Boj za sadove slovenske ustvarjalnosti

Staro italijansko voščilo novorojencu zaželi, da bi živel v dolgočasnih časih.

Boj za sadove slovenske ustvarjalnosti

Če ste bolj občutljivi, naj dodam željo, da se ne bi čisto po naključju znašli pred sprejemanjem pomembnih odločitev, ki bodo vplivale na veliko ljudi za mnogo let. In če se vam to zgodi, vam želim moč, da pogledate proč in se delate, da ne vidite ničesar.

Žal, ne morem. Zato bo to pisanje osebno.

Kolumno bom uporabil za obveščanje avtorjev v najširšem pomenu besede, torej vseh, ki spadajo v kategorijo "prevajalec ali dedič književnih in dramskih del, publicističnih del, znanstvenih in tehničnih del, učbenikov, fotografij ali ilustracij".

Če spadate v katerokoli od teh skupin, preberite in obvestite kolegice in kolege, prosim.

Avtorske pravice Odnos slovenskih avtorjev do edinega, kar imajo, avtorskih pravic, je katastrofalen. Česa takega drugje po zahodnem svetu ne vidite. Toliko mazohizma, samoponiževanja, stokanja in vekanja drugje ni. Založniki sami se, ko popijejo kozarček, začnejo šaliti o znanih imenih in pogodbah, ki jih podpisujejo, ter se čudijo, da ne podpišejo le prve uničujoče pogodbe, marveč se vedno znova vračajo po naslednje odmerke ponižanja.

Avtorji so zadeti od poslanstva in samopromocije, kot da še ne bi opazili, da na blagajni lokalne trgovine teh dveh valut ne sprejemajo, marveč zahtevajo nekakšne potiskane papirčke in okrogle koščke kovine.

Zato tudi odnos javnosti do ustvarjalnega dela ne more biti drugačen: zidaki so najvišji domet, sadovi uma pa ništrc, saj se vedno najde znanec, ki bo nekaj spacal. Vse kradejo, kopirajo, zlorabljajo, in ker je vse zastonj, od znanja do umetnosti, smo pač predmoderna družba. Ministrstvo za gospodarstvo, recimo, kreativnih industrij, s katerimi služi zahodni svet, sploh ne šteje za del gospodarstva, v šolah, še posebej osnovnih, pa je kopiranje, torej kraja intelektualnih dobrin, nekaj samoumevnega.

Janezki se torej naučijo, kar potem znajo. In če se izselijo, jih tam s kaznimi hitro poučijo o delovanju sodobnega sveta.

Desetletja poskušam odnos po svojih najboljših močeh spremeniti, a v glavnem neuspešno. Res je: če avtor hoče biti nategnjen, kaj mu morem? Manj razumevanja imam za organizacije, ki bi se z zaščito članov morale ukvarjati, recimo za društva pisateljev in prevajalcev.

SAZOR Pred nekaj leti so mi ponudili, da bi avtorje zastopal v kolektivni organizaciji SAZOR, ki so jo skupaj ustanovili založniki in avtorji.

Priznam, o organizaciji nisem vedel čisto nič. Jasno mi je bilo, da velikega vložka svojega prostega časa in truda ne morem prispevati, povedali pa so mi tudi, da gre za neplačano funkcijo.

Govoril sem s predstavnikom avtorjev, ki naj bi ga zamenjal, in ga vprašal, kako zahtevno je vse skupaj. Pomiril me je: vsakih nekaj mesecev gre na sestanek, tam malo zadremlje, na koncu dvigne roko in to bi bilo v glavnem vse.

Ni zvenelo kot težka naloga, zato sem sprejel, čeprav sem že vedel, da me na sestankih daje nespečnost.

Hitro sem izvedel, da je SAZOR od države dobil licenco za pobiranje nadomestil za fotokopiranje, denar naj bi se delil na pol med založnike in avtorje, a v osmih letih obstoja se ni veliko zgodilo. Šolstvo ne plačuje, univerze tudi ne, državna uprave ne in tako dalje, pri čemer smo menda edini v Evropi. Za primerjavo, angleški ALCS je med 70 tisoč članov lani razdelil 32 milijonov funtov, torej povprečno okoli 450 funtov na člana, znesek, ki bi bil glede na sprejete zakone realen tudi pri nas. V svetu padajočih honorarjev in izginjajočega srednjega razreda postajajo tovrstna nadomestila vedno bolj pomembna.

A ob mojem prihodu SAZOR ni delil kaj omembe vrednega.

Klub starih prijateljev Sram me je povedati, kako počasi sem se aktiviral. Po vsakem sestanku se mi je tisto, kar sem slišal, zdelo vedno bolj čudno, a trajalo je, preden sem globoko zavzdihnil in zahteval poslovne knjige.

Ojej.

Na SAZOR letno pride približno 150 tisoč evrov in letno poročilo je povedalo, da organizacija znesek večinoma porabi za plačo in stroške predstavnika založnikov. Trenutek: v organizaciji, kjer se vse deli na pol, predstavnik pisateljev dela volontersko, predstavnik založnikov pa za bajno plačo?

Dovolite, da vam predstavim slovenski moment številka 1: ko sem zastavil vprašanje založnikom, so me debelo pogledali – seveda, saj on je človek iz gospodarstva, ti si pisatelj, pisatelji pa delate zaradi poslanstva, mar ne? Nekaj takega lahko resno mislijo zunaj psihiatričnih ustanov le v Sloveniji.

Tako sem šel k prijatelju, ki je založnik in seznanjen s SAZOR-jem od ustanovitve dalje. Rok Kvaternik je svojo založbo Rokus sicer prodal Nemcem (zdaj se imenuje Rokus Klett) in napredoval v njihovi hierarhiji, torej je založbi Rokus nadrejen (v nadaljnjem besedilu bom zato njega in ime založbe uporabljal enakovredno).

Kvaterniku sem predstavil podatke, a je le zamahnil z roko, češ, stari prijatelji smo, ne bom se vmešaval. Hitro sem ugotovil, da se tudi drugi ne želijo vmešavati, klub starih prijateljev je čvrsto potegnil skupaj.

Naj začnem gristi sestanek za sestankom ali odneham? Svoje popoldneve in večere lahko preživim ob tisoč drugih dejavnostih, kot je ukvarjanje z dopisi in papirji. Spisal sem že odstopno izjavo, a se vseeno premislil. Pravzaprav v glavnem zato, ker mi je nekaj založnikov potožilo, kako lagodneje je bilo prej, ko je avtorje predstavljal miren in tih pisatelj, in so ob novici, da odstopam, že začeli iskati primernega kandidata.

Klinc jih gleda! Tih in miren, fuj!

Boj za izplačilo nadomestil avtorjem in založnikom pojmujem kot akviziterski posel, ki mora biti povezan z učinkom, zato zagovarjam naslednje: za člana poslovodstva nizka, celo minimalna plača, za motivacijo pa odstotek od pridobljenega denarja. Trajalo je dve leti in mnogo zamer, a konec leta 2015 smo se temu počasi približali.

Nekaj, kar se bo pozneje pokazalo kot zelo pomembno: od leta 2013 imam s SAZOR-jem sklenjeno poslovodno pogodbo v višini 1.080 evrov bruto mesečno, kar nanese malo nad slovenskim minimalnim dohodkom čistega izplačila. Odstotkov v pogodbi ni. Prav tako lahko nadzorniki pogodbo prekinejo kadarkoli, brez razloga in odpravnine.

Šolstvo Hitro sem tudi ugotovil, zakaj ni pogajanj s šolstvom. Zakon je bil sprejet že davno, a ministri pridejo, se nasmehnejo in grejo. Težava je v tem, da SAZOR ni drugega kot vrsta sindikata in bi ga torej morala predstavljati karizmatična oseba, ki bi se lahko spustila v medijski boj. Sramota slovenskih šolnikov, siljenje otrok h kraji in izničevanje ustvarjalnega dela morajo biti neprestano prisotni v javnosti.

Uganka: če je (bil) SAZOR klub starih založniških prijateljev, čemu se ne sprožijo? Odgovor sem dobil šele, ko smo sestavljali pogajalsko ekipo. Direktorica založbe Rokus ni želela vanjo, češ, mi prodajamo učbenike, ne smemo se nikomur zameriti.

In to je to. Osnovno čustvo male skupnosti je strah pred zamero.

Ne morete hkrati šolam prodajati učbenikov, jim organizirati tečajev, posvetovanj in vsega preostalega, na pogajanjih za nadomestilo avtorskih pravic pa odločno udariti po mizi in jim povedati, da so navadni lopovi.

Pokazalo se je, da ni slabo, da sem član pogajalske skupine. Ne prodajam učbenikov in nisem eden tistih pisateljev, ki ga šole vabijo na nastope, moji otroci so odrasli, skratka, mirno se lahko komu zamerim in zato povem kaj krepkejšega, česar si preostali člani pogajalske skupine ne upajo.

Pogajanja s predstavniki srednjih šol in vrtcev so potekala korektno, za kar se jim zahvaljujem. Tisto, kar smo morali poslušati od predstavnikov ravnateljev osnovnih šol, pa odraža tako šokantno stanje duha, da bo zahtevalo posebno kolumno.

Pri SAZOR-ju smo naročili študijo o višini nadomestila za fotokopiranje in tako na pogajanja prišli s predlogom šest evrov letno na učenca, ministrstvo pa je ponudilo 0,10 evra letno. Toliko o tem, kako je cenjeno ustvarjalno delo pri nas. A po precej sestankih in dopisovanjih smo prišli do dveh evrov za srednje šole, pol evra za vrtce, z osnovnimi šolami pa pogajanja še tečejo, zdaj smo pri 1,5 evra. Prav tako smo se dogovorili za redno vzorčenje in analizo, saj nihče ne ve, kaj in koliko po šolah sploh fotokopirajo.

Udar in prepir Glede na to, da po statutu velja delitev denarja pol za avtorje in pol za založnike, sem prepir pričakoval. Upal sem, da bomo ravnali normalno človeško, torej najprej dobili denar in se potem sprli, ne pa po slovensko, da se spremo vnaprej.

Upanje se mi ni uresničilo. Udar je prišel z nepričakovane strani: založba Rokus ima v nadzornem odboru SAZOR-ja svojo direktorico kot predstavnico in se je z vsem storjenim strinjala, nenadoma pa je po nalogu svojega šefa Roka Kvaternika začela pošiljati dopise, prijave, zvonili so telefoni itd. Člani so začeli dobivati priporočena pisma, večkrat so jih klicali itd.

Rok Kvaternik na veliko poudarja dvoje: 1. Razsipnost poslovodstva, o čemer lahko rečem le: ko sem ga prosil za pomoč, se ni hotel zameriti starim prijateljem. Zdaj, ko je skoraj urejeno, pa bi si lastil zasluge. 2. Pogajanja s šolstvom opisuje takole: "Predstavniki SAZOR-jeve pogajalske skupine so se 'spogajali' – bolje rečeno klonili takoj v startu in samo zaradi lastnih interesov sprejeli predlagane tarife za šole, ki so naslednje:" (sledijo številke, ki sem jih že navedel).

Sam obljublja pet evrov, ne pove pa, kako bo to dosegel. Če bi lahko, bi že, deset let je imel časa. Pri tem opozarjam na citat iz letnega poročila Rokusa 2014: "Založba Rokus Klett, največji založnik učbenikov in dodatnih učnih gradiv v Sloveniji", prihodki od prodaje 6,7 milijona evrov. Dragi avtorji, za vas se bo torej od vseh založb borila ravno tista, ki se lahko šolnikom najmanj zameri?

Poleg laži, da smo klonili v startu, četudi obstaja niz zapisnikov, ne spreglejte namigovanja, da so nas vodili "lastni interesi". Le kaj naj bi to pomenilo?

Osebni udarci Čez nekaj dni me je sredi mesta ustavil neznanec in me začel zmerjati. Tako penast je bil, da nisem razumel, kaj naj bi mu storil. Menda mastno služim na njegov račun.

Še isti dan so me klicali za nastop, in ko sem vprašal za honorar, se je iz telefona vsul plaz žaljivk, češ, človek kot jaz na honorar niti pomisliti ne bi smel! Prekinjena zveza.

Uredniku literarne revije sem poslal zgodbo in dobil nazaj pismo o svojem škandaloznem ravnanju.

Pojma nisem imel, kaj se dogaja, a očitno je bilo, da sem prekršil močan tabu in me je družba izločila.

Končno je bil nekdo dobrosrčen in mi posredoval pisanje, ki ga je Rok Kvaternik poslal članom in s katerim jih je pridobival za podporo ter podpisana pooblastila (torej glasove na skupščini). Bodite pozorni na tale odstavek:

"Zavzemamo se za drastično znižanje stroškov poslovodenja. Posamezniki, ki prejemajo mesečno 3.000 evrov za nekaj ur dela tedensko, nimajo z realnostjo očitno več nobenega stika."

Kot sem povedal, sva v poslovodstvu dva: predstavnik založnikov in avtorjev. V moji pogodbi je znesek 1.080 evrov bruto. Rok Kvaternik pa je razposlal dopis, v katerem je zapisal, da prejmem (torej neto znesek!) tri tisočake, kar vsak bralec takoj zmnoži v šest tisočakov bruto mesečno.

Slovenski moment številka 2: če hočete koga diskreditirati, objavite podatke o njegovi visoki plači. Tako je France Arhar leta 2002 takoj odletel iz predsedniške dirke, šef slabe banke lani tudi itd. Visoka plača je greh, ki ga Slovenci ne odpuščamo. Če bi pobijal in klal, bi se me izogibali, a bi veljal za frajerja. Če bi državo ogoljufal za milijone, bi me trepljali po ramenih, car si. A visoka plača za lastno delo je skrajni slovenski tabu, kdor ga prekrši, pa je izobčen. To bo seveda resno vplivalo na vsa moja pisateljska pogajanja, kajti sum, da je ta človek nekoč imel dobro plačo, bo ostal. Česa takega Slovenci ne oprostijo.

Gospod Arhar se je po izobčenju lahko vsaj tolažil s plačo, jaz pa se ne morem. Rok Kvaternik je izboljšal slovenski recept za diskreditacijo in se o moji visoki plači zlagal.

In tako se je greznica, v kateri živimo, še poglobila.

Založba Rokus je na začetku svojega poslovnega poročila 2014 zapisala, da je njeno poslanstvo "oblikovanje boljšega sveta".

Biznis kot običajno Politiko smo spustili na raven laži in natolcevanj ter jo spremenili v resničnostni šov. Spini in ponaredki so nekaj normalnega. Lahko uživate v tej zabavi, a njene posledice občutimo vsakodnevno.

Jasno mi je, da je posel bitka za denar, in glede na njegovo količino pri mnogo ljudeh odpadejo prijateljstva in oziri. A ko sem Rokus vprašal, kaj počnejo, sem dobil odgovor, da smo v vojni ter da vanjo spada tudi nekaj posplošitev in netočnosti, ki so del vojne strategije.

Razumem, da smo na nasprotnih straneh in se pač spremo – a mar bomo zato lagali in ponarejali? Kaj še sledi? Pikantne podrobnosti iz zasebnih življenj? Fotografije, obdelane s photoshopom, in zlepljeni dokumenti?

S tem pridemo do zanimive snovi za razmišljanje. V trenutku, ko privolite v to, da je vsaka vaša dejavnost vojna, ter ste se spremenili v vojaka, ki z uporabo vseh sredstev gazi prek prijateljstev in ozirov, sta samo dve možnosti: da ste pravega sebe našli ali izgubili. In tega ne morete vedeti, dokler nepopravljiva dejanja niso že storjena, tudi vam samim.

Zakaj? Iz dopisov je razvidno, da bi Rok Kvaternik namesto poslovodstva zaposlil "rednega poslovnega direktorja", in osebno mi je povedal, da že ve za mladeniča, ki dela zanj, pa bi za drobiž dodatno opravljal še to delo. Iz njegovega predloga finančnega načrta je razvidno, da je za administrativno/računovodske zadeve rezerviran zelo nizek znesek, omenil pa mi je, da bi računovodstvo opravljalo kar njegovo podjetje. Predvsem pa ni nobenega denarja več za članarine v mednarodnih organizacijah. Od SAZOR-ja bi torej ostala samo lupina, le državna licenca, vse preostalo bi prevzel Rokus.

To je tisto, kar bi v delniških družbah verjetno imenovali sovražni prevzem in ugasnitev podjetja.

A čemu?

Zakaj bi si podjetje, kot je Rokus, nakopalo še pogajanja in delitev avtorskih nadomestil? Za zdaj bi bilo to v rangu kakih 500 ljudi, a ko bi se avtorji zavedli, bi se jih prijavljalo vedno več. Ocenjujem, da je kandidatov kar nekaj tisoč, pa še dediči zraven, in dobite računovodsko moro, za katero morate dodatno zaposliti nekaj ljudi.

Pa saj to se ne izide, tu ni logike!

Razen, če …

Rok Kvaternik se zavzema za drugačno delitev. Namesto zdajšnje delitve na pol med avtorji in založniki bi bila "dosti bolj učinkovita delitev" naslednja: denar delijo založbe glede na pogodbe, ki so jih avtorji podpisali z njimi.

Vse se začne in konča pri avtorjih In s tem smo naredili cel krog. Avtor pride in podpiše z založnikom mazohistično pogodbo. Verjemite, tudi jaz sem jih nekaj, sploh na začetku. Potem pride k pameti in začne paziti. Za stare pogodbe pa si reče, eh, nategnili so me, kaj naj zdaj, življenje gre dalje.

Pri nadomestilih, ki jih deli SAZOR, pa ni tako. Če ste jih prenesli na založnika, ne gre za enkratno dejanje: 1. Nadomestila dobivate do smrti. Če ste podpisali slabo pogodbo, potem ostanete za zmerom brez njih. Če je pričakovana življenjska doba pri nas približno 80 in ste stari 30, potem bo naslednjih 50 let nadomestila dobival založnik, ne vi. Zdaj je to v rangu 30 evrov letno in si rečete, briga me. A če dosežemo angleških 450, vam je še vedno vseeno?

2. Še 70 let po vaši smrti nadomestila dobivajo dediči. Pesmico Happy Birthday to You so prvič natisnili leta 1912, zadnja tožba pa je bila leta 2013. Prav te dni se tožarijo okoli dnevnika Anne Frank, ki je umrla leta 1945. Vam je res čisto vseeno, čigavi dediči bodo dobivali denar? Predvidevam, da se smehljate, češ, briga me za naslednjih sto let. Ja, nekako nismo navajeni dolgoročnega načrtovanja, mar ne?

3. Nemška založba Klett je bila ustanovljena leta 1897, združila pa se je z založbo Cotta, ustanovljeno leta 1659, pri kateri je izdajal tudi Goethe. Oni so lastniki slovenskega Rokusa in verjemite, navajeni so dolgoročnega načrtovanja.

Kakšne pogodbe sklepajo avtorji z Rokusom, seveda ne vem. Zapisali so takole: "avtorske pogodbe opredeljujejo delitev avtorjem in tako vsekakor dobijo svoje deleže". Pazite na čudno izmikanje v stavku, kdo dobi deleže. Pogodbe? Založbe? Vprašanje ostaja: če se za avtorje nič ne spremeni, zakaj Kvaternik vlaga čas, trud in denar v prevzem? In ko se oglasi njegova ekipa pravnikov, PR-ovcev, tajnic in drugega osebja, hitro ugotovite, da gre za precej denarja. Tu ni varčevanja.

Trenutek za prevzem je nedvomno pravi: opaznejši denar še ni začel pritekati. Če bi avtorji redno dobivali nakazila in bi se ta nenadoma zmanjšala ali ustavila, bi izbruhnil upor. Tako pa nihče ne bo opazil.

In kaj zdaj? Enajstega februarja je sklicana skupščina, na kateri bodo avtorji in založbe glasovali o predlogu Roka Kvaternika. Zaradi čudne organizacijske oblike SAZOR-ja (ki jo je treba spremeniti!) ima glasovalno pravico le okoli 60 avtorjev in okoli 30 založb, vsak glas šteje enako.

Založbe nedvomno Rokusovo pobudo ljubijo, češ, mi bomo delili denar. Opomnil bi jih, da očitno SAZOR ne bi bil kaj več od podružnice Rokusa, ki bi torej založniški klub podpiral točno toliko, kot bi hotel Rok Kvaternik.

A vseeno imajo večino glasov avtorji …

Zato je Rok Kvaternik z vso silo in, kot ste videli, z vsemi metodami krenil nabirat pooblastila. Avtorji so podpisovali, seveda, potem pa me klicali, češ, naj ne zamerim, a bolj se bojijo zameriti Rokusu, s katerim sodelujejo, kot meni. Razumem. Nekateri se izpisujejo, da bi le izgubili pravico odločanja.

A dragi avtorji in založniki, na vaših plečih je pomembna, celo zgodovinska odločitev. Naj jo zapišem v jeziku 19. stoletja, ki v teh krajih nikakor noče miniti: Rok Kvaternik je nemški nameščenec, ki poskuša za svoje gospodarje zaslužiti čim več.

Pri tujem prevzemu kupa zidakov bi že s transparenti stali pred njim, vsebine pa nas ne zanimajo, saj lastnega ustvarjalnega dela ne cenimo.

Kaj pa, če naši otroci ali vnuki nenadoma in končno ugotovijo, da je ustvarjalnost največ, kar neki narod lahko ima? Kaj si bodo mislili o nas?

Na kulturni praznik imate lepo priložnost za razmislek, nato pridite na skupščino in glasujte.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Planet Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano