče – in politično kratkovidno do kadilcev, ki so konec koncev tudi volivci. Cigarete pa je mogoče spet podražiti čez nekaj mesecev, še za 10 centov.

Odstavek, ki ste ga pravkar prebrali, sem napisal v kolumni pri prejšnji, prvoaprilski podražitvi cigaret. Ne gre za to, da bi hotel dokazovati svojo daljnovidnost, ampak za ilustracijo prozornosti vladnih ekonomskih ukrepov. Popolnoma jasno je, da jih bodo spet podražili septembra, za novih 10 centov.

Kadilci pa nič. Oni so pač sužnji svoje razvade, pripravljeni za svojo strast plačati tudi nekoliko več. Kakorkoli proti temu protestirati in se upirati res nima smisla. Kadilci s(m)o pač ovce. In nekadilci niso nič boljši. Vsi skupaj smo nevedni in naivni, utrujeni in naveličani slabih novic. Pred dnevi sem naletel na primer, zgodbo, ki sama zase govori veliko več od morebitnega komentarja.

Med letoma 1945 in 1950 se je v Evropi zgodila grozljiva prisilna migracija, verjetno tudi največja selitev prebivalstva v človekovi zgodovini. Med 12 in 14 milijonov nemško govorečih civilistov so prisilili, da so zapustili svoja rojstna mesta v Čehoslovaški, Madžarski, Romuniji, Jugoslaviji in Poljski. Preselili so jih v razrušeno, od zaveznikov okupirano Nemčijo. Od lakote, bolezni, pretepanja in usmrtitev, ki so jih izvajali zmagovalci, jih umrlo vsaj petsto tisoč. Na tisoče jih je umrlo v koncentracijskih taboriščih, postavljenih v času nacističnega režima.

Ironično so prav v tem času v Nürnbergu, le nekaj sto kilometrov stran od na novo uporabljenih taborišč, sodili preživelim nacističnim voditeljem zaradi deportacij in drugih nečloveških dejanj proti civilnim prebivalcem.

O tem etničnem čiščenju nas niso učili v šoli, tako kot niso učili v drugih šolah v Evropi, ZDA in Rusiji. V redkih priložnostih je pri omenjanju tega eksodusa obveljalo, da je šlo za upravičeno kazen za vojne zločine v nacistični Nemčiji. V resnici sta Češkoslovaška in Poljska s tem občutno "izboljšali" etnično homogenost svojih nacionalnih držav. Sovjetska zveza se je na ta račun razširila globoko v nemško ozemlje in obenem postavila veliko oviro nemški povojni industriji. Britanci so v tem videli koristen način prevzgoje nemškega prebivalstva. Američani pa so računali, da bodo lahko pri državah izganjalkah z razumevajočim odnosom do deportacij nemških manjšin preprečili njihov vstop v komunistično orbito.

V nasprotju z retoriko zaveznikov, češ da je šlo v drugi svetovni vojni za ohranitev dostojanstva in enakovrednosti vseh ljudi (seveda tudi Nemcev), je pri preselitvi nemških manjšin sodelovalo na tisoče zahodnih uradnikov in tehnokratov. Izvajali so program, ki so ga, ko ga je izvajal vojni sovražnik, brez oklevanja označili kot nasprotje vsem načelom humanosti.

In seveda, velika večina milijonov nemško govorečih pregnancev so bili ženske, starci in otroci, mlajši od 16 let.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.

Ne spreglejte