Berlinski maraton, štiridesetič

Iz tekaške skupine se je izluščila ženska postava ter se ustavila na robu proge, kjer je vrvelo od navdušenih navijačev.

Ženska srednjih let s sloko in čvrsto postavo je stopila k drevesu in se pričela raztegovati ter masirati stegno. Vse je kazalo, da so jo začeli prijemati krči in da se sprašuje, če bo lahko nadaljevala s tekom. Potem pa se je kar od nekje na motorju pripeljal simpatični medicinec, se ustavil pri njej, ponudil pomoč, ji zmasiral nogo in jo potem pošprical še z blažilnim sprejem. Ženska se je hitro počutila veliko bolje, zahvalila se mu je za pomoč in odbrzela naprej. Vse skupaj je trajalo samo dve ali tri minute, tako da je na cilj še vedno uspela priti v dobrih treh urah. Nemška organizacija je spet dokazala svojo moč. To je samo ena od malih zgodb velikega berlinskega maratona, ki je tokrat praznoval svojo štiridesetletnico. Najbrž se vse skupaj ne bi moglo izteči bolje, kot se je. Mestni maraton presežnikov Letošnji maraton po ulicah Berlina je ponudil maksimalno doživetje vsem, ki se navdušujejo nad množičnimi urbanimi teki. Optimalni tekaški pogoji s temperaturo okoli deset stopinj in suhim zrakom, tek v sončnem jutru, ki pa so ga vseeno prijetno hladile sence stavb, ki so padale na progo, štirideset tisoč tekačev, ki se je preizkusilo na maratonski progi (teči je mogoče samo cel maraton), izvrstna nemška organizacija z mnogimi okrepčevalnicami, ki uspejo poservisirati reko tekačev, finiš skozi Bradenburška vrata ob ovacijah množice, kar zlahka pospeši takrat že razbolele mišice, za povrh pa še svetovni rekord, ki ga je letos za petnajst sekund izboljšal kenijski maratonski as Wilson Kipsang. Udeležba na berlinskem maratonu je zadnja leta vse večji magnet tudi za Slovence in letos je bilo na njem že skoraj tristo slovenskih tekačev, s čimer se je ta maraton uvrstil med največje "slovenske maratone". Tudi sam sem se po naključju znašel med njimi; zaradi spomladanske odpovedi enega od tekačev se je sprostilo prosto mesto. Seveda pa zaradi tega nisem mogel teči pod svojim imenom, saj organizator ne dopušča nobenih naknadnih sprememb. Nemci, pač. Povpraševanje večje od ponudbe Zaradi ogromnega povpraševanja se je na največje svetovne mestne maratone vse težje uvrstiti. Štirideset tisoč letos razpisanih maratonskih mest za berlinski maraton je bilo menda razgrabljenih v nekaj urah, najnižja štartina pa je bila razprodana v nekaj minutah. Za drugo leto je napovedano žrebanje in prijave so se že začele. Postavlja se vprašanje, zakaj je temu tako, sploh ob dejstvu, da je udeležba na takem maratonu povezana z dokaj visokimi stroški in precej zapleteno logistiko, ki je že podobna krajšemu potovanju (štartnina, prevoz, večdnevna namestitev in prenočevanje, ustrezno prehranjevanje itn.), da o večmesečnih pripravah, s katerimi je treba tempirati in maksimizirati formo prav na določen dan, niti ne govorim. Ko sem se o tem pogovarjal s potniki našega avtobusa, ki je bil, mimogrede, poln različnih maratonskih originalov, od živahnega pripadnika slovenske vojske, ki je spet postavil svoj osebni rekord s časom 2.39, pa simpatične zdravnice, ki je kot gazela odtekla 3.02 in obljubila, da se naslednjič spusti pod mejo treh ur, prek neuničljivega veteranskega podjetnika, ki je tokrat zlahka odtekel osebni rekord s 3.08, in dopadljivega bančnika, ki je Berlin kot svoj prvi maraton rutinirano zmogel pod štirimi urami, pa vse do organizatorja naše odprave, slovenskega bosonogega guruja in viteza dobrega teka Marka Robleka (ja, ves maraton je odtekel bos, najbolj pa so ga motile gore plastičnih kozarcev na okrepčevalnicah ter ostanki energijskih gelov, ki so mu lepili nogi na asfalt), sem dobil zelo različne, a hkrati tudi zelo podobne odgovore: množični mestni tek kot unikatna tekaška izkušnja, ki je ne pozabiš nikoli v življenju, občutek, da si del nečesa večjega, in zadovoljstvo ob tem, da si, skoraj ne glede na svojo hitrost, še vedno boljši od tisočih drugih, ki se trudijo za enak osebni cilj. "Če tečeš maraton okoli štiri ure, potem denimo na ljubljanskem maratonu drug krog tečeš praktično povsem sam," se je glasil en od komentarjev. Dilema ostaja Sam si glede tega še nisem povsem prišel na jasno, še posebej po tem, ko mi je prijatelj Boštjan dan pred mojim maratonom poslal sporočilo, da je pravkar odtekel skoraj petdeset kilometrov kot najdaljši tek v svojem življenju. Začel je zjutraj, kmalu po zajtrku, kar od vrat bloka, kjer stanuje, potem pa nadaljeval po cestah, kolovozih in gozdnih poteh. Neslo ga je po dolinah in vzpetinah, čez travnike in potoke, nanj je sijalo sonce in padal dež. Nekaj hrane in pijače za krepčilo med potjo je imel s seboj, potreboval pa ni nobenega asistenta. Tekel je sam, lahkotno in brez pritiska, za kosilo je bil doma, popoldan je že posvetil drugim rečem, pretekel pa je več kot sem jaz na maratonu v Berlinu, za realizacijo katerega sem potreboval skoraj štiri dni, ki so med drugim vključevali tudi štirinajst ur avtobusne vožnje v vsako smer. Ko sem zjutraj po prihodu nazaj v Ljubljano dodobra pretegnil noge, sem ugotovil, da me skoraj nič več ne bolijo. Bil je zadnji dan za prijavo na Ljubljanski maraton. Morda pa niti ni ne vem kako napačno teči sam ves drugi krog, sem pomislil, in poiskal njegovo uradno spletno stran.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano