Diskriminacija bogatih v terapiji

Ta kolumna nima nobene zveze z družbeno pravičnostjo. Prav tako nima nobene zveze s pravičnostjo porazdelitve bogastva ali družbeno enakostjo. Nima nobene zveze z dejstvom, da marginalne skupine naše družbe pogosto nimajo dostopa do psihoterapije na način ali v meri, ki bi bila zanje potrebna.

"Če kot terapevt prineseš predsodke v terapevtski prostor, je to podobno, kot če bi klientu rekel, da ni vreden – da ni človek, temveč objekt."

"Če kot terapevt prineseš predsodke v terapevtski prostor, je to podobno, kot če bi klientu rekel, da ni vreden – da ni človek, temveč objekt." Foto: Osebni arhiv

Mešanje vsega tega s tematiko, ki sledi, bi bilo zgrešeno ter – če bi to bilo nalašč – namerno zatiskanje oči in zanikanje bolečih dejstev. Nekateri (večina) bi se tematiki verjetno raje izognili, jaz pa sem se odločil nasprotno, z razlogom. Tako se nisem odločil predvsem zaradi stvari, ki sem jih velikokrat slišal v zasebnih krogih, temveč predvsem zato, ker me je zaskrbel odnos nekaterih kolegov psihoterapevtov in psiholoških svetovalcev, tudi slovenskih.

Morda je vprašanje razlike v dostopu do psihoterapije v Sloveniji nekoliko manj izrazito, saj je dostop problematičen za vse, ne zgolj za socialno šibke. Dodatno ga zaznamujejo pomanjkanje zagotavljanja kakovosti in hlastanja interesnih skupin. Čeprav relevantna tema, pa ta presega temo te kolumne.

Dostopnost pomaga, ni pa to ne težava ne rešitev

Bogati, v smislu financ, imajo lažji dostop do psihoterapije. To je dejstvo. Kako kakovostna je ta in kje jo morajo iskati, je drugo vprašanje. Ne glede na to pa to še ne pomeni, da v primeru, ko premožni iščejo pomoč za svoje duševne ali čustvene težave oz. težave s svojimi odnosi, pri tem niso tarče stigmatizacije in diskriminacije, ko o teh težavah spregovorijo. Velikokrat sploh ne spregovorijo, saj se bojijo odziva in vpliva na svoj status v družbi.

Težava dostopnosti terapije ni enaka težavi, ki jo človek želi prinesti na terapijo. Ljudje se zanjo ne odločijo zato, ker do nje ne bi mogli dostopati. Odločijo se zato, ker se spoprijemamo z duševno stisko, emocionalno bolečino, pomanjkanjem občutka, kdo sploh so, vprašanji identitete, obstoja in pomena lastnega življenja ter težavami v odnosih z drugimi. Vse to težko povezujemo z osebnim premoženjem in vprašanjem bogastva. Ne vprašanje dostopnosti terapije ne vprašanje bogastva in socialnega statusa ne bi smelo zasenčiti emocionalne bolečine kogarkoli.

Dostopnost terapije bogatejšim ne pomeni nujno, da je težava, ki jo imajo, s tem rešena. Na žalost je v primeru višjih družbenih slojev položaj celo slabši. Predvsem zaradi nizke družbene tolerance do tega, da tudi bogatejši lahko trpijo za duševnimi in čustvenimi težavami, težavami z medosebnimi odnosi ter - kar je še najpomembneje - v odnosu sami s seboj.

"Psihična bolečina in emocionalno trpljenje ne izgineta z zadovoljevanjem vsakodnevnih želja in potreb." "Psihična bolečina in emocionalno trpljenje ne izgineta z zadovoljevanjem vsakodnevnih želja in potreb." Foto: Thinkstock

Droge in alkohol zamenja delo

Duševna bolečina in emocionalno trpljenje ne izgineta z zadovoljevanjem vsakodnevnih želja in potreb. Ne izgineta z navdihujočimi citati in pozitivnim razmišljanjem. Ne izgineta s sončnimi dnevi in oddihi na morju. In tudi ne s tem, da si "privoščimo" – karkoli to že je.

Konec koncev je ravno to dinamika odvisnosti, in če bi veljalo, da emocionalne potrebe lahko zadovoljimo na fizičen način, odvisnik ne bi imel težav z odvisnostjo. Deloholik ne neha biti deloholik, če si privošči konec tedna brez dela. To pomeni tudi, da bomo težko našli povezavo med osebnim zadovoljstvom in finančnim bogastvom. Sklepanje, da se bogati "nimajo kaj pritoževati", je pač blodnja.

Številni moji klienti so dokaz, da denar sam po sebi ne pomaga. Velikokrat škoduje.

So primeri, ko posamezniki svoje otroštvo preživijo v nasilnem okolju, v najstniških letih tavajo po ulicah s steklenico gina v roki in v zgodnjih dvajsetih kot odvisniki od trdih drog, potem pa jim "v življenju uspe". Kariera jih popelje iz preživitvenega stanja v stanje življenja.

A čustveno in osebnostno tak posameznik ostane v preživitvenem stanju. Ne more povsem užiti sadov svojega trdega dela. Droge in alkohol niso več težava. Odnosov ne pozna. Ne zna jih ne oblikovati ne imeti. Odvisnost od alkohola in drog zamenjata trdo delo in odvisnost od spolnosti. Ima občutek, da če ne bo trdo delal, ne bo preživel. Temu doda neučinkovite platonske in spontane odnose.

Denar njegove težave ni rešil. Če bi to komu zaupal, bi ta s prezirom zamahnil, češ: "Kaj se ti pritožuješ, ko imaš vse. Kaj pa tisti, ki se komaj prebijejo skozi mesec?" Temu pravimo ozkoumna ignoranca in egocentrični predsodki brez sposobnosti empatije.

Človek potrebuje veliko več kot le denar, da se prebije iz emocionalne bolečine, potrebe po doseganju in eksistencialne vegetacije do stanja, ko dejansko živi – do stanja, ko ga kritike ne bolijo kot zavrnitev, ko na druge ne gleda kot na grožnjo in ko v življenju najde cilj.

Bogastvo ustvarja življenje v balončku

Stigmatizacija in predsodki do bogastva, predvsem do najekstremnejših oblik, so ogromni. Če govorimo o položaju v Sloveniji, je problem še precej večji. Slovenec prezira bogastvo, a sam po njem hlasta. Vendar o tem drugič.

Ekstremno bogastvo ustvarja življenje v balončku, ki ščiti pred zunanjim svetom in zunanjemu svetu ne dovoli vpogleda. Življenje v taki izolaciji je samotno in osamljeno. Druženje v zasebnih članskih klubih je zgolj navidezno. Ustvarjanje odnosov, tako prijateljskih kot intimnih, in vključevanje v splošno družbo sta otežena.

Pripadnikom najvišjih družbenih slojev na eni strani elita preprečuje, da bi se identificirali s preostalimi družbenimi strukturami, "običajni smrtniki" pa jih na drugi strani ne sprejemajo. "Kam torej spadam?" Takšnemu posamezniku je še toliko težje spregovoriti o svojem emocionalnem trpljenju in težavah, ki jih doživlja – tako v lastnem "elitističnem" okolju kot tudi med smrtniki.

Za empatijo se skriva potreba po dvigu lastne samopodobe

Vprašanje je, kaj je povod za takšen odnos do trpljenja premožnejših. Kaj je razlog za pomanjkanje empatije? Ali sploh lahko govorimo o empatiji, ko domnevno sočustvujemo s trpljenjem manj premožnih, nimamo pa tolerance do bogatih? Empatija ne gre samo v eno smer. Empatija ne pomeni zgolj, da se poistovetimo z občutki in doživljanji drugega. Pomeni, da svoje dojemanje sveta in drugih odpremo na način, da si dovolimo to izkusiti skozi oči in občutke drugih. Da do teh občutkov nimamo predsodkov in jih ne sodimo. A to ne pomeni, da do dojemanja drugega ne moremo biti kritični. Če mu želimo dobro, včasih moramo biti.

Težko si torej predstavljam, da je mogoče, da je nekdo resnično empatičen do manj premožnih, pri čemer pa empatije do bogatejših ne premore. Razen če smo empatijo zamenjali za kaj drugega. Kaj?

Ob tem se odpirata dve vprašanji. Najprej, današnja družba načeloma domneva, da psihološke in čustvene težave izginejo v trenutku, ko ima nekdo denar. Predpostavlja se, da denar reši vse težave v odnosih, s samopodobo, depresijo, animoznost, odvisnost. Da denar odpravlja vprašanja smisla njihovega vsakdana in jim lahko celo ponudi identiteto. Dokaj plitko razmišljanje.

Drugič, na splošno je praktično nemogoče sočustvovati z nekom, ki mu dejansko zavidaš. To je v večini primerov eden od glavnih vzrokov za stigmatizacijo premožnejših, ko spregovorijo o svoji bolečini. Kako je torej nekdo, ki zavida drugemu, bogatejšemu, lahko empatičen do tretjega, revnejšega? Na prvi pogled morda gre, a dejansko ne. Za empatijo je potrebna čustvena zrelost. Zavist pa je produkt čustvene nezrelosti, slabe lastne samopodobe, samoprezira.

Kaj je torej tista domnevna empatija, ki jo nekdo čuti do socialno šibkejših, ne more pa je čutiti do bogatejših? Največkrat se pod njo skrivata pomilovanje in slaba samopodoba; potreba po tem, da prek pomoči drugim dvigujemo lastno samopodobo in vrednost v lastnih očeh. A to ni empatija. Ko je takšno dojemanje nezavedno, je morda patologija, ko je zavedno, je to sebičnost.

Potem pa so tu tudi otroci ...

Še vedno ne morete simpatizirati z bogatejšimi in pravite, da so za svojo usodo krivi sami? Morda. Verjetno. Vendar to ne negira bolečine. Bolečino običajno privošči nevoščljiv človek ali sadist.

Pa vendar imajo tudi otroke. Ali lahko simpatizirate z njihovimi otroki?

"Prepričan sem, da v Londonu nisem edini terapevt, ki posluša zgodbe o bolečinah, izolaciji in trpljenju, ki ga ljudje čutijo kot otroci premožnih družin." "Prepričan sem, da v Londonu nisem edini terapevt, ki posluša zgodbe o bolečinah, izolaciji in trpljenju, ki ga ljudje čutijo kot otroci premožnih družin." Foto: Thinkstock

Prepričan sem, da v Londonu nisem edini terapevt, ki posluša zgodbe o bolečinah, izolaciji in trpljenju, ki ga ljudje čutijo kot otroci iz premožnih družin. Otroci, ki so jih, nekatere tako mlade, da so dopolnili komaj osem let, poslali v "boarding" šole, kjer niso izgubili samo vseh dnevnih stikov in odnosov z družino, temveč tudi stik z zunanjim svetom, z realnostjo.

Takšni otroci po končanem šolanju v sicer elitnih šolah nimajo stika s širšim svetom in medsebojnimi odnosi. Ostanejo brez orientacije v življenju in nimajo čustvenega termometra. Spomnim se enega od klientov, ki mi je nekoč rekel, da ne ve, kako je čutiti ljubezen. Prosil me je, naj mu razložim, kako bi jo lahko sploh spoznal, če bi jo čutil, da bo vedel, ali jo je kdaj zares čutil.

Še bolj ironično je, da so to otroci, za katere so starši želeli, da bi postali steber prihodnje družbe. V resnici so odvisni od drugih, oropani orodij za realno življenje, obupani in osamljeni. Ne vedo, kdo so in kako zgraditi odnose z drugimi.

Sartrov natakar

Tisti, ki so skočili s svojih stolov v neodobravanju, verjetno do tega odstavka sploh niso prišli. Vendar ne bi bilo prav, da bi ga zato dal na začetek. Prepričevati prepričanega se ne da in to ni namen te kolumne.

Pri svojem delu v psihoterapiji delam z zelo raznoliko populacijo, takšno je pač delo v NHS (National Health Service) in to lahko obsega delo z najbolj marginaliziranimi posamezniki.

Opozarjanje na težave nekaterih še ne pomeni, da ignoriraš ali celo preziraš težave drugih. Če kot terapevt prineseš predsodke v terapevtski prostor, je to podobno, kot če bi klientu rekel, da ni vreden – da ni človek, temveč objekt. Z objektom pa odnosa ne moreš imeti. In odnos je jedro terapije. Prav tako na tak način zanikaš svojo lastno nezmožnost empatije, jo potlačiš v podzavest in ji pustiš, da od tam dela škodo.

Če gledaš na denar kot na nekaj, kar lahko neposredno vpliva na emocionalno in duševno blaginjo, potem si nekdo, ki druge obravnava na podlagi bogastva, ki so si ga prislužili, in statusa, ki so si ga priborili, ob tem pa tako obravnavaš tudi sebe. In s tem se zreduciraš na stvari, ki jih počneš, nazive, ki jih nosiš. Postaneš Sartrov natakar.

Aleš Živkovič živi in dela v Londonu, kjer se ukvarja s psihoterapijo v okviru javnega zdravstva in v svoji zasebni praksi. Dela tudi s podjetniki in poslovneži, predvsem kot vodstveni in transformacijski coach, mentor in svetovalec, ter tako psihoterapevtsko področje povezuje z izkušnjami iz poslovnega sveta in politike. Med drugim je bil državni sekretar na ministrstvu za finance, v Londonu pa je vodil več lastnih podjetij z različnih področij.

 

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

4
  • aces / 21.06.2017. ob 13:27

    Zanimivo stališče. V bistvu avtor odpira neke vrste tabu temo.

  • Zorica / 22.06.2017. ob 02:40

    Uaaau, resnično izjemno, koliko stvari o sebi sem izvedela na novo s tem zapisom. Ne spadam v skupino bogatih. Definitivno je to transformiralo moj pogled, na mariskaj.

  • efranjo / 21.06.2017. ob 12:08

    kar v vrstopo šestih mesecih boste mogoče že na vrsti

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano