Enrico Letta znova v Sloveniji

Končno lahko vzamemo na znanje, da se odnosi med Rimom in Ljubljano resnično izboljšujejo. Po predolgem obdobju medsebojnega nezaupanja, ki je večinoma temeljilo na stalnem zaostrovanju manjšinske tematike, sta se v zadnjih dveh letih slovenska in italijanska diplomacija začeli resneje pogovarjati. Zagotovo ne moramo spregledati dejstva, da sta k temu izredno pripomogla tako imenovanje Rosselle Franchini za italijansko veleposlanico v Sloveniji – izkazala se je za izredno prefinjeno diplomatko, sposobno poglobljenega razumevanja slovenske politične zgodovine – kot tudi neutrudno delovanje našega najvišjega predstavnika v Rimu Iztoka Mirošiča, ki se od samega začetka svojega mandata bori s tem, "da v Rimu Slovenijo preprosto premalo poznajo". Popolnoma nov pristop do oblasti, ki temelji na pozitivnem odnosu do ljubljanskih in rimskih političnih predstavnikov ter na neizmernem trudu zagotavljanja dobrih gospodarskih odnosov, je faktor, ki je – ne glede na vladno koalicijo na Gregorčičevi – pripeljal do preobrata delovanja diplomatskih mrež. Na to novo vzdušje je vplivala tudi evropska gospodarska kriza, ki je Italijo prisila v iskanje stabilnejših odnosov in oblikovanje trdnejših zavezništev v obdobju, ko je izpostavljena udarcem svetovnih trgov in ostri nemški kritiki. Glede na našo zgodovinsko bližino Berlinu je bila bolj prijateljska povezava med Mladiko in Farnesino (sedež italijanskega zunanjega ministrstva) neizbežna, celo nujna za rimsko vlado, ki je skušala v zadnjih štiriindvajsetih mescih izoblikovati pravo fronto sredozemskih držav znotraj Evropske unije ter se v Bruslju predstaviti kot voditelj regije in z njo povezanih težav. Specifika gospodarskih in družbenih sistemov južnega dela Evrope je argument, na katerega lahko pri iskanju izhoda iz razvojne krize, v katero je zašla, stavi tudi Slovenija. Z vidika mednarodnih odnosov in ravnovesja moči znotraj Unije potrebujemo dejstva in prijatelje, s katerimi lahko kupimo čas za izoblikovanje najprimernejših rešitev, istočasno pa pripomoremo k poglobljeni debati o prihodnosti Evrope, ne da bi nekritično sprejeli le poglede severnih držav. Vsi navedeni argumenti so pripomogli k srečanju predsednikov držav in vlade ter letos odprli pot Enricu Letti na Bled. Italijanski prvi minister verjetno čuti posebno naklonjenost lepemu alpskemu mestecu. Tukaj je bil že v času, ko je pred skoraj dvajsetimi leti predsedoval podmladku Evropske ljudske stranke, in zelo verjetno želi tukaj izkoristiti priložnost za politično mreženje in lobiranje, sploh glede na to, da se Blejski strateški forum vedno bolj uveljavlja kot referenčni mednarodni dogodek osrednje Evrope in jadransko-jonske regije, v kateri italijanski geopolitiki vidijo primarno vplivno območje Rima kot protiuteži Berlinu. Enrico Letta širši javnosti (še) ni preveč znano ime, vendar je za poznavalce politike Apeninskega polotoka zadnji dve desetletji vedno predstavljal politika, ki so mu usojeni veliki podvigi. Rojen leta 1966 v Toskani se je že kot najstnik vključil v delovanje takratne največje italijanske stranke Krščanska demokracija, a njegova kariera je bila zapečatena v trenutku, ko ga je za "favorita" izbral Beniamino Andreatta - Nino, briljanten ekonomist, eden najpomembnejših rimskih politikov ter povezovalni člen med Rimom in Washingtonom po drugi svetovni vojni. Andreatta je večkrat zasedal ministrske položaje in kot predstojnik zunanjega ministrstva leta 1993 zahteval Letto za vodjo kabineta. Istočasno ga je kot raziskovalca napotil v Rim na inštitut AREL, ki ga je Nino sam ustanovil in v katerem so se v spoznavanju mednarodnih pravnih in ekonomskih sistemov kalili bodoči kadri. Predal ga je mentorstvu svetovalca predsednika republike za zunanjo politiko, prof. Carlu Pelandi. Njemu gre zasluga za to, da je predsednik republike Francesco Cossiga v nasprotju s politiko takratne vlade podpiral slovensko osamosvojitev, in leta 1998 je Letta svoj vzpon začel s položajem ministra za evropske zadeve. Pri dvaintridesetih letih je postal najmlajši italijanski minister po drugi svetovni vojni. Naklonjenost, ki jo izkazuje Sloveniji, ni le strateški oportunizem. Če temu dodamo, da je njegov evropeizem izredno močno zasidran v njegovih osebnih političnih vrednotah, lahko sklepamo, da lahko dobro sodelovanje med Italijo in Slovenijo dejansko pripelje do pozitivnih učinkov pri naši mednarodni veljavi na multilateralnem parketu. Dobro sodelovanje s Francijo, ki ga je pred kratkim zapečatil obisk predsednika Hollanda v Ljubljani, in končno normalno sporazumevanje z Italijo lahko, če dodamo še Nemčijo, pomenita, da se naši državi odpirajo diplomatske možnosti za spretno repozicioniranje oziroma maksimiranje našega državnega interesa v igri s tremi najpomembnejšimi evropskimi državami.